Hajnija Blagneta poznamo predvsem kot pevca in Heleninega brata, a zasebno in daleč od estradnih oči počne še marsikaj zanimivega.
Sam temu sicer ne pravi kakšen skriti talent, pač pa nekaj, kar pač rad počne v prostem času. Mogoče je to povezano tudi z njegovim gorenjskim poreklom, kajti Hajni je ljubitelj gora.
Pa ne na kakšnih razglednicah, turističnih propagandnih letakih ali TV-zaslonih, ampak planinec v pravem pomenu besede. Pohodnik, ki je z družbo ali sam premeril že prenekatero gorsko transverzalo, pa tudi čisto svoje lastne poti. Tako nabira ter vzdržuje kondicijo, naravnost obožuje pa poleg vzponov tudi pogled, kakršnega dajejo le vrhovi gora. Včasih tudi pleza, in to povrhu celo zelo zahtevne ferate. Ker je trenutno v Sloveniji, bo čas in morebitno lepo vreme tako vsekakor izkoristil tudi za gorske pohode.
Skalni prijatelj
Najmanj enkrat tedensko se ne oziraje na letni čas ali vreme odpravi v severno steno Mežaklje. In to s čisto določenim namenom, saj gre na obisk! Na obisk? Na obisk. Na samotni in zelo izpostavljeni skali je namreč njegov dobri in zanimivi prijatelj Lojze Žakelj postavil bivak, kjer se te dni zadržuje, in ki je sicer 'doma' tudi na Morbegni pod Triglavom, ki je z nadmorsko višino 2530 metrov najvišje naselje v Sloveniji.
Vedno se rada dobita, saj ko skupaj prideta dva gorenjska ljubitelja gora, zanimivostim kar ni in ni konca. Sicer pa je Hajni pravzaprav precejšnji gorski strokovnjak. Na spletni strani Hribi.net ima namreč, reci in piši, kar okrog sto opisov planinskih ciljev in poti v jeseniški okolici. Nameraval je celo izdati majhen vodnik po 'svojih' poteh, a žal za zdaj še ni bilo časa, saj to ni ravno mačji kašelj, poleg tega pa se zadeve zaradi pomembnosti in resnosti želi lotiti odgovorno in resno.
Okoljska skrb
Hajni je poleg navdušenega hribolazca tudi zaprisežen okoljevarstvenik. Nikoli ne smeti planin in pri tem poskuša biti tudi zgled drugim. Poleg sprotnega pospravljanja smeti, ki bi utegnile ostati za njim, se je večkrat lotil tudi urejanja planinske okolice. Na Jelenkamnu, recimo, je poskrbel za skrinjico z vpisno knjigo in nazadnje tudi izdelal ter postavil lično klop, na kateri se lahko za nekaj trenutkov odpočijejo tudi drugi planinci.
"Mogoče se komu zdi to čudno, a te stvari preprosto rad počnem. Ne oziram se na mnenje ali početje drugih, me pa veseli in se mi zdi prav, da imajo pohodniki neki odnos do narave in tudi do mojega početja. Klopce, recimo, niso namenjene uničevanju ali poškodovanju, ampak počitku in dodatnemu planinskemu užitku," pravi.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del