Valerio Lutman, zmagovalec šova Gostilna išče šefa, se je medijem takoj po oddaji spretno izogibal, zdaj pa nam ga je uspelo povprašati, kaj vse se mu po zmagi in osvojitvi glavne nagrade dogaja v kuhinji in zunaj nje. Čeprav je v šovu poleg lepih izkušenj prestal tudi številna podtikanja in padce, pa sam pravi, da do sotekmovalcev ne goji nobenih zamer.
Zdaj, ko se je medijski prah okoli šova Gostilna išče šefa že malce polegel, predvidevam, da se na tiste dni, ki ste jih preživeli v hiši in gostilni, niti ne spomnite več pogosto?
Res je. Tempo je tudi po zaključku šova hiter, vsak dan je drugačen in poln novega. Ostajajo dobri občutki in lepi spomini, ki me bodo spremljali vse življenje. Ta življenjska izkušnja je pustila pečat in prinesla ogromno. Na prvem mestu vedno znova rad poudarim učenje, spoznavanje novih živil, tehnik in pridobivanje znanj od mojstra kulinarike. Hkrati pa je to bila tudi lepa priložnost za spoznavanje ljudi in nova prijateljstva.
Glede na to, da ste iz oddaje odšli kot zmagovalec, bodo spomini za večno ostali sladki. Kaj pa vam je pustilo najbolj grenak priokus?
Seveda, ogromno je lepih stvari, spominov, je pa tudi res, da je v življenju že tako, da ne teče vse, kot bi si človek sam najbolj želel in pričakoval. Pridejo tudi slabi trenutki, vsak jih je v šovu doživel, a ti niso tako grenki, da bi si jih za vedno zapomnil. Svoje kulinarične sanje trenutno uresničujete v restavraciji Mediterraneo v novogoriški Perli, kjer ste začeli delati le nekaj tednov pred vstopom v šov.
Ste si takrat mislili, da boste v šovu ostali do konca?
Verjeli ali ne, sam nisem bil tako prepričan, da lahko pridem do konca. Po vztrajnosti in energiji že, vendar je pri vsem toliko nepredvidenega, izzivov, naključij, trenutkov, ki jih moraš premagati, da greš naprej. In če bi mi takrat nekdo na začetku rekel, da je prepričan, da bom zmagal, bi zagotovo zamahnil z roko in rekel: “Ma, kaj govoriš”.
Zmaga vam je prinesla tudi napredovanje v službi, kjer ste postali šef kuhinje. Vas je bilo sprva kaj strah, ali boste kos nalogi?
To je bilo povsem nepričakovano. Poleg zaupanja, ki so mi ga izkazali pred odhodom v šov, so me vodilni v Perli in Hitu res presenetili tudi z možnostjo napredovanja. Te priložnosti in funkcije me ni bilo strah, saj je Gostilna opravila svoje. Tam smo 'natrenirali' vloge tedenskega in dnevnega vodje kuhinje, kar je bilo zame prvič.
Nalogo sem opravil tam, pred vsemi, v borbi s samim seboj, s podrejenimi, ki so bili hkrati sotekmovalci. Vesel sem, da sem bil nalogi kos. Zato mi nove vloge ni bilo težko prevzeti, sodelavci so me res lepo sprejeli. Hvaležen sem jim za veliko podpore in razumevanje, sploh v prvih dneh po vrnitvi, zlasti šefu Perlinih kuhinj, Matjažu Šinigoju.
Kako se znajdete v vlogi kuharskega mojstra?
Sem vztrajen, nova znanja iščem in sprejemam z odprtimi rokami. Nekaj že znam, veliko pa se bo treba še naučiti. Največji izziv ostajata kreiranje in sestavljanje menijev. Uživam v tem, da dajem od sebe nekaj novega, ob vsaki priložnosti je možnost, da grem naprej. In vesel sem, da to opazijo tudi tisti, ki so že večkrat pokusili.
Predvidevam, da ta funkcija zahteva veliko odgovornosti kot tudi časa. Potemtakem je služba postala tudi vaša družba, kot pravi pregovor?
Tako je. Zavedam se odgovornosti, ki jo nosim in – prav imate – pobere mi tudi ogromno časa. Tudi ko zaključiš delovni dan, se v glavi šele začne znova. Vedno je treba razmišljati, kako naprej, kakšen bo naslednji meni in tisti za tem. Stvari, ki so sicer nevidne gostom, vendar zahtevajo veliko energije in hkrati tudi dajejo tisto nekaj pozitivnega, kar žene naprej, da ne zaspiš. In to je pot, po kateri hodimo vsi, ki nas naš poklic veseli. Ja, zato lahko pritrdim, služba je lahko tudi družba.
Vam ostane še kaj časa za drugo ljubezen, kolesarjenje?
Res je, tempo je hud, dogodkov in gostov, ki si želijo pokusiti in doživeti kaj novega, ne zmanjka. Zmanjka pa zato kdaj časa za tisto resno kolesarjenje. Seveda mi uspe, da se kdaj pa kdaj odpeljem s kolesom in odklopim od vsakodnevnega dogajanja, brez tega ne gre. Kolesarjenje je del mojega življenja in tako bo tudi ostalo.
Pred kratkim ste začeli pisati tudi svoj blog. Iz kakšnega posebnega razloga?
Lepo je, ko po treh mesecih šova stopiš v svoj vsakdan. In šele takrat se neposredno zaveš, kako veliko podporo si imel. Še vedno me prevzamejo lepi občutki, ko vidim, koliko ljudi me je spremljalo, navijalo zame in mi pomagalo do zmage. Zato je prav, da lahko na mojem blogu (valerio.blog.siol.net) z zanimanjem preberejo in vidijo to, kar počnem in kaj se z mano dogaja.
Blog je hkrati tudi odgovor, ko je treba opraviti s kakšno neresnico, ki je zaokrožila. Pišem sam, ko mi le čas dopušča, verjemite mi, da ta kar beži … S pisanjem bloga pa lahko sam izrazim to, kar želim, svoje življenje in predvsem to, kar sem v resnici.
Čeprav delate zelo blizu svojega doma, pa veliko gostujete tudi po drugih restavracijah znotraj družbe Hit. Se gostje po Slovenji razlikujejo med seboj, kar se kulinaričnega okusa tiče?
Res je, da se vsak kraj, pokrajina, kjer lahko ustvarjam, pa naj bo to Nova Gorica, Gorenjska ali Štajerska, razlikuje po prehranjevalnih navadah. Lahko rečem, da kuham in sestavljam menije iz sestavin, ki so večini znane, pa tudi dostopne. Mogoče ljudje lažje in lepo sprejmejo, kar jim je poznano. Presenečeni so, da jim je recimo jed predstavljena drugače, da so pri tem uporabljene modernejše tehnike in spajanje zanimivih okusov.
Med drugim se lahko med večerjo gostje tudi spoznajo z vami. Predvidevam, da se med njimi najde tudi kakšna goreča oboževalka?
Lepo je srečati nove obraze, najbolj pa mi je všeč, ko vidim, da se gostje iskreno zanimajo in povprašajo, kako sem določeno jed pripravil. Ljudje so z mano prijazni, včasih je komu malce nerodno, a hitro zberejo pogum za skupno fotografijo, ki upam, da jim bo v lep spomin na večerjo, kosilo ali druženje.
Veliko vaših moških sotekmovalcev mi je zaupalo, da so prek elektronskih sporočil in spletnih omrežij dobili kar veliko nespodobnih povabil od oboževalk. Je tudi do vas prišlo kakšno? Zanimivo, sam nisem prejel ničesar podobnega. Veliko pa sem prejel vabil, pobud za sodelovanja na različnih dogodkih, pa tudi dobrih idej.
Ste s katerim od tekmovalcev iz šova ohranili stike?
Kar nekaj jih je, s katerimi sem ostal v stikih. Z nekaterimi smo se res zbližali in spletli prava prijateljstva. Tudi za delovna sodelovanja prihaja čas, skupne ideje že dobivajo prve okvirje, upam, da jih bomo kmalu realizirali.
Kaj pa vaše sanje o šolanju na sloviti kulinarični akademiji Cordon Blue, še vedno ostajajo na prvem mestu seznama?
To ostaja moj cilj. Točnega datuma za to zahtevno izobraževanje pa si zdaj še ne upam napovedati. Za zdaj uživam v izzivih, delu in ustvarjanju doma in ob vseh priložnostih, ki se mi ponujajo.