Ko sem bila majhna, smo jo poslušali po radiu, predvsem na morju, ko smo se z njo vračali na najino obalo in se veselili mornarčka. Nato pa sem jo spoznala.
Začetno strahospoštovanje je ostalo samo še spoštovanje. Ko stopi pred občinstvo, zavzame celoten prostor, pod odrskimi lučmi v sanjsko krojenih oblekah kot Venera s svojim značilnim gibom, s pridihom elegance, poprime za mikrofon. In potem slišimo njen glas, ki nas poboža, in interpretacijo pesmi, skozi katere si živo naslikamo spomine. Čeprav pravijo, da zvezd v Sloveniji ni, ona dokazuje nasprotno. Njena najnovejša skladba Ti boš vedno prvi govori o ljubezni med mamo in sinom, lahko bi jo preslikali nanjo. Helena po 30 letih glasbene še vedno ostaja prva – prva dama slovenske glasbene scene.
Eden izmed vaših projektov je gledališka predstava Menopavza, kjer igrate vlogo
stroge podjetnice, ki ima moč. Če bi lahko imeli katerokoli moč v življenju, za kaj bi jo
uporabili?
Ne vem, ali si želim imeti katerokoli moč. Sama sem zadovoljna, da imam takšno moč,
da se nisem nikoli izgubila pod težo visokih pričakovanj, nedosegljivih želja in apetitov.
Ko sva ravno pri igralstvu. Koliko 'igre' pa je potrebne za pevca na odru? Konec koncev je tudi to neke vrste vloga, kajne?
Niti ne. Tu gre bolj za interpretacijo, iskrenost, podajanje energije, emocije. Brez emocij v mojem primeru enostavno ne gre. To je strast. V vseh možnih oblikah pojavnosti. Gre za način izražanja. Glasba sem jaz. Do zadnjega vlakna in še malo več. Do zadnjega diha in še malo več. Glasba je kot eno najčistejših, iskrivih in ustvarjalnih čustev. Plemeniti me kot umetnico, žensko in človeka. Ob njej tako živo občutim življenje.
Kaj sploh še pritegne ljudi? Mora za uspeh glasbenik zares prodajati tudi zgodbe
iz zasebnega življenja?
To vprašanje je večplastno. Ni preprostega odgovora, ki bi lahko na enostaven način povzel trenutno stanje v glasbeni industriji. Menim, da tisti posamezniki, ki želijo delovati na segmentu umetnosti in glasbe kot take, lahko skrbno varujejo svojo zasebnost in jim še vedno uspe. Visoka naklada prodanih albumov in razprodani koncerti. Celoten paket. Odličen primer tega je Adele. Potem pa imamo skupino tistih umetnikov, ki poleg svojega lastnega ustvarjanja in umetnosti preidejo tudi na področje zabave in prodajajo tudi svojo življenjsko zgodbo. Menim, da je na svetu prostora za vse. Občinstvo je tisto, ki določi, od koga potrebuje več in od koga manj.
Umetnik je tisti, ki začrta lastno pot in določi mejo, do katere je pripravljen iti in
kaj bo za to pripravljen narediti. Posledično imamo danes v svetu zabave fenomene, ki ne ustvarjajo, a se njihova zgodba odlično prodaja. Rada verjamem, da glasbeniku ni treba prodati duše, da proda svojo glasbo. Sicer pa nobena, še tako sočna zgodba ne pomaga, če glasbenik nima strokovnega znanja, občinstvo presneto dobro prepozna 'pozo' in ostane zvesto kakovosti, umetnikovemu izražanju in interpretaciji. Vse drugo je veliko bolj minljivo, kot si mislimo.
Na Gorenjskem je vaš dom, kamor se še vedno radi vračate predvsem k vašemu očetu.
Tudi sicer ste imeli tesen odnos z že pokojno mamo. Kateri je najlepši spomin na vaše
otroštvo, ki je povezan s starši?
Imela sem normalno otroštvo. Ni bilo prežeto niti s pomanjkanjem niti z izobiljem. Se
pa spominjam, da se je pri nas doma vedno veliko plesalo in pelo. In slednje me je zaznamovalo za vse življenje.
In katera je tista življenjska popotnica, ki ste jo prejeli od svojih staršev in ste jo zdaj
prenesli na svojega sina?
Vedenje, da nič v življenju ne pride samo od sebe. Da se je treba boriti in trdo delati, če
hočeš kaj imeti in nekdo biti. To je po mojem mnenju najboljša popotnica za otroka.
Življenjska borbenost. Da se nikoli ne ukloniš, nikoli. Pred ničemer. Edino pred dostojanstvenim prepričanjem in dobrim okusom.
Kaj bi današnja Helena svetovala Heleni na začetku glasbene kariere?
Moja glasbena pot se je izkazala za pravilno začrtano in izpeljano. Danes se sprejemam kot uspešno žensko z bogato življenjsko zgodbo in kariero, ki je morala včasih prehoditi tudi kakšno strmejšo pot, da je danes točno tam, kjer mora biti.
Ali morda obžalujete kakšno stvar v življenju ali ste človek, ki misli, da se vse zgodi z razlogom?
Če želimo živeti zdaj in v tem trenutku, se moramo posloviti od očitkov sebi in drugim. Posloviti od spominov, neuresničenih sanj, ljudi, ki so nas mogoče prizadeli, od slabih in lepih dogodkov. Pomemben je samo ta trenutek, in v njem je treba prebivati stoodstotno. Vse, kar je bistveno, se dogaja zdaj. In samo ta hip je mogoče zamahniti z vso silo in ne zgrešiti.
Se občinstvo stara oziroma zori z vami ali se vam pridružujejo tudi mlajše generacije poslušalcev?
Zanimivo, v zadnjem času na svojih koncertih opažam veliko mlajšo populacijo. Poznajo moje uspešnice, pojejo z menoj, opažam pa, da jim je od vseh najbližja moja zadnja uspešnica Ti boš vedno prvi.
Na vaših nastopih so v prvih vrstah predvsem ženske. Zakaj menite, da vas je ravno žensko občinstvo vzelo za svojo?
Ženske so nedvomno občutljivo poslušalstvo, bolj analizirajo, kaj pa vem, mogoče imajo drugačen odnos do glasbe kot moški, bolj čustven. Sicer se bolj nagibajo k moškim izvajalcem, ki so tudi v slovenskem prostoru v dominantnejši vlogi, bolj prepoznavni, agresivnejši. Sama imam srečo, da sem gradila svojo kariero v času, ko je bil trg veliko bolj odprt, dojemljiv in večji, kjer se je trdo delo prepoznalo in upoštevalo. Danes to določajo druge dinamike.
Vsekakor pa menim, in to brez slabe vesti, da so se ženske zdaj usmerile v mojo glasbo, ker sem starejša, ker je moja glasba dozorela, in ker predstavljam njihov glas v poplavi kričačev, ki nimajo kaj povedati. Veliko sem prestala, s tem verjetno pridobila nekaj dodatnih simpatij in podpore, ki jo danes zelo cenim.
Ko vas ljudje omenijo, se ob tem čuti vsaj spoštovanje, ne glede na to, ali ste jim všeč ali ne. Koga ali kaj v življenju pa vi najbolj spoštujete?
Urejene, delavne ljudi, ljudi, ki so zadovoljni s svojim življenjem, ki ga živijo. Posameznike, ki izražajo pozitivno energijo in razumevanje do sveta, v katerem bivajo.
Vsako leto ste videti bolj mladostno. Se sicer let, staranja in gub kaj bojite?
No, da bi se veselila staranja? Lepo vas prosim. Tisti, ki trdi nasprotno, ni iskren in debelo laže. (smeh)
Kaj pa se po nastopih zgodi z vsemi vašimi glamuroznimi in elegantnimi oblekami? Ste kaj čustveno navezani nanje?
Skoraj vse obleke sem poklonila naprej, nekaj pa sem jih vendarle obdržala. Tiste, na katere sem čustveno vezana, tiste, s katerimi sem zmagovala na festivalskih odrih, in so nastale izpod pridnih rok moje drage sestre.
Nekoč ste dejali, da če glava štrli iz povprečja, ni v redu, ampak tudi povprečni ne želite biti. Kako torej najti pravo pot med tema dvema nasprotnima si stranema?
V življenju se enostavno moramo naučiti sklepati kompromise, tako s seboj kot tudi z okolico.
Ali sicer v življenju večkrat poslušate glavo ali srce?
Glavo in razum ... Če sem želela preživeti, sem morala ustvariti dobršno mero čustvene distance.
Kako gledate na ljubosumne ženske, tiste, ki so vam, po domače rečeno, 'fovš'?
Nisem obremenjena z omenjeno navlako. In čeprav se ženskam večkrat pripisujejo nečimrnost, medsebojna nevoščljivost, vendarle cenimo medsebojno prijateljstvo, potrebujemo zaupnice. Imam prijateljice, in te so zame svete. So moje zaupnice in moja vest. In niso nevoščljive in nečimrne, ker zato nimajo nikakršne potrebe. Mislim, da so moški ustvarili te stereotipe, da bi zadeve poenostavili. Me smo zahtevne, in to je nekaj drugega. In nismo površinske.
Ženske imamo v življenju veliko vlog. Katera je vam največji izziv?
Ženske hote ali nehote mnogo stvari puščamo ob strani. Takšne pač smo - ljubeče odprta bitja. Dejstvo je, da smo dovolile, da nas družba sili v podobo močne, neodvisne ženske, ki med dnevom postori nešteto stvari, je uspešna v službi, urejena, skrbi za dom in družino. Same si vse te naloge dodatno otežimo, saj ne popuščamo, želimo vse narediti kar najbolje in brez napak.
In res, včasih zna to biti težko breme. Seveda pa se mora vsaka od nas odločiti, kje najde smisel in kakšne cilje ima v življenju, v katere bo verjela, in katere od njih bo postavila na prioritetno mesto. Kar zadeva mene, mi vsaka vloga, ki jo igram kot ženska, predstavlja velik izziv. V vsaki vlogi stvari analiziram v neskončnost, kar me, priznam, včasih tudi utruja.
Ste umetnica, ki umetnost čuti in živi. Kdaj ste bolj ustvarjali: v obdobju sreče ali žalosti?
Nedvomno v obdobju sreče. Takrat dobesedno letim.
Verjamete v energijo. V kaj še verjamete v življenju?
V ljubezen kot nihalo življenja, ljubezen kot vodilo. Ljubezen, ki jo prejemamo, izražamo in se v njej razcvetimo. In tam je moj prostor. Pa ne samo ljubezen do ljudi, temveč do vsega nasploh, do življenja.
Delo je za vas vrednota. Se vam zdi, da vrednote izginjajo ali se vračajo med ljudi?
Drži, delo je zame ena od največjih vrednot. Res pa je, da je današnja družba rahlo izgubljena, brez pravega vodstva in vizije. Danes živimo v družbi, ki je zahtevna, ki misli in ni vodljiva. In da, na žalost izgublja vrednote. Tudi takšne, kot je delo.
O čem sanjate zdaj, kaj je najpomembnejše v vašem življenju?
Sanje se z leti spreminjajo. Pretekle sanje se umikajo novim, drugačnim. Zdaj se veliko bolj posvečam sebi, predvsem pa notranjemu zadovoljstvu. Najbolj si želim kakovostnih umetniških projektov. Želim si vse dobro za mojo družino. Želim si boljše čase za našo družbo, ki so jo zadnja leta dodobra zaznamovala. Sanjam pa še o številnih drugih stvareh, majhnih in velikih. Predvsem pa sanjam. Sanje so poleg ljubezni moje drugo nihalo življenja.
Kje v trenutkih življenjskih preizkušenj najdete moč, da jih prebrodite?
Moč imaš ali pa je nimaš. Lahko si borec in zmagovalec ali pa žrtev. Sam se moraš odločiti, kako boš opravil težke preizkušnje. Boriti se moramo pravzaprav vsak dan sproti, zase, za družino, za kariero. Samo nekaj časa se lahko skrivaš in iščeš izgovore. Potem pa prej ali slej pride vse za teboj, zato se je treba boriti. Ne samo pred očitnimi ovirami, ampak tudi pred tistimi, za katere mislimo, da bodo z zanikanjem izginile. To je potem prava življenjska moč.
Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Jaka Bizjak
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
