Gorka Berden: Zavedam se sreče in privilegijev

Gorka Berden: Zavedam se sreče in privilegijev (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
28. 6. 2018

Igralka, ki je s plesnim znanjem očarala gledalce šova Zvezde plešejo, me je nemudoma prevzela s svojo toplino, razgledanostjo in ljubeznijo do umetnosti.

Gorko Berden je odraščanje v tujini močno izoblikovalo in obenem opomnilo na kakovost življenja v Sloveniji, kamor se je vrnila po študiju igralstva v Parizu. Izjemno je hvaležna, da je lahko razprla krila in sledila svojim sanjam, zato nenehno stremi k izpolnjevanju svojega potenciala.

V Slovenijo ste se vrnili leta 2010. Ste zaradi življenja v tujini še bolj vzljubili Slovenijo?

Res je. Vedno sem imela rada Slovenijo, vendar sem se v tujini, nad katero sem bila navdušena, in bila sem prepričana, da bom tam ostala, začela zavedati, kaj pomenijo dom in korenine. Zavedati sem se začela privilegijev, ki mi jih daje Slovenija.

Številni idealizirajo Pariz, vendar življenje v francoski prestolnici najbrž ni zgolj romantično in ustvarjalno. Kakšna je bila vaša izkušnja z življenjem v Parizu?

Ljudje zelo radi idealizirajo Pariz, ker je evropsko mesto romantike in kulture. Obožujem Pariz, vendar nima le pozitivnih plati. Ogromno časa porabiš za javni prevoz, kar je zelo utrujajoče. Slovenci si težko predstavljamo, da bi se več ur vozili do doma. Tudi finančno je Pariz velik zalogaj. Čedalje bolj se zavedam kakovosti življenja, ki ga imamo v Sloveniji. Če v Parizu ne zaslužiš velike vsote denarja, životariš. Najemnine so izjemno visoke, zato je za osnovno življenje treba veliko zaslužiti, sicer nimaš veliko od boemskega življenja, ker se komaj prebiješ skozi mesec. V Sloveniji je povsem drugače, saj lahko z osnovno plačo dobro živimo.

Študirali ste na znameniti igralski akademiji v Parizu. Je vaša izobrazba v Sloveniji cenjena ali ste spoznali, da so igralski krogi precej zaprti?

Igralski krogi v Sloveniji so izjemno zaprti. Diploma z igralske akademije v tujini ni prednost, temveč slabost. V Sloveniji je pomembno, da si zaključil AGRFT, ki je odlična in zelo kakovostna akademija, vendar so zelo nepopustljivi glede študija v tujini, česar nisem nikdar razumela, saj bi lahko to dojeli kot prednost, ker lahko prinesem nov pristop in znanje. Toda na žalost ni tako in še vedno se borim s tem. Še vedno imam občutek, da nisem sprejeta, čeprav sem začela delati zelo kmalu po vrnitvi v Slovenijo. Mislila sem, da bom morala dve leti čakati na priložnost, ampak na srečo ni bilo tako. Spraševala sem se, ali je bila to začetniška sreča, in kmalu sem ugotovila, da se je treba nenehno dokazovati. Vedno znova moram dokazovati, da sem izobražena igralka, čeprav sem študirala v tujini.

Pri 15 letih ste se zaradi mamine diplomatske službe z mamo in sestro preselili v Lizbono. Kako ste sprejeli novico o selitvi?

Sprva sem bila navdušena nad tem, da se bomo preselile v Lizbono, saj je bilo zame to vznemirljivo. Moj prvi odziv je bilo vzhičenje in pričakovanje, vendar sem bila kmalu zatem zelo nesrečna. Bolj se je približeval datum odhoda, bolj sem se zavedala, da zares gremo in da zapuščam prijatelje, ki so bili zame takrat najpomembnejši, osnovno šolo, baletno in glasbeno šolo, očeta. Strah me je bilo odhoda iz Slovenije in prihoda v novo državo, ker nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Sprva sem imela precej težav s prilagajanjem novemu okolju, predvsem zaradi neznanja tujih jezikov.

Ste v šoli govorili portugalsko?

Ne, s sestro sva hodili v francosko šolo, vendar nisva znali francoščine. Nisem hotela iti v angleško govorečo šolo, ker je bila zunaj Lizbone, obenem pa bi morala tam nositi uniformo, česar si nisem želela. Toda zelo sem si želela naučiti govoriti francosko. Na srečo so moji vrstniki znali angleško, zato smo se lahko sporazumevali, prav tako sem imela možnost prve ustne izpite opravljati v angleščini.

Vas je življenje v tujini zelo zbližalo z mamo in sestro?

Zagotovo, saj mi ni preostalo drugega, kot da se še bolj navežem nanju. V najstniških letih sem bila zelo občutljiva, zato mi je veliko pomenilo, da smo ustvarile posebno vez. V tujini smo se morale znajti same, kar ni bilo preprosto. Zelo smo se podpirale in bile smo hvaležne, da se lahko opremo druga na drugo.

Najbrž vas še vedno zelo podpirata.

Tako je, ampak tudi moj oče me zelo podpira, vendar to pokaže drugače. Mama in sestra mi pogosto povesta, da sta ponosni name. Kadar se znajdem v težkem obdobju, mi največ pomeni, če mi rečeta, da me podpirata in da mi stojita ob strani. V tak­šnih trenutkih se zavedam, da sem srečna, ker imam takšno družinsko podporo. To je največ vredno.

Sta mama in sestra še vedno v tujini?

Ne, obe sta se vrnili. Sestra se je vrnila iz Londona, medtem ko se je mama po mandatu v Braziliji upokojila in vrnila v Slovenijo. Zdaj smo vsi zbrani v Ljubljani.

V Pariz se še vedno vračate, saj tam živi vaš partner, slovenski fotograf Martin Baebler. Kako vama uspeva ohranjati ljubezen na daljavo?

Za ljubezen na daljavo sta potrebna zrelost in zaupanje. Nisem verjela, da je možno ohraniti razmerje na daljavo, ker sem verjela v rek: Daleč od oči, daleč od srca, zato sem presenečena, da najina zveza deluje. Toda če se odločiš za ljubezen na daljavo, je treba zaupati drugi osebi in se veliko pogovarjati. Zelo sem zadovoljna, čeprav sem mislila, da nama ne bo uspelo, vendar je vsako leto boljše. S tem, ko se vračam v Pariz k njemu, Pariz zame ohranja domačnost in je moj drugi dom. Tako je Pariz še vedno malo moj in ni zame le tuje mesto.

Menda ste velika ljubiteljica potovanj. Katere dežele so vas najbolj očarale?

Vsaka država me očara, ker so si zelo različne, zato jih ne morem primerjati. Vsaka ima nekaj svojstvenega, odvisno je tudi, v kakšnem življenjskem obdobju greš nekam. Navdušila me je celotna Južna Amerika, ki sem jo temeljito spoznala, ker je moja mama živela v Braziliji. Tudi Bolivija me je očarala, saj tam ljudje živijo zelo pristno in preprosto. Marsikaj bi se lahko naučili od različnih ljudstev. Všeč so mi tudi velemesta, izjemno me je navdušil Rio de Janeiro. Rada se vračam v nekatera evropska mesta in zelo sem zadovoljna, da sem Evropejka. Evropa mi je blizu, ker je kulturno in zgodovinsko izjemno bogata.

Ljubezen do kulture gojite najbrž že od otroštva, ko ste obiskovali ure baleta in igrali klavir. S čim ste se želeli ukvarjati v otroštvu?

Želela sem postati balerina. Velik vtis je name naredila predstava Bikec Ferdinand, ki sem si jo ogledala, ko sem bila stara šest let. Povsem me je prevzela in takrat sem si želela postati plesalka. Rada sem hodila na ure baleta in dolgo sem mislila, da bom postala balerina, dokler se nisem začela s tem bolj resno ukvarjati, saj sem se zavedala, da profesionalno ukvarjanje z baletom zahteva veliko odpovedovanja in samodiscipline.

Ste kmalu zatem, ko ste opustili željo po ukvarjanju z baletom, odkrili, da želite postati igralka?

Želja po nastopanju na gledališkem odru se je pojavila, ko sem pri 13 letih nastopala v baletni predstavi Hrestač. Oder in občinstvo sta me navdušila. Dobila sem potrditev, ko me je ruska režiserka pohvalila, in takrat sem odkrila, da zelo uživam v nastopanju. Vsakič, ko sem nastopala, sem bila vzhičena. Takrat sem prvič začutila željo po tem, da bi rada nastopala, vendar sem pozneje na to pozabila.

Gorka Berden: Zavedam se  sreče in privilegijev

Kdaj ste obudili željo po nastopanju na gledališkem odru?

V nekem trenutku nisem vedela, kaj želim študirati. Toda vedela sem, da želim igrati in da ne bom mirna, če ne bom dala temu prilož­nosti. Morala sem odkriti, ali je to res zame in ali imam potencial.

So starši podpirali vašo željo, da postanete igralka?

Da, neskončno sem jima hvaležna, ker sta vedno podpirala moje odločitve. Tudi finančno sta mi pomagala, saj študij v Parizu ni bil brezplačen. Zavedam se sreče in privilegijev, ki jih imam v življenju. Vem, da to ni dano vsakomur, zato sem zelo hvaležna za svoje živ­ljenje.

Se je bilo težko postaviti na lastne noge, ko vam starši niso več zagotavljali finančne pomoči?

Vsekakor ni bilo preprosto, ker sem bila zavita v vato. Lepo je, da te starši podpirajo, vendar moraš v nekem trenutku oditi iz gnezda in se spoprijeti z življenjem. Velikokrat se mi zdi, da smo tisti, ki smo dalj časa uživali podporo staršev, nekoliko otopeli, ker smo živeli v varnem mehurčku in se nam ni bilo treba pretirano boriti. Priznala sem si, da bi naredila veliko več precej hitreje, če bi mi starša rekla, da se moram po 20. letu znajti sama. Če si prisiljen, se namreč znajdeš, če ti ni treba, pa ne greš iz cone udobja. Preskok iz cone udobja v realno življenje ni preprost, ker si navajen, da je zate poskrbljeno, vendar je to nujno potrebno. Dolgo sem potrebovala, da sem se znašla, ker nisem vedela, kako naj sploh začnem. Toda odkrila sem, da se znajdem, ko je to potrebno.

Menda ste se pri 34 letih začeli zavedati svoje starosti in minljivosti. Kaj je pripomoglo k temu?

Takrat se je zgodilo več stvari hkrati. Moje prijateljice so si ustvarile družine, medtem ko sem bila jaz v razmerju na daljavo in nisem imela redne službe. Več dejavnikov je prispevalo k občutku, da nimam ničesar konkretnega. Poleg tega sem začela opažati spremembe na telesu. Prej sem imela več energije, nisem pogosto zbolela in nisem bila utrujena. Številni pravijo, da so že pri 30. letih začutili spremembe, kar ni bilo značilno zame. Pri tridesetih sem se počutila zelo mlado, pet let pozneje pa sem imela občutek, da sem že na polovici življenja in da je čas izjemno hitro minil.

Po zaslugi šova Zvezde plešejo ste postali zelo priljubljeni. Ste se razveselili povabila k sodelovanju?

Zelo sem bila vesela, da so se spomnili name, vendar nisem bila takoj prepričana, ali bom sprejela povabilo, ko sem odkrila, kaj vse to pomeni in za kakšno oddajo gre, ker sta zame ocenjevanje in izpadanje mučni. Morala sem dobro razmisliti, ali želim sodelovati. Odkriti sem morala, ali sem sposobna sodelovati v oddaji, kjer moraš razkriti velik del svoje osebnosti. Na prvi plesni avdiciji sem se počutila zelo razgaljena, ker igralci nismo navajeni razgaljati svoje intime. Marsikdo tega ne razume, saj ljudje mislijo, da igralci radi nastopamo, kar je sicer res, ampak na odru se skrivamo za vlogami. Želela sem si, da bi imela kakšen tekst ali vlogo v oddaji, da se ne bi počutila tako razgaljena. Naporno mi je namreč govoriti o sebi, kadar snemamo.

Je bilo to za vas bolj naporno od treningov?

Da, zelo mučno mi je bilo snemati izjave za oddajo. Želela sem govoriti na splošno, ne o sebi. Tuje mi je, da ljudi zanima moje zasebno življenje, prav tako mi je naporno ocenjevanje.

Imate težave s sprejemanjem kritik?

Ne, dobro sprejemam kritiko. Zelo rada imam kritike, če ni njihov namen žaliti ali prizadeti. Z veseljem sprejmem konstruktivno kritiko.

Kakšni so vaši načrti po oddaji?

Najprej si bom privoščila počitek, potem grem na počitnice v Pariz za dlje časa, čez poletje igram tudi v otroški predstavi. Kot igralka večinoma nisem zasedena in priznam, da bi si želela redno zaposlitev v gledališču. Nesrečna postanem, če ne delam dalj časa. Po vsakem projektu namreč zavlada praznina, kar je strašljivo, čeprav se zavedam, da je to neizogibno.

S čim napolnite praznino?

Pomembno je, da se najprej spočijem in da sem sama s sabo, nato pa sem pripravljena na druženje z najbližjimi. Izpolnjujejo me potovanja in Pariz. Poleti grem rada na morje, obiskujem razstave, zelo rada obiskujem gledališke predstave, saj potrebujem kulturno hrano in izjemno rada berem.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri