Ni skrivnost, da slovenska podjetja potrebujejo ljudi z vizijo, tiste, ki jih ni strah izzivov in ovir prihodnosti, temveč se brez zadržkov pogumno spopadajo z njimi.
V življenju sem spoznala že kar nekaj takšnih, poleg zanosa v očeh pa jim je skupno tudi vodilo: “Edina stalnica v življenju je sprememba.” Zadnji sogovornik, ki mi je na srce položil te besede, je slovenski medijski manager leta 2018 Gregor Memedović, direktor skupine Next Media, ki vidi daleč prek ‘tradicionalnega’ dojemanja radia in radijskih postaj. V prihodnost.
Story: Na novembrskem SEMPL-u ste prejeli prav posebno priznanje, naziv medijskega managerja leta. Kako sami vidite pomen te nagrade v slovenskem medijskem prostoru?
V marketinški-komunikacijski stroki je to največ, kar je mogoče doseči. Zame je to velika potrdite, pa ne le potrditev meni, temveč celotni ekipi. Če nimaš ekipe, je vse skupaj brez zveze. Sam ne moreš ustvariti tega. Zaradi te nagrade bodo morda tudi tisti, ki niso vedeli natančno, kaj počnemo, od zdaj bolj pozorni na nas.
Story: Pravijo, da je ekipa močna prav toliko kot njen najšibkejši člen.
Popolnoma se strinjam. To izvira že iz volčjega krdela. Ob mojem prihodu sta se povsem spremenila način vodenja in način delovanja podjetja. Zaposlenim dopustim veliko mero osebne svobode. Nihče ne preverja, kdaj prideš v službo. Cilji so jasno določeni, in to je bistvenega pomena. Ni pomembno, kdaj jih dosežeš, pomembno je, da jih. S tem sem dosegel, da so ljudje privzeli osebno odgovornost. Tako vedo, da morajo to narediti, sicer bodo slab zgled.
Story: To je velik odmik od tradicionalnega dojemanja službe. Se vam ne zdi?
Sam veliko gradim na osebni ravni. Ne želim voditi avtoritativnega načina vodenja, zato s sodelavci poskušam komunicirati na zelo prijateljski ravni. Dokler je kolektiv manjši, do 50 ljudi, je to mogoče, pozneje ne več. Prav zato to zdaj s pridom izkoriščam, zato je vzdušje v podjetju odlično. Marsikdo tako v nedeljo komaj čaka, da gre v službo, pa ga prijatelji, ki na delovnem mestu nimajo tako urejenih razmer, le čudno gledajo.
Story: Vsekakor se strinjam, da je služba pomemben del naših življenj. Na delovnem mestu namreč preživimo tretjino dneva.
Ravno ta misel mi v zadnjih dneh zaposluje glavo, saj razmišljamo o selitvi pisarn. Zakaj ne bi najeli hiše z vrtom? To bi bilo verjetno zelo spodbujajoče okolje, ki bi pripomoglo k udobju in dobremu počutju vseh zaposlenih.
Story: Zakaj menite, da je v Sloveniji to še dokaj slabo zastopano?
Menim, da predvsem zavoljo strahu pred spremembo. V večini so vajeni ustaljenih, poznanih vzorcev, za nove smernice pa je treba stopiti iz območja udobja. Sam rad ponavljam: Edina stalnica v življenju so spremembe. Tudi če se ozrem nazaj na svojo poslovno pot, je hitro jasno, da sem dokaj ameriško spreminjal svojo zaposlitev. Na tri, štiri leta. Pa ne načrtno, temveč povsem spontano. Zdaj sem si obljubil, da ne bom tako hitro zamenjal službe. (smeh)
Story: No, vsekakor bi vas kdo potegnil za rokav. Dolgo je namreč veljalo, da je najbolj varno, če vse življenje preživimo v istem podjetju, na istem delovnem mestu.
To nam je bilo vcepljeno prek staršev, okolja. Ko sem se pogovarjal z lastnikom, sem mu rekel, da ne potrebujem službe za nedoločen čas. Le za določenega. Potem pa vidiš, kako se ujameš. Če zaupaš vase in svoje delo, si upaš sprejeti takšen izziv.
Story: Zdi se, da so to smernice, po katerih se ravnajo milenijci. Se strinjate?
Mislim, da so nas družabna omrežja vse nekoliko pomlajšala. Tudi sam spremljam trende milenijcev, pa tudi mlajših generacij. Ko enkrat kopiraš vzorce njihovega obnašanja, lahko posredno absorbiraš tudi poslovne vzorce. Zagotovo pa se določenih stvari tudi naučiš iz izkušenj, lastnih napak in napak drugih. Čeprav mi je všeč mišljenje milenijcev, opažam, da jim primanjkuje odgovornosti. Odgovornosti do dela in natančnosti.
Story: Dolgo ste plavali v televizijskih vodah, nato presedlali na radijske. Menite, da je radio v primerjavi s televizijo zapostavljen? Se vam zdi, da spet prihaja v ospredje?
Menim, da se radio spet vrača v velikem slogu. Vsaj po trendih in poslušanosti sodeč. A le tisti radii, ki so profesionalno podkovani. Težko je enačiti vse slovenske radijske postaje, ni jih malo. Profesionalnih pa je morda le deset. Vse ostalo je bolj rekreativno. (smeh) Ne posvečajo preveč pozornosti razvoju in novim prijemom. S pomočjo družabnih omrežij smo radio predstavili tudi v video luči. Naša stran na Facebooku je stran z največjo pripadnostjo v Sloveniji. Vsakodnevno skrbimo za video material za potrebe družabnih omrežij. Radio tako ni več le radio. Prav zato smo podjetje preimenovali v Next Media, saj gre za povsem drugačne razsežnosti, dimenzije. Našo mobilno aplikacijo, kjer je mogoče poslušati že sestavljene ‘playliste’, si je preneslo že več kot 25 tisoč uporabnikov.
Story: Od kod črpate ideje ustvarjanje smernic?
Spremljamo obnašanje ljudi in prisluhnemo njihovim željam. Iz tega se je mogoče veliko naučiti. Obiskujemo številne seminarje v tujini, kjer lahko vidiš, kako se z izzivi spopadajo največji. Veliko se jih v zadnjem obdobju loteva organizacije festivalov, tako tudi mi s podružnico Next Events vodimo oboževalce na koncerte, s prav posebnim doživetjem pa poskrbimo za nepozabno izkušnjo. Tako ustvarjamo posebno vez med poslušalci … Sploh ne poslušalci, ampak že kar uporabniki znamke.
Story: Tako kot Rock Radio? Ta je postal prepoznavna znamka v slovenskem prostoru.
To je radijska postaja z najvišjo rastjo, če pa bi upoštevali število poslušalcev na radijsko frekvenco, pa tako ali tako dominira slovenskemu medijskemu trgu. Številni so bili prepričani, da so ljudje, ki poslušajo rock, potetovirani drogeraši na harley- davidsonih. Daleč od tega. V resnici so to ljudje z nadpovprečno izobrazbo, z nadpovprečno kupno močjo. Da ne pozabimo izjemno izostrenega okusa za glasbo.
Story: Kako prijazen je sicer slovenski medijski prostor?
Na določenih področjih je medijev enostavno preveč, vsaj kar se radiev tiče, lahko to z gotovostjo trdim. Tako se z oglaševalskega vidika borimo za precej majhen kolač. Malo je medijev v Sloveniji, ki živijo dobro. Veliko jih je na meji životarjenja.
Story: Vsak uspešen manager ima dve plati, poslovno in zasebno. S kakšnimi prostočasnimi dejavnostmi pa se ukvarjate, kadar vas ne zaposluje služba?
Uh, v mojem primeru je intenzivno tudi na drugi strani. V prvi vrsti je družina, potem skrb za okolico hiše. Dela je vedno veliko. (smeh) Druga pa je moja športna plat. Intenzivno igram tenis, sem tudi predsednik lokalnega kluba. Zadnje čase veliko jadram, tudi tekmovalno. Jeseni smo z ekipo zmagali na eni od največjih regat na Jadranu - Jabolko. Na krovu nas je kar 20, a nas druži isti cilj. S prijatelji iz najstniških let pa imamo tudi bend. Dobivamo se enkrat na teden in preigravamo komade.
Story: Kateri inštrument vihtite vi?
Kitaro. Električno kitaro.
Story: Ali v jadranju najdete številne vzporednice poslovnemu svetu? Vsaj kar se ekipnega dela tiče?
Dolgo sem igral košarko, tako izhajam iz kolektivnih športov že od začetka. Trdim, da vsakdo, ki izhaja iz kolektivnih športov, se navadi podrejati in prilagajati. Prav zato bi se v tem morali preizkusiti že otroci. Danes vidim starše, ki so močno proti računalniškim igricam. Sam menim, da niso tako vsesplošno slabe, saj zahtevajo veliko mero ekipnega sodelovanja, usklajevanja.
Story: Ne moremo mimo izčrpanosti, o kateri se v zadnjem času veliko govori. Koliko te občutite sami?
Izčrpanost je precej pogosta, zato moraš v veliki meri nadzirati sam sebe. Prav zato imam sam tolikšno mero prostočasnih aktivnosti, od tenisa do jadranja, da s tem nabiram tudi fizično moč. Delo te ujame v vrtinec, spiralo … Leto sem začel preveč intenzivno, zato sem se že ob koncu prvega tedna moral malo ustaviti. Trudim se disciplinirati. Rad pravim, da bi do štirih vsak spodoben človek moral končati službo. Če mora delati dlje, je nesposoben ali pa le govori, da ima veliko dela.
Pomembno je narediti nekaj za druge: “Nič ne pričakujem v zameno”
“Pomembno je narediti nekaj za druge, ne da bi sam pri tem karkoli pričakoval. Pod mojo hišo je hrib in lansko zimo smo s prijatelji tam uredili smučišče, vključno z vlečnico. Celotna vas se je vozila zastonj. Samo lani sem naučil sedem otrok smučati. Nič ne pričakujem v zameno. Po navadi pa dobiš še veliko več, kot če bi računal. Naša shramba je bila polna domačih dobrot. (smeh)”
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Igor Zaplatil
