Simpatičnemu slovenskemu skakalcu Jerneju Damjanu je med vožnjo z vlakom v Planico družbo delala tudi njegova mala princeska, hčerka Nikki, ki je pridno sedela očku v naročju in poslušala novinarska vprašanja ali pa se zamotila z igricami. "Ne počutim se kot varuška, temveč sem jo s seboj vzel bolj iz veselja," nam je zaupal slovenski orel, ki hčerko rad vzame s seboj, saj po več mesecih odsotnosti poskuša izkoristiti vsak skupen trenutek.
Med Jernejem in Nikki vlada prav posebna sinergija, malčica je namreč kot uročena sedela v očkovem naročju, tiho kot miška, in spremljala spreminjajočo se pokrajino. Kot nam je zaupal skakalec, jo z največjim veseljem vzame s seboj, če je to le mogoče, saj sta že tako med sezono premalo skupaj.
"Tako je pridna, da ni nobenih težav," nam je povedal Jernej in o tem smo se lahko prepričali tudi sami. Med sezono svojo princesko namreč še kako pogreša, očkova odsotnost pa se pozna tudi pri Nikki. "Vidi se tako na obnašanju kot potrpežljivosti. Poleti se vse spremeni, saj smo več skupaj. Sicer nikoli ni bilo težav, ob mojih odhodih nikoli ni spuščala solz. Le običajno odšteva noči do trenutka, ko se oči spet vrne," nam zaupa skakalec, ki se v prostem času z malčico rad poda na pustolovščine. Skupaj tako pohajkujeta okrog in raziskujeta. "Nikki ima rada muzej iluzij, že velikokrat sva bila tam, pa še kar nekajkrat bova morala iti. Zelo je radovedna, rada ima nove stvari," pojasni Jernej in ob tem pristavi, da ima to po njem. Deklica je močno vplivala na njegovo kariero, saj je očetovstvo njegov odnos do življenja temeljito spremenil. "Starševstvo je stvar, ki te najbolj spremeni. No, prisili v to, da kaj spremeniš. Sem že tako urejen tip človeka, Nikki pa je še premaknila moje meje. Ob njenem rojstvu sem postal še bolj zmožen premikat meje. Vse, kar mi je bilo prej morda težko, je danes povsem enostavno," prizna s širokim nasmeškom na ustih. Kljub temu pa se s svojo očetovsko vlogo na vrhu skakalnice ne ukvarja, saj je prepričan, da je na svetu dosti več nevarnih stvari kot pa smučarski skoki.
"Če realno gledaš, je bolj nevarno iti čez prehod za pešce kot pa skočiti na skakalnici. Videti je grozno, ampak ni," razjasni Ljubljančan in ob tem doda, da so danes zaradi Nikki odhodi od doma nekoliko bolj težavni in čustveni: "Morda je bilo ob rojstvu predvsem bolj enostavno, ko si hodil domov k štručki, ki te samo lepo gleda. Ko pa odrastejo in začnejo vračati čustva, je veliko težje. Predvsem sam imam zdaj največ težav."
Kljub temu pa na vsaki tekmi dobro ve, da ga malčica spremlja prek malih zaslonov in navija zanj. Tudi po prvi tekmi svetovnega pokala, ko se je povzpel na prvo mesto, je med čakanjem na finalno serijo poklical domov ter se ob glasu hčerke pomiril in uspešno dokončal tekmo. "Nikki redno navija za očija. Skupaj s Tayo sta odšli z menoj v Garmisch, kjer sem ji pojasnil, da moram preskočiti zeleno črto, če želim biti prvi. Zdaj me po vsaki tekmi sprašuje, ali sem šel čez zeleno črto, ali pa pokliče in sprašuje, zakaj nisem skočil čez. Je kar hud kritik," z nasmehom razkrije Jernej in ob tem nežno pogleda svojo malčico, ki pridno sedi v naročju. Prav po njeni zaslugi je prebral veliko pravljic, toliko, da jih danes ne šteje več. Verjetno jih bodo kar nekaj vzeli tudi na počitnice, kamor se družinica odpravlja po koncu sezone. "Odpotovali bomo v Dubaj in Tajsko. To mi manjka celo zimo na mrazu. Rad se pogrejem, vendar imam čas za to le v aprilu, zato ga je treba izkoristiti," za konec še pojasni skakalec, ki se že veseli, da si bo lahko vzel nekaj več časa za svoji dekleti.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije Goran Antley, osebni arhiv
