Hannah Mancini se je za Story razgovorila o nedavnem nastopu na izboru za Pesem Evrovizije in uspešnosti svojega projekta Stella Mercury, pesem s pomenljivim naslovom Don't give a damn je bila namreč odlično sprejeta v tujini.
Vsi vemo, kako se je začelo in končalo, a kljub vsemu Hannah in njeni oboževalci ostajajo pozitivni. Pravega recepta za uspeh ni in življenje gre naprej.
Kakšno je vaše razumevanje vsega, kar se je zgodilo v minulih tednih?
Bilo je zabavno, celotna izkušnja je bila odlična in iskreno povedano, sem kar šokirana nad rezultati glasovanja. Kljub temu pa ne morem reči, da nisem zadovoljna, ker sem se imela res lepo. Ne nazadnje vem, da smo z ekipo naredili dober šov, zato se ne smem preveč kaznovati glede vsega.
Sicer sem po naravi perfekcionistka in po mojem mnenju nastop res ni bil najboljši, vseeno pa vem, da smo dali vse od sebe in da smo se na odru zabavali, plesalci so bili res odlični in je, kar je.
So bile vaje pred nastopom zabavne, kako je vse skupaj potekalo pred nastopom?
Vznemirljivo je bilo stati na tem neverjetnem odru, vsi so bili izredno dobre volje. Na Švedskem je bilo čutiti, da so vsi dobre volje in navdušeni, saj je bila ekipa izredno prijazna in profesionalna. Adrenalina je veliko in ob tem čutiš tudi veliko pritiska, veš, da se moraš dokazati.
Zdi se mi, da so bile vaje izredno uspešne, vse je šlo kot po maslu, bili smo veseli. Še Anže Škrube je po prvi vaji rekel, da je bilo res odlično za prvo vajo, ker gre takrat navadno vse narobe, mi pa smo se popolnoma ujeli. Že od začetka so verjeli vase in bili zadovoljni z nastopom.
Ste v Malmöju spoznali koga iz glasbene industrije, ki bi vam v prihodnosti lahko pomagal pri nadaljnjem uspehu?
Stik z mano je navezal producent pesmi, ki je zastopala Irsko in se nekako spogledoval z idejo, da bi morda v prihodnosti lahko kaj naredila skupaj. Bil je izjemno prijazen in hvaležna sem mu za podporo.
Tudi na splošno sem po tem, ko so bili rezultati znani, dobila neznansko veliko podpore od ljudi prek sporočil na družabnih omrežjih. Vsako tekmovanje mora imeti tudi poražence in veliko mi pomeni, da še do danes prihajajo pozitivna sporočila prek Twitterja, FB ...
V Veliki Britaniji so celo ustanovili klub oboževalcev in tudi ti prek družabnih omrežij nenehno iščejo stik z mano in komentirajo vse, kar je v povezavi z mano. Klub je ustanovil neki zabaven doktor iz Manchestra, ki je nabral že kar nekaj sledilcev ... Prav simpatično. (smeh)
Bi šli nastopat za svoje oboževalce v Anglijo?
Seveda, takoj! Dobila sem že vabila iz Avstralije, Španije, a nič formalnega. Če se to zgodi, jih bom vsekakor šla obiskat.
So vas tudi s kom primerjali?
Nekdo je rekel, da sem kot Kylie Minogue. (smeh)
Na nastopu ste na koncu naredili odlično pozo ...
To je zakrivila Nadiya Bychkova, ki je prišla na zadnjo vajo. Anže jo je prosil, naj si ogleda nastop in pove svoje mnenje. Po videnem mi je dala nekaj napotkov za hojo in svetovala, naj po tem, ko se ustavim, naredim pozo. Videti je res lahko, ampak povem vam, da je vse prej kot to. (smeh)
V visokih petah, ko hodiš hitro in iščeš ravnotežje, se je na koncu težko kar nenadoma ustaviti, povsem umiriti in brezhibno iztegniti nogo. Delovalo je res preprosto, vendar mislim, da je ta poza nastopu dodala veliko. (smeh)
Kar tri dni ste bili na odru oblečeni v iste obleke. Kdo jih je pral?
(smeh) Imela sem dodatne pajkice pa tudi plesala nisem na veliko, tako da se nisem potila, bilo mi je udobno.
Za Story Manja Plešnar
Več vtisov, izkušenj in tudi načrtov, ki jih Hannah kuje za prihodnost, pa si lahko preberete v novi številki revije Story.
