Čeprav se je letošnje decembrsko vzdušje začelo že novembra, se predprazničnega praznovanja televizijska voditeljica Helena Pirc navadno loti v drugi polovici decembra. Več o njenih družinskih običajih, praznikih z dveletnim sinčkom in spremembah, ki jih je doživela, odkar njen vsakdan lepša mali Lev, je hotel izvedeti tudi Story, ki je simpatično Heleno povabil na hiter popoldanski čaj.
Story: Helena, december je tukaj. Kako ga navadno preživite?
Ponavadi začnem december čutiti šele v drugi polovici, letos se zaradi lepega in razmeroma toplega vremena še toliko manj zavedam, da so prazniki pred vrati. Vsekakor pa so mi všeč večerni sprehodi po praznično okrašeni Ljubljani, malo manj pa obvezne gneče v trgovinah, ki se jim zaradi daril, ki jih nakupujem v zadnjem trenutku, ne morem izogniti.
Story: Kako pa praznujete december? Okrasite dom? Ustvarjate?
Vsako leto okrasimo smrečico, navadno tik pred božičem. Na mizi imam tudi adventni venček, večinoma kupljenega, letos prvič pa je ta ročno delo našega Leva. Nekoliko je okrašena še otroška soba, to pa je vse. Nisem najbolj ustvarjalen tip človeka, se pa potrudim, da so vsaj darila pod smrečico lepo zavita.
Story: Kako pa se tega meseca veseli vaš Lev? Že komaj čaka dobre tri može?
Lev je star dve leti in pol. Veseli se okraševanja smrečice, všeč so mu tudi lučke, kar se tiče obdarovanja, pa ni pretirano zahteven, zato se bolj veseli tega, da bo videl Božička ali Dedka Mraza, kot pa, kaj mu bodo dobri možje prinesli.
Story: Kako pa so se vaše decembrske navade spremenile po prihodu otročička?
Predvsem se je vse skupaj bolj umirilo. Včasih sem praznike izkoristila tudi za kakšno manjše potovanje, ves čas je bilo treba kam iti in kaj početi, zdaj pa čas radi preživljamo doma, skupaj, na toplem. Vsekakor je december postal bolj družinski.
Story: In ko smo že pri decembru in družinskih vezeh, ki se v tem času še okrepijo - kateri je bil v preteklih letih trenutek, ki vaju je s partnerjem najbolj povezal?
Čeprav otrok močno poseže v partnersko življenje in podre običajni partnerski ritem, pa mislim, da sta ravno rojstvo Leva in zdaj pričakovanje novega rojstva tisto, kar je stkalo med nama res trdno vez.
Story: Kako pa sta se takrat znašla v vlogi mladih staršev?
Kaj pa vem, kar znajdeš se, ker se moraš, ni ravno veliko časa in prostora za razmišljanje o tem. Saj včasih še vedno ne morem verjeti, da sem mama, po drugi strani si pa skoraj ne predstavljam več časov, ko to nisem bila.
Story: Kaj pa po tem, ko ste se vrnili na delovno mesto, vam je bilo hudo, ali ste se novih televizijskih dogodivščin že veselili?
Po eni strani sem se veselila novih izzivov, ki niso povezani z materinstvom. Po drugi strani je pa težko po enem letu, ko si ves čas z otrokom, tega prepustiti v varstvo nekomu drugemu.
Story: Kakšno pa je vaše mnenje o modernem materinstvu? Torej združevanju kariere in vzgoje otrok?
Super v teoriji, veliko težje v praksi. Ženske si želimo več kot imeti le vlogo matere in gospodinje, a ima dan velikokrat premalo ur. Na koncu se pogosto srečujemo s številnimi občutki krivde. Če preveč delamo, se nam zdi, da smo slabe mame, ko se posvečamo otroku, nas skrbi, da smo premalo ambiciozne in bi morale delati več ... Težko je najti pravo ravnotežje. Vsekakor pa sama nisem več pripravljena delati po 12 ali več ur, kot sem to počela pred Levom.
Story: Ali kdaj potrebujete kakšno pomoč? Kakšno varuško ali hišno gospodinjo?
Na srečo imam zelo razumevajočega partnerja, s katerim si gospodinjska dela in skrb za otroka lepo razdeliva. Drugače niti ne bi šlo, saj je moj delovnik pogosto tudi popoldanski in večerni. Ker v bližini nimava babic in dedkov, pa vsake toliko časa seveda potrebujeva varuško, predvsem zato, da lahko preživiva kakšno urico tudi sama.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
