Modni slog simpatične igralke Gorke Berden, ki jo zadnje tedne lahko spremljate na plesnem parketu oddaje Zvezde plešejo, spominja na modo pariških ulic, čeprav sama trdi, da kljub veliki povezanosti s francoskim življenjskim slogom ostaja trdno zasidrana na sončni strani Alp.
Story: Kako po vseh teh tednih v plesnih čevljih gledate na izkušnjo?
Po pravici povedano, niham. Pridejo dnevi, ko sem noro zadovoljna in srečna. Zdi se mi, da je to res izjemna priložnost, plešem, gibam se, odlično se zabavamo. Vesela sem, da sem privolila. Že naslednji dan pa je prav nasprotno, počutim se utrujeno, bolijo me mišice, moje telo je polno modric. Včasih ne slišim glasbenih poudarkov v koreografiji. Pridejo dnevi, ko se mi vse sesuje, ko se vprašam, pa kaj mi je tega treba ... Ne zaupam si, obupana sem. Ne morem zdržati pritiska, razmišljam, da bi kar odnehala. Fizično sem povsem izžeta. Če se ozrem na celotno izkušnjo, pa sem kljub temu zelo vesela, da sem del te avanture. Odkrivam plesni svet, ki ga pred tem nisem poznala. Prav fascinantno je!
Story: Ste vedeli, da bo vse skupaj tako naporno, tako izčrpavajoče?
Ne, vedela sem, da bo fizično naporno, predvsem zame, saj se pred tem nisem ukvarjala s športom. Nisem pa mislila, da toliko. Z vsakim tednom je ples zahtevnejši, vsak teden hitreje mine. Prepričana sem, da imam določene fizične zmožnosti, kar je nad tem, pa mi postane hudo naporno. Nimam razvitih mišic, kondicije. Do neke mere gre, potem pa postane muka. Na začetku sem vseeno mislila, da bo vse skupaj malo bolj ležerno, manj zahtevno. Nekaj, kar bom naredila bolj mimogrede. Potem pa sem videla, kakšno psihofizično kondicijo zahteva ples.
Story: Nam gledalcem se zdi, da z veliko lahkotnostjo poplesavate po parketu. Torej to ne drži?
Že prej sem spoštovala plesalce, predvsem baletnike, saj sem, ko sem bila majhna, imela stik z baletom. Spoznala sem, da ni zame, saj zahteva vso predanost, disciplino. Pri latinskoameriških in standardnih plesih ni nič drugače. Na odru je res videti lahkotno. Le poglejte plesalce na parketu, vse se sveti, na njihovih obrazih se bleščijo široki nasmehi. O, zabavno, jaz bi tudi! (smeh) V resnici pa se ne zavedamo, koliko dela je treba vložiti v to. Nešteto podrobnosti, tehnično, psihično in fizično zahtevno. Neizmerno spoštujem vse plesalce, po tej izkušnji še bolj.
Story: Ste sicer kdaj mislili, da se boste v plesnih čevljih tako dobro znašli?
Ne, nikakor. Vedela sem, da se znam gibati in da imam občutek za ritem. Bila pa sem prepričana, da bom izločena že v začetnih oddajah. Nisem imela znanja, z izjemo zabav s prijatelji pa nimam izkušenj na plesišču. Nisem vedela, da sem se sposobna naučiti toliko kot do zdaj, v tako kratkem času.
Story: Kaj pa vam je do zdaj bil največji izziv?
Največja težava so moje noge, saj težijo navzven, tako da so kolena ves čas odprta. In zelo rada jih imam pokrčena. Pri plesu pa potrebuješ močne noge, kolena, stegna, vse mora tiščati skupaj. To je že od samega začetka največja travma, izziv. Noge imam zelo težko pod nadzorom!
Story: So vam igralske izkušnje prišle prav?
Prav so mi prišle predvsem pri interpretacijah, ko dobim ples, zelo hitro vem, v katero smer se bom podala. Vseeno pa se je treba zavedati, da dokler ne usvojim koreografije in korakov, mi igralstvo nič ne pomaga. Znajdem se v krču. Najprej se moram naučiti korakov, šele nato se začne interpretacija. Kot je pri igralstvu najprej treba znati tekst. Igralstvo in ples se vseeno zelo razlikujeta. Eno je igralska kondicija, drugo pa plesna. Prav neverjetno je bilo, kako sem se počutila, ko sem se spet znašla na gledališkem odru. "Oh, končno! Šla bom na oder in vedela bom, kaj početi. To pa znam." Vse mi je bilo domače. Srečna sem, ko se lahko vrnem na gledališki oder in položim stopala na znana tla. Pri plesu pa - vsako nedeljo, vsako generalko in oddajo v živo ... vsakič znova se tresem kot šiba na vodi. Vsak teden prinese nekaj novega. Vsaka nedelja je zame loterija, saj nisem prepričana, da bom zadevo izpeljala. Vsak začetek tedna imam občutek, da tokrat pa ne bo šlo. V soboto se nekoliko izboljša, povrne se mi samozavest. V nedeljo pa grem na oder, na vse ali nič.
Story: Vaš urnik je, odkar ste sprejeli povabilo v oddajo, precej bolj naporen, zaseden. Zaradi tega še bolj cenite trenutke, ki jih lahko posvetite zgolj sebi?
Vedno jih cenim. Sem človek, ki poleg dela potrebuje čas za življenje. Ti trenutki sprostitve, osamitve so zame vitalnega pomena. Kadar le lahko, si vzamem čas zase. Zaradi oddaje mi ga v zadnjih tednih zmanjkuje, zato se počutim psihično zdelana. Želela bi si le en prost dan, en dan. To bi mi ogromno pomenilo. Lahko bi se resetirala in postavila nazaj na noge. Ves čas se nam mudi, opravka imam z veliko ljudmi, čas za počitek in osamitev mi pa blazno manjka.
Story: Kaj pa podpora boljše polovice? Kakšen je njen pomen, vrednost?
Podpora partnerja je najbolj pomembna. Moj fant živi v Parizu, zato ga ni ves čas ob meni, kljub temu pa je ravno pred kratkim preživel kar nekaj tednov tu, in to mi je bilo v neverjetno oporo, uteho. Ne le da prideš k nekomu domov, temveč se lahko tudi pogovoriš, stisneš, preživiš mirne trenutke. Če imaš slab dan, te nekdo objame in reče, da bo vse v redu. Po drugi strani pa kdaj pridem domov povsem izmozgana, tečna, tako da sem vesela, da me nihče ne čaka doma, ker bi se znala znesti nad njim. Čeprav ne bi bil nič kriv. Včasih moraš biti sam s seboj, se umiriti.
Story: Vi ste igralka, on fotograf. Ali kot umetnika drug drugega podobno dojemata? Je odnos zato bolj harmoničen?
Seveda, saj tako razumeva drug drugega. Oba dobro poznava nihanja, s katerimi se srečujeva kot svobodna umetnika. Poleg tega pa imava tudi zelo podobne urnike – natrpanim obdobjem sledijo obdobja brez dela. Drug drugega podpirava, bodriva, razumeva in spoštujeva.
Story: Pariz, mesto ljubezni. Za vas to velja še toliko bolj, saj ste tam spoznali svojega partnerja.
Res je. V vseh pomenih. Pariz je mesto ljubezni, mesto moje ljubezni. Pariz je moja ljubezen, saj ga imam res neizmerno rada.
Story: Kako pa razdalja vpliva na partnerski odnos?
To sva lahko izkusila že na samem začetku in sčasoma sva se navadila. Mislim, da sva se lepo uskladila in našla v tej zvezi. Težava nastane v vsakdanjem življenju, saj včasih resnično pogrešaš partnerstvo. Pa tudi vikendi, ki jih sicer rada izkoristiva za izlete. Če sva vsak na svojem koncu Evrope, to ni mogoče. To mi manjka. Prosti čas, ki ga ne morem preživeti z njim. Usedla bi se v avto in odpeljala v Piran ali pa kam drugam. Skupno gospodinjstvo je lahko po eni strani zelo zahtevno, po drugi pa nekaj najlepšega.
Story: Na začetku je torej najtežje?
Sprva je bilo seveda težje, skupaj sva intenzivno preživela nekaj dni, potem pa je sledila ločitev. Pogrešaš ga, manjka ti delček tebe. Z leti se privadiš. Nama je to postalo že kar del življenja.
Story: Kje se počutite bolj doma, v Parizu ali Ljubljani? Si predstavljate, da bi se nekoč dokončno preselili v francosko prestolnico?
Slovenija je moj dom. Moje korenine so blazno močno zakoreninjene v slovenski zemlji. Ne glede na to, kam sem šla, sem vedno čutila, da je moj dom tu. Moj oče je bil vedno v Sloveniji, tako sem se vedno vračala k njemu, domov. Ne verjamem, da se lahko po nekajletni selitvi to izgubi, da se izgubiš in kar postaneš Francoz.
Story: Torej nase ne gledate kot na Parižanko, naj se to sliši še tako romantično. Ste torej Ljubljančanka sredi Pariza?
Francoski življenjski slog in razmišljanje sta mi izredno blizu. V Franciji sem se vedno dobro počutila, saj so mi všeč njihova narodna samozavest, njihova kultura, ljubezen do jezika, kulinarika, moda in ne nazadnje njihovo uporništvo. Pariški paket mi je bil vedno zelo atraktiven, hitro sem se znašla v njem. Morda imam veliko sposobnost prilagajanja, hitro sem sprejela njihovo kulturo, tudi Francozi so me hitro sprejeli medse. Vendar sem ostala ponosna Slovenka. Prav to me je naredilo posebno. Francozi imajo namreč zelo radi Slovane, slovanske kulture. Od njih sem prevzela tisto, kar me je privlačilo, kar me je zanimalo. Nisem pa izgubila same sebe in zavedanja, od kod prihajam.
Story: Umetniki se ne omejujete z mejami, pa vendar potrebujete kraj, kjer vržete sidro?
Točno tako! Slovenija je kot nalašč za sidranje. Čutim, da je prav, da sem tukaj. Tukaj imam bazo, potem pa potujem okrog in se vračam z vsem, kar mi da tujina. S tem se hranim, napolnim, pridem nazaj v krasni kokon. Slovenija je čudovita, prijetna država z visoko kakovostjo življenja. Potem pa se zatakne pri ... No, pa pustimo to. Ne vem, kaj nam je. Pogoje imamo naravnost fantastične, da bi ustvarili mali raj na zemlji. No, morda mi zaradi tega postane včasih malo nerodno.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije Primož Predalič, Igor Zaplatil, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
