Večina bi pričakovala, da bo sin Srečka Katanca nogometaš, vendar se je Ian Oskar Katanec odločil za ‘svoj’ šport, in sicer motokros. Čeprav gre za včasih nevaren šport, zaradi katerega si je pred pol leta zdrobil stopalo, ga starša vseeno podpirata na njegovi poti.
Sedemnajstletni Ian Oskar se že od malih nog ukvarja s športom, kar ni nenavadno glede na to, da je njegov oče nekdanji slovenski nogometaš in trener. ‘’Že od nekdaj sem vedel, da se bom ukvarjal z nekim športom, saj sem športnik po duši, zato nikoli ni bilo dvoma, kar se tega tiče,’’ pravi 17-letni motokrosist.
Kar nekaj časa je trajalo, da je našel šport, ki mu najbolj ustreza. Kot se za nogometno družino spodobi, sta z bratom najprej začela trenirati nogomet, vendar nobenega od njiju očetov šport ni preveč zanimal, zato sta po štirih letih začela trenirati košarko. Brat je bil navdušen nad tem športom, Ian pa še vedno ni bil prepričan. Zato je iskal naprej in se ustavil šele pri downhillu (spust z gorskim kolesom, op. p.). Ko je končno mislil, da je našel svoj šport, ga je bil pri 14 letih prisiljen zamenjati za motokros.
‘’Ko smo se leta 2009 preselili na Srednji vzhod, kjer je moj oče prevzel vlogo trenerja Združenih arabskih emiratov, nisem več mogel voziti downhilla, saj tam zaradi večinoma puščavskih področij ni razmer zanj. Downhillu najbližji šport, ki mi je bil tam na voljo, je bil motokros,’’ razlaga. In tako je čisto po naključju našel svoj šport. ‘’Najprej mi je bilo kar težko zaradi selitve in prilagoditve na novo okolje, potem pa sem se našel v motokrosu, kjer sem dosegel tudi dobre rezultate, in stvari so se počasi nekako uredile,’’ se spominja.
Čeprav se Ian ni odločil, da bo šel po očetovih stopinjah, sta ga starša vedno podpirala. ‘’Staršema ni pomembno, s katerim športom se ukvarjam, pomembno jima je le, da mi je všeč neki šport. Res je, da sta na začetku bila malo skeptična zaradi motokrosa, ker je včasih tudi nevaren, ampak sta se počasi navadila,’’ razlaga neobremenjeno.
Njegova mama ne hodi na tekme, saj jo je preveč strah, da bi se mu kaj zgodilo, in kot se je izkazalo lani, je včasih strah pred poškodbami lahko tudi utemeljen. Ko so se Katančevi preselili nazaj v Slovenijo in je moral Ian s puščavskega peska preiti na trdo podlago, je bila sprememba tako velika, da se je poškodoval. ‘’Ko sem začel trenirati na progah s trdo podlago, sem se malo uštel in kar močno poškodoval ter si zdrobil stopalo. Zato sem bil operiran, potem pa sem moral še kar štiri mesece preležati. Sledila sta dva meseca rehabilitacije, zdaj pa sem ravno začel spet trenirati,’’ razlaga z zagonom.
Čeprav ga poškodba še vedno včasih boli, je izredno vesel, da lahko spet trenira. Zaradi zimskih razmer ima treninge večinoma ob koncih tedna, ko se z ekipo odpravi v Italijo, kjer je malo topleje, med tednom pa kondicijo ohranja s fitnesom. Čeprav je šport največji del njegovega življenja, se zaveda, kako pomembna je izobrazba, zato je šola zanj še vedno na prvem mestu. Euro šolo bi zato rad končal s čim boljšimi rezultati.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču