Revija Story je v novo leto vstopila z divo slovenske glasbene scene Heleno Blagne, in to ne brez razloga. Svetlolaska, ki že vrsto let dviga medijski prah z vsako svojo karierno ali osebno odločitvijo, v tem letu namreč praznuje 30 let ustvarjanja. O Heleni, ki je v osemdesetih prvič stopila na oder velikih glasbenih festivalov, in o dami, s katero smo se tokrat usedli na kavo, smo spregovorili tudi mi, ko nam je pevka poleg svojih načrtov za prihodnost razkrila tudi delček svoje preteklosti ...
Story: Če se posvetimo vašemu preteklemu letu, nam v oči pade vaša velika turneja po Avstraliji. Ali je bilo to potovanje eden izmed vaših vidnejših trenutkov lanskega leta?
Zagotovo je bilo eno izmed bolj čustvenih in napornih trenutkov v letu 2015. Potovanja so vedno nekaj najlepšega, in če slednje kronaš še s poslovnimi uspehi in občutkom priljubljenosti tudi zunaj meja lastne države, je to resnično nekaj posebnega.
Story: Poleg tega še vedno koncertirate, nastopate v gledališču ... Kako vam uspe vse to združiti?
Vedno sem ustvarjala toliko, kot sem sama želela in hotela. To je osrečujoča ustvarjalnost, ki me osvobaja, in kot že rečeno, silno razveseljuje. V tej smeri rada tvegam, se učim in nadgrajujem. Brez tega ne bi mogla rasti in se razvijati, pa najsi imam še tako obsežno znanje.
Story: No, pomaga tudi to, da imate za seboj že 30 let kariere. Če primerjava Heleno na začetku glasbene kariere in Heleno zdaj, katera je bila največja sprememba?
Spremembe so življenjska rutina, stalna in konstantna. Seveda so razlike med tisto mladenko, ki je bila šele na začetku glasbene poti, in umetnico, ki danes stopi na oder. Postala sem veliko bolj razumevajoča do okolice, veliko bolj zahtevna do sebe in predvsem veliko bolj odvisna od občinstva, ki mi je zvesto že desetletja. Mladi glasbeniki se ne zavedajo, da so edina in resnično najpomembnejša stvar v življenju ustvarjalca in umetnika publika, občinstvo, posamezniki, ki sprejemajo našo umetnost in ji odprejo vrata v lastno življenje. Glasba živi v ljudeh, ne na glasbenih lestvicah.
Story: Naporni urniki pa brez dvoma zahtevajo svoje, kakšna je vaša stalna ekipa, ki vas spremlja na nastopih?
Na nastopih me vedno spremlja od dva- do tričlanska ekipa, poleg glasbenikov seveda, ki poskrbi, da stvari tečejo gladko. Tako se lahko posvetim samo nastopu in se ne obremenjujem z logistiko, časovnico in podobnim. Izredno cenim strokoven in profesionalen pristop, saj menim, da je to nuja za dobro opravljeno delo.
Story: Kaj pa voznik? Verjetno veliko časa preživite na cesti?
Na cesti sem veliko časa, je pa res, da sem rada samostojna, zato se velikokrat sama odpeljem na nastop. Če pa je moj urnik zelo natrpan, seveda vskoči tudi profesionalni voznik, saj menim, da utrujen voznik ne sme voziti, saj s tem ogroža sebe in druge.
Story: Kako pa ste začeli novo leto? Bo čas za kakšen kratek oddih na smučišču ali v kakšnih toplicah?
Po novem letu si bom privoščila krajši odmor, najprej doma, ker zaradi dolgih odsotnosti dom resnično najbolj pogrešam. Na sneg se bom odpravila za kakšen dan ali dva, ampak v luči prihajajočih obveznosti v 2016 bom morala zelo hitro nazaj v delovni pogon, saj me čaka nekaj pomembnih koncertnih dogodkov, ki jim bom posvetila veliko energije, časa in kreativnega razmišljanja.
Story: Marca se začne tudi vaša velika koncertna turneja, kajne?
Res je, 4. marca v mariborski dvorani Tabor začenjam vseslovensko koncertno turnejo, ki bo potekala kar vse leto, tako da me čaka veliko prijetnega dela.
Story: Brez dvoma je čas med turnejo izredno napet. Pa ste se morali zaradi medijskega sveta čemu kdaj odpovedati, morda kaj preskočiti?
Nikoli nisem imela občutka, da bi se morala čemu odpovedati zaradi prepoznavnosti. To je način življenja, pravzaprav moje poslanstvo. Svojo službo imam nadvse rada in predvsem uživam v njej. Zelo pomembno se mi zdi tudi, da ohranjam strast in radovednost pri delu, ki sta po mojem mnenju ključna za napredek in ohranjanje že pridobljenega.
Story: In ko smo pri vašem prostem času. Zadnjič smo bili presenečeni, ko smo videli, kakšen mladenič je že vaš sin Kristijan ...
Kristijan je že mlad mož, letos bo dopolnil 18 let in je v obdobju adolescence. Kot mati in starš se še kako zavedam, da se v tem odraščajočem času gradijo pomembni temelji njegove poti, po kateri bo stopal. Kristijan je zelo odgovoren fant, dober dijak, športnik po duši in izjemno bister. Sem zelo ponosna nanj.
Story: Pa si kljub vsemu znate vzeti čas zase?
V današnjem času si ga sodobne ženske preprosto moramo vzeti. To nam pripada in je nuja. Sama si ga vzamem, kolikor je pač potrebno. Tako je moj um prožnejši, jasnejši, sama pa sem pripravljena na nove izzive, nova raziskovanja, odločitve in strategije. Skratka, moj moto je: Če počivam, se zato ne bo podrl svet.
Story: In če sva za trenutek še aktualni, imate ob vstopu v novo leto navado, da delate obračun s časom, ki je minil, in delate načrte za naprej?
Pravzaprav osebne obračune in odločitve rada sprejemam vsak dan znova in sproti. Živim precej aktivno, odločam pa se rada energično in mirno obenem. Načrte za prihodnost sem že zdavnaj opustila, rada namreč vidim, da me življenje vedno znova preseneča. Želim se vživeti v ta trenutek in zdaj ter pri tem ne nameravam biti površna. Vsak dan sem rada vesela, željna gibanja, svetlobe, lepote, sonca in smeha.
Story: Zima je obdobje, ko se navadno radi spomnimo otroštva, preteklosti ... Kako ste vi v otroštvu preživljali praznične dni in prve dni novega leta? Kakšne spomine imate?
Na praznične dni imam izredno lepe spomine. To je bil čas, ko resnično nismo imeli veliko, ampak smo vedno našli obilo veselja in iskrenih trenutkov že samo v tem, da smo se prepustili vzdušju, ki ga prinašajo prazniki. Menim, da je bilo okolje takrat za otroke precej bolj zdravo in tudi razumno, saj ko danes spremljam to neverjetno nakupovalno mrzlico, me za kakšen trenutek resnično zbode pri srcu. Ne razumiti me narobe, nič nimam proti temu, da otroci prejmejo darila, ki so si jih zamislili, ampak v sebi je treba zadržati prave vrednote in jih prenašati na mlajšo generacijo. Živimo v času velikih nesorazmerij in pomembno je razumeti, v kakšnem svetu živimo in kakšne prihodnje generacije vzgajamo.
Story: Pa se morda spomnite, česa ste se takrat najbolj razveselili?
Kot vsak otrok sem imela najraje sladice, ki spremljajo praznike. Kakšna čokolada ali posebni božični piškoti so bili zame vedno posebna nagrada. Še danes imam najraje kaj pregrešno sladkega, ampak v pravi meri.
Story: V enem izmed preteklih intervjujev sem zasledila, da ste rekli, da ste sina vzgajali tako, kot so vas starši. Ste torej nanj prenesli tudi kakšne praznične navade?
Trenutki družinske sreče, čas za najbližje, posebna pozornost in veliko smeha. To sem resnično poskusila predati sinu med njegovim odraščanjem. Decembrski čas mora biti čas razmisleka in druženja, čas iskrenosti in ljubezni. Čas varnosti. Veliko otrok tega nima in moja največja želja je bila predati otroku te vrednote in občutke. Varnost, toplino in veselje.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Tibor Golob, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec
