Begunski val tudi v tem tednu ne pojenja. Utrujeni prostovoljci, gasilci, policisti in vojaki na naših mejah vsak dan v Slovenijo pospremijo na tisoče ljudi, ki jim je pretekli torek na pomoč priskočila tudi pevka Hannah Mancini.
Z možem in prijateljem se je namreč odpravila v Brežice, kjer je s toplo besedo in paketom osnovnih pripomočkov pomagala, da so se begunci pri nas počutili vsaj za odtenek bolje ...
Story: Prejšnji teden ste v Brežicah pomagali kot prostovoljka. Ste se tokrat prvič lotili takšnega prostovoljstva?
Res je, v torek smo se z možem in prijateljem odpravili v Brežice. V Združenih državah sem sicer sodelovala že pri kar nekaj dobrodelnih projektih, na primer za otroško bolnišnico ali za živali. Takšna sodelovanja poskušam izvajati tudi v Sloveniji, je pa tokrat prvič, da sem se v dobrodelnost vključila tako, in ne prek glasbenega odra. Prvič sem prišla v stik ena na ena.
Story: Sicer pa je pomembno, da znani govorijo o takšnih problematikah, ker jim ljudje sledijo, kajne?
Ja, če v sebi gojiš tisto pristno željo, da bi rad pomagal. Seveda pa je priročno, če imaš na voljo neko platformo, prek katere lahko širiš resnične informacije in pozitivne misli, potem je to zagotovo zelo dobrodošlo.
Story: Na Facebooku ste napisali, da ste si želeli ustvariti mnenje glede begunske krize ter da si ga niste hoteli oblikovati na podlagi novic, ki jih slišimo ali preberemo v medijih. Kakšno je vaše mnenje zdaj, ko ste se prepričali na lastne oči?
Iz lastne izkušnje lahko povem, da je bila moja vključenost v takšno pomoč zelo čustvena. Tako za prostovoljce kot za vojake, policiste ... Ljudje morajo razumeti, da gre za ljudi, ki samo potrebujejo pomoč. Nisem bila priča nikakršnemu nasilju, nobenim napetostim. Vzdušje se malce zaostri le zato, ker je veliko informacij izgubljenih v prevodu. Ljudje ne razumejo, kaj se dogaja, ne govorijo dobro angleško in ne razumejo, kaj jim vojaki govorijo. Torej, ko po novicah prikazujejo napetosti, ljudje vidijo pravzaprav takšne nesporazume. Jaz sem videla samo hvaležnost in prijaznost, ne glede na to, v kakšnem položaju so se begunci znašli. Ko ljudje vidijo nekaj slabega po televiziji, bi najprej morali razumeti situacijo, v kateri so se ti ljudje znašli, in ne ljudi, ki nanjo reagirajo.
Story: Torej, kaj je glavna razlika med resničnim stanjem in tistim, ki ga vidimo po televiziji?
Če sem iskrena, v resnici ne sledim slovenskim novicam. Gledam mednarodne televizije, tako da lahko rečem le to, da si mnenje ustvariš na podlagi tega, kakšno televizijsko postajo gledaš, koliko je njihovo poročanje resnično in kdo o novici poroča. Če gledaš Fox, verjetno dobiš drugačne informacije, kot če gledaš CNN.
Story: Govorili ste z njimi, kaj so vam povedali? Kako se počutijo?
Tam je res veliko ljudi in preprosto ni bilo časa, da bi s kom zares govorila tako dolgo, da bi mi zaupali svojo zgodbo. Čeprav bi si želel, nimaš časa, da bi se z njimi usedel in pogovoril. Pomagaš vrstam ljudi, ki potrebujejo nov par čevljev, plašč, plenice ... Vse poteka zelo hitro in poskušaš se prilagajati situacijam, kolikor hitro se le da. Čeprav nismo spregovorili več kot nekaj besed, so bili zelo prijazni in hvaležni. Ko so odhajali, so nam skupine ljudi mahale, se smejale in resnično kazale pravo in iskreno hvaležnost.
Story: Kaj pa se vas je najbolj dotaknilo?
Ker sem tudi sama mama, so se me najbolj dotaknile družine z majhnimi otroki, dojenčki ... Veliko družin je bilo brez mož, ženske so bile same, zunaj, v slabem vremenu, s premalo osnovnimi pripomočki, celo s premalo plenicami in brez prostora, kjer bi jih lahko zamenjale. Res mi je težko gledati takšno situacijo, ko imamo v resnici tako lažje življenje kot oni. Kot mati si ne morem predstavljati, da bi se znašla v podobnih okoliščinah.
Story: Slike pa so verjetno ostale žive tudi po tem, ko ste prišli domov in legli v posteljo?
Seveda, ves čas sem imela to v mislih. Imam svoje življenje, počnem, kar počnem, delam v glasbi, sem mati, žena ... Svoje življenje sicer nadaljuješ tako, kot znaš, ampak v meni je res veliko sočutja do teh ljudi, ki res potrebujejo pomoč. Ne zavedamo se, da bi bil lahko čisto vsak od nas rojen v njihovi državi in se spoprijemal z njihovimi problemi. Ne izbiramo sami, v kakšnih razmerah se rodimo, prej, kot obsojaš, moraš pomisliti, kako bi se ti počutil v njihovih čevljih. To ti potem ostane v mislih ...
Story: In verjetno še toliko bolj, ker ste tudi sami mama, kajne?
Res je, gledati otroke in mame, v kakšnih razmerah zdaj živijo, je res težko.
Story: Sicer pa ste tokrat pomagali v okviru dobrodelne organizacije, kajne?
Ja, kot prostovoljka sem nastopila za organizacijo ADRA Slovenija. To je res čudovita humanitarna organizacija, ki res daje vse od sebe, da bi pomagali čim več ljudem. Gospa, ki je odgovorna za koordinacijo vse pomoči, zdaj dela 16 ur na dan, prejema res veliko klicev številnih ljudi, ki bi radi pomagali, in vse to zahteva veliko pozornosti in koncentracije. Zaradi tega čutim veliko spoštovanje do njih ter Slovenske filantropije, ki je prav tako pomagala. Zelo lepo je bilo videti, koliko pomoči je bilo tam z nami ...
Story: Pa ste tudi sami kaj prinesli?
Seveda. Prinesla sem vse, kar sem imela in je bilo uporabno. Pa tudi od prijateljev sem pobirala donacije, nekaj so prispevali tudi iz hčerkine šole. Ta teden gremo nazaj, zato že iščemo nove prispevke. Ko tako širiš besedo o tem, kaj si videl, ljudje želijo pomagati, ampak ne vedo, kako. Številni moji prijatelji se nam bodo v tem tednu pridružili v Brežicah, tudi prijatelj, ki govori arabsko, bo šel z nami. Z nama je bil že prejšnji teden in res sem bila vesela zaradi tega, ker je bil pravzaprav edini prevajalec tam. Kot sem omenila, tam ni arabsko govorečih ljudi, ki bi ljudem predajali informacije, zato včasih pride do napetosti. Ampak samo zaradi pomanjkanja informacij ...
Story: Pa bi lahko rekli, da Slovenija na tem področju naredi dovolj? Glede na to, da je prevajalec tako osnovna stvar, za katero bi morali poskrbeti ...
Mislim, da je Slovenijo begunski val zadel tako nenadno in zelo močno, da je bilo preprosto vsega preveč. Kot sem videla, je veliko ljudi, ki pomagajo, in premalo sredstev, s katerimi bi lahko delali. Videla sem veliko neorganiziranost, ampak nočem biti negativna, ker so ljudje resnično delali vse, kar so lahko. Razumem ljudi, ki rečejo, da je beguncev preveč, in nočem govoriti o politiki, jaz v vsej tej situaciji vidim samo to, kako ljudje trpijo. Po mojem mnenju ne moreš obrniti hrbta družinam, ki potrebujejo pomoč.
Story: Pa bi po vsem tem lahko rekli, da ljudje ne cenimo dovolj tega, kar imamo?
Zagotovo in jaz sem brez dvoma ena izmed njih. Zame je bilo vse to zelo novo, stvari mi je postavilo v popolnoma novo perspektivo. Evropejci in Američani smo res lahko zelo srečni, da imamo, kar imamo. Ne pravim, da se mora zdaj, ob takšnih trenutkih, življenje ustaviti in da moramo vsi postati prostovoljci, ampak da ti ena taka izkušnja lahko pokaže prave probleme in to, kakšno je resnično trpljenje.
Story: V Slovenijo ste se preselili pred osmimi leti, kajne? Kako ste se počutili, ko ste prvič prišli k nam?
Pred skoraj devetimi leti sem se preselila. Ko sem prvič prišla sem, mi je bilo res zelo všeč. Zato sem se tudi preselila. (smeh)
Story: Pa smo Slovenci res tako negostoljubni, kot nekateri pravijo?
Mogoče bo malce težko razložiti, ampak Američani smo zelo odprti, zato je seveda na podlagi moje kulture tukaj drugače. Ljudje niso tako odprti na prvo žogo, ampak se hitro ogrejete, če si ti topel do ljudi. Slovenci se hitro nalezete tega, in to mi je všeč.
Story: Mislite, da se prav zaradi tega številni Slovenci na neki način bojijo beguncev?
V Ameriki smo navajeni, da živi veliko kultur skupaj. Mogoče ni popolno, ampak deluje. Sem iz Kalifornije, kjer imamo milijone latinskoameriškega prebivalstva in drugih kultur, torej je sožitje različnih kultur mogoče. Po mojem mnenju morajo ljudje najprej podreti meje v lastnih mislih, da ni meje, ki bi določala, kam kdo spada. Navajena sem, ker sem živela med drugimi kulturami, Evropejcem je mogoče to novo, ampak gre, če se hoče.
Story: Torej Američani v teh skupnostih vidite pozitivne učinke?
Vsekakor v ZDA obstaja veliko skupnosti - kitajska, azijska, latinska, ampak vsi skupaj lahko obstajamo. Hočem reči, da je za vse ljudi dovolj dela. Na primer, v Ameriki veliko ljudi ne bi moglo imeti podjetij, če ne bi imeli delovne sile. Migranti so v resnici dobri za razvoj gospodarstva, zato bi bilo lepo, če bi se ljudje znebili strahu.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
