Glasbenica Helena Blagne o svojem ljubezenskem življenju govori bolj redko, seveda pa njen ljubezenski status zanima številne.
O, Helena, kakšni so zate pravi moški? Če te tako od daleč pogledam, se mi zdi, da nisi imela posebne sreče z njimi. Se motim? Občutek imam, da močne, samosvoje ženske nasploh nimajo te sreče. Nekoč mi je Tereza Kesovija rekla: »Pa kaj, nisem imela sreče v ljubezni, imam pa čudovitega sina in svojo glasbo! Vse ne more biti idealno!« Kako ti vidiš svoje ljubezensko življenje?
Sem v zvezi s krasnim moškim. Osrečuje me. Ne živiva skupaj, mogoče tudi to pomaga. (Se glasno in na široko zasmeji.) Veš, draga moja, ni lahko z mano. Zelo sem zahtevna. Veliko dajem, a tudi veliko pričakujem. A varnosti od moškega gotovo ne. Mogoče sem jo kdaj, a sem imela to »srečo«, da je nisem dobila, še več – tudi njih sem nosila na svojih ramenih. Hvaležna sem tudi za te izkušnje. V življenju sem precej ustvarila. Ne potrebujem moškega za to, da bi me hranil ali varoval pred življenjem.
Včasih se sprašujem, kdo bi bil lahko tako močan, da bi preživel ob meni. Ljubim strastno in zares. Ob meni ne more preživeti moški, ki ni samozavesten, ki ga muči ljubosumje, ki ga daje ego. Ali nevzgojen moški brez vrednot. Kaj kmalu odpade vsak, ki ni mož beseda, ki se ne zna pogovarjati o problemu tako, da išče rešitve.
Pravzaprav je moje ljubezensko življenje lepo. Seveda sem imela tudi hude učne ure, a te imamo vsi. Živela sem lepe mladostne ljubezni, polne glasbe, drznih načrtov, dvakrat sem se skoraj poročila. Zdaj sem pomislila na lepo zgodbo, ki sem jo mlada živela z deset let starejšim moškim. Z njim mi je bilo zelo lepo. No, spomnim se seveda tudi zvez z manipulativnimi in lažnivimi pozerčki. Vsakič ko so hoteli hoditi po meni, se je moja moč kvečjemu okrepila. Lahko sem po bikovsko potrpežljiva zelo dolgo, a moram vedeti, zakaj trpim. Ko pa mi »poči film«, vrnitve ni.Vir: Onaplus
