Hajdi Korošec Jazbinšek je bila prva slovenska otroška zvezda, ki je v svojih mladih letih posnela 42 pesmi, njen največji hit pa je bila leta 1990 njena prva pesem Naš kuža.
Hajdi se je po vseh letih otroškega in najstniškega prepevanja poslovila z odrov in se posvetila družinskemu in podjetniškemu življenju, dokler je ni iz ustaljene rutine potegnil kuža Korgi.
Story: Hajdi, vaš glas lahko te dni slišimo v pesmici animirane pustolovščine kužka Korgija. Kako ste se počutili ob izzivu, da znova zapojete?
Takoj ko so me poklicali, mi je bila ideja všeč. Sploh zdaj, ko sem mamica in doživljam te stvari še toliko bolj osebno. Takoj ko sem pogledala film o Korgiju, mi je bilo všeč sporočilo, in ko sem pisala tekst in glasbo, sem želela, da tudi pesmica nosi sporočilo filma. Bogastvo ni vse in srečo je treba iskati v malih stvareh. Vse skupaj je nastalo zelo hitro - v petih dneh od ideje do izvedbe. Ko sva se z Urbanom vozila v Ljubljano na snemanje, pa sem se počutila spet kot tista mala Hajdi pred 30 leti. Bilo je spontano, simpatično in predvsem iskreno.
Story: Pri trinajstih letih ste zapeli pesem Naš kuža, ki je zaznamoval vašo mladost. Bili ste nagrajeni z diamantno ploščo zaradi 60.000 prodanih kaset, kar je bilo v tistem času velik dosežek. Kako se danes spominjate tega impulzivnega obdobja?
To obdobje je težko opisati z besedami. Bili so drugačni - analogni časi in zdi se mi, da smo se znali bolje zabavati kot danes. Kot deklica se spominjam, da smo veliko potovali, skoraj ni vasi v Sloveniji, ki je nisem obiskala, in res sem uživala v tem. Zelo rada sem pela in nastopala, in čeprav je bilo včasih naporno in sem morala kot otrok imeti odgovornosti, sem v svoji karieri neizmerno uživala. In to iskrenost in ljubezen ljudje čutijo in še danes sem vesela in ponosna, da te pesmice še vedno živijo. Včasih grem v vrtec k sinovoma ter zapojem kakšno pesmico, in ko vidim, da otroci še vedno znajo besedila in pesmice, sem res neizmerno srečna.
Story: Zdaj ste se torej vrnili v glasbene vode z novo pesmico, za katero ste tudi napisali besedilo in glasbo. Kako je bilo ustvarjati in kakšen izziv je bil to za vas? Vas je popeljal v preteklost?
Pri trinajstih letih sem napisala svojo prvo pesmico z naslovom Nekje za mavrico in pozneje je nastalo še nekaj avtorskih pesmic. Pisanje pesmi je proces, ki ga moraš začutiti, in še sama nisem verjela, da mi bo sploh uspelo. Namreč, vse smo morali narediti zelo hitro in takšne stvari potrebujejo čas. Ampak takoj, ko sem pogledala film, so rime in melodije prihajale kar same od sebe in vesela sem, da so otroci pesmico sprejeli.
Story: Kje ste dobili navdih za besedilo in kako ste se dotaknili poučne plati?
Danes je nekako vse prehitro, materializem je čedalje bolj prisoten. Ravno zato sem iz filma želela izluščiti bistvo in res sem bila vesela, da mi je to uspelo. Ko slišim Evana, sina, kako prepeva, da bogastvo ni vse, sem nekako zadoščena in zadovoljna, saj je moj namen dosežen.
Story: Kako sta sinova Dante in Evan doživela mamico in njeno pesmico na premieri? Sta uživala?
Dante in Evan sta moja najbolj realna kritika in največja inspiracija. Nekako sem se spomnila Brendija in tistih časov, kako veliko sva se pogovarjala, in dejansko so vse pesmice, ki jih je napisal, bile moje življenje. Oblečem si oblekico, Nisem važna, Naš kuža, Petelinček … vse to je bilo moje otroštvo. In zdaj sem imela priložnost tudi sama napisati pesmico za svoja otroka, ki sta seveda neizmerno uživala tako ob gledanju filma kot ob poslušanju pesmice. Živali so že od nekdaj moja velika ljubezen in pri šestih letih sem se zaradi velike ljubezni do njih odločila, da postanem vegetarijanka. Moja filozofija je, da so živali moje prijateljice in prijateljev ne jem. Doma imamo kužka, ki je seveda popolnoma enakopraven družinski član in ga vsi zelo obožujemo.
Story: Nekatere risanke puščajo tudi lepa sporočila, ki niso le zabavna, ampak tudi poučna. Kaj menite o risankah in kakšne dovolite gledati sinovoma?
Novejše risanke so za moj okus včasih vse preveč agresivne. Sicer je kar nekaj dobrih in poučnih risank, kot sta Maša in medo, ampak z možem res paziva, kako odmerjava televizijo oz. računalnik. Res si želim, da bi otroka imela precejšen del otroštva v naravi, ne pa pred ekranom. Želim, da sta umazana, da raziskujeta, čutita in se navdušujeta nad naravo, da brcata žogo in imata zdrava rdeča lička.
Story: Katerih risank se spomnite iz svojega otroštva?
Najbolj se nekako spomnim zajčkov, ki so dejansko bili uvertura v spanje. Vedno smo pogledali zajčke in potem sem šla spat. (smeh) Drugače pa je v mojem spominu seveda mnogo risank in med najljubšimi so bile Stripi, Čebelica Maja, Bojan, Baltazar, Smrkci … pa Pončo in Toro, A je to ... Risanke so bile v mojem obdobju res dogodek. Nisi jih mogel gledati vsak trenutek, tako kot danes. Ravno zato smo jih morda še toliko bolj cenili in spoštovali. Najlepše pa so seveda bile nedelje zjutraj. O ja, nedelje so bile zakon!
Story: Ni skrivnost, da ste pred nekaj časa odprli v Celju svojo trgovinico in ste uspešno zakorakali v podjetniške vode. Nam zaupate kaj o tem?
Res je. Ko sem pred petimi leti prvič zanosila, sem redno kupovala opremo v tujini. In tako mi je mož za rojstni dan podaril domeno Hajdi.si. Tako sem ponoči, ko je prvi sin Dante spal, vnašala izdelke. Pustila sem svojo službo v banki, kjer sem delala 10 let kot komercialistka za pravne osebe, in se posvetila svoji poslovni poti. Zelo srečna sem, da sem se - čeprav težko - odločila za ta korak, in ravno letos smo prejeli prvo nagrado Spletni trgovec leta. Na to smo res ponosni in še bolj motivirani za naprej. Začeli smo pred dobrimi tremi leti v dnevni sobici, danes pa smo že resno podjetje, ki distribuira najbolj pomembne butične blagovne znamke za slovenski in hrvaški trg. V svojem delu neizmerno uživam in to se kaže v vsem, kar počnem. V življenju sem vedno delala s srcem, ker drugače ne znam.
Story: Pred kratkim ste si z družino privoščili nekaj oddiha in pobegnili na rajske Kanarske otoke. Kako ste se imeli?
Z družino zelo veliko potujemo. Čeprav se včasih vprašam, kako se mi vse skupaj sploh da, ker je naporno. Ampak ko pogledam slike in ko se pogovarjam s sinovoma, kako memorizirata detajle, si rečem, da je vredno. Moj mož je lovilec na ugodne letalske karte in super je, ker Dante in Evan še nista v šoli in dejansko lahko z danes na jutri spakiramo in gremo. Oba sva vajena delati na daljavo, tako da službo vedno nosiva s seboj, ampak pomembno je, da smo skupaj, da raziskujemo in se ob tem zabavamo. Tako smo z družino že obiskali Kanarce (Lanzarote, Fuertaventura, Gran Canaria), Dubaj, Valencio in trudim se, da o vseh naših destinacijah in izkušnjah pišem tudi blog.
Story: Kakšna sta Dante in Evan? Rada potujeta?
Z njima potujem, že odkar sta bila dojenčka. Tako da poznata letališča že skoraj bolje kot midva. Zelo rada potujeta in želim, da jima to postane način življenja. Ravno potovanja so tista, ki širijo obzorja, in zame najboljša življenjska šola. Spoznavanje ljudi, kulture, hrane, glasbe in ob vsem tem reševati izzive, ki ti jih potovanje prinese, so neprecenljiva kombinacija za širitev uma in duha.
Story: Glede na to, da je pomlad pokazala svoje čare, kako jo boste preživeli? Kaj vas čaka v teh mesecih?
Pri meni je vedno intenzivno. (smeh) Veliko bo službenih izzivov, saj ves čas nekaj širimo, optimiziramo, zaposlujemo … Tako se zelo veselim službene poti aprila v Stockholm. Gremo namreč na predstavitev zimske kolekcije 19/20 Elodie Details in res sem srečna, da imam priložnost delati s tako kreativnimi in motiviranimi ljudmi. Prav tako imamo karte za Grčijo, kamor se konec aprila odpravljamo z družino. Zelo pa se veselim inštrukcij na jadrnici, kjer bova z Urbanom urila svoje jadralske sposobnosti.
Besedilo: MIMA // Fotografije: Ana Ravnak
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
