Ljubitelji kvizov in znanja lahko vsak delovnik ob 18.55 na TV3 uživajo ob ogledu novega kvizaKdor zna, zna, ki ga vodi Gregor Benčina, nadarjeni Idrijčan, ki se je preselil na obalo in tam dela na zelo različnih področjih, po novem tudi kot voditelj kviza.
Gregor pa ni samo zanimiv nov obraz, pač pa je tudi sam ob pomoči ekipe zaslužen za končni koncept oddaje.
Kako sestavljate vprašanja?
Od začetka smo imeli kar nekaj vprašanj že nabranih v različnih dokumentih vendar niso vsa primerna ali zanimiva za naše gledalce. Sedaj pa je vnaprej pripravljenih vprašanj zmanjkalo, tako da po novem večinoma sam pišem vprašanja. Pri tem mi pomaga moje znanje zgodovine in celo moja "dnevna" služba, ki jo opravljam v turizmu. Sem namreč informator, vodič in generalno deček za vse pri Turističnem Združenju Izola.
Bi sami znali odgovoriti na vsa vprašanja?
Na večino vprašanj bi znal odgovoriti in celo še povedati kakšno zanimivo dejstvo pri odgovoru.
Zelo zanimivo je, da v kvizu med iskanjem pravilnih odgovorov in čakanjem na klic poveste razne zanimivosti iz zgodovine, pop kulture. Kako ste se tega spomnili?
To je moja prva oddaja in dejstvo, da je se oddaja predvaja v živo je to precej težje. Nimam nobenega "teleprompterja" oz. pripravljenega besedila, pač pa moram 15 minut govoriti brez prestanka in poskrbeti, da ne bo tišine. Zato sem se odločil, da v primeru, da se gledalci ne opogumijo in kličejo, pripravim vsebino, ki mi je dejansko pri srcu. Poiskal sem zanimive stare slike, ki bizarnost sedanjega časa osmislijo in ponudijo nek odgovor.
Od kje črpate vse znanje? Katera področja vas najbolj zanimajo?
Sam sem velik ljubitelj zgodovine, arheologije, kulture, … Zelo rad imam tudi gastronomijo oz. kulinariko, lokalno kulturo, filozofijo, politiko, ... Pišem tudi kratke zgodbe in poezijo. Pisal sem tudi distopično zgodbo v nadaljevanjih za študentski časopis.
Oddajo vodite kar v domačem studiu. Kako ste ga opremili?
Predlog našega glavnega urednika je bil, da mi doma postavijo studio, kajti živim na obali in poleg dnevne službe vožnja do Ljubljane ne bi bila praktična. Za potrebe snemanja smo spraznili eno sobo in vanjo postavili kamere, televizijo, luči in seveda zeleno ozadje (green screen). Kar dva meseca smo urejali programe, povezavo in druge tehnične elemente domačega studia. Vendar moram poudariti, da je ekipaVPK-ja naredila to v začetku skoraj nemogočo misijo mogočo. Njihovo znanje je spoštovanja vredno!
Kako se počutite pred kamero?
Pred kamero sem vedno bolj sproščen, vendar še vedno čutim metuljčke v trebuhu, sploh tistih zadnjih 10 sekund, ko režija odšteva do trenutka, ko grem v živo. A takoj, ko dobim znak za besedilo, se stres prelevi v energijo in voljo do dela. Še najbolj uživam v pogovoru s klicatelji. Sploh tistimi, ki so mlajši, pa tistimi, ki imajo zanimive življenjske zgodbe. Na misel mi pride gospod, ki je bil po poklicu enigmatik, in fantje, ki pri desetih letih znajo odgovoriti na vprašanja, ki so tudi za odrasle zahtevne.
Novo na Metroplay: "Gledalci so razlagali, kako naj pustim moža" | N1 podkast s Suzano Lovec
