Igor Kanop - arheolog, ki kuje železo

Igor Kanop - arheolog, ki kuje železo (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
Vir: Jana
20. 2. 2018

Igorja Kanopa je navdušenje nad starim načinom kovanja železa povsem prevzelo.

»Zaradi spleta okoliščin sem kovaštvo, ki me je začelo zanimati pred približno 15 leti, za nekaj časa potisnil na stran, potem pa sem ga ponovno oživil in mu dal nov zalet,« pravi v Slovenski Bistrici živeči Mariborčan Igor Kanop, ki je kot arheološki tehnik zaposlen v zasebnem arheološkem podjetju. Prek arheologije, ki ni le njegov poklic, ampak od nekdaj tudi strast, se je okužil s kovaštvom.

»S to zelo staro obrtjo sem se srečeval pri arheoloških izkopavanjih, pa tudi sicer so mi bili kovaški izdelki, zlasti če so bili kakovostni, vedno zelo všeč. Zanimati so me začele tehnike obdelovanja kovin, ta obrt pa se mi je zdela tudi malce skrivnostna. To mi je pozneje potrdil mojster, pri katerem sem se učil osnov kovaštva. Povedal mi je, da so kovaško znanje nekoč zelo skrbno skrivali, saj je bilo velikega ekonomskega in obrambnega pomena.«

Kovaštva se je Kanop učil pri Alojzu Vrbnjaku in pri izjemno cenjenem mojstru Mihi Krištofu.

»Živel sem v bližini gospoda Krištofa, ki je med drugim skoval križ za vatikansko baziliko in cerkev v New Yorku. Pri svojem delu uporablja le stare ročne tehnike, kar me je še posebej navduševalo.« Pod vplivom omenjenih mojstrov je postopoma izoblikoval svoj sedanji pogled na to staro obrt. »Moje današnje delo se precej razlikuje od začetnih idej,« pove z nasmeškom.

Tema, dim in ogenj

Delavnico si je uredil v Mariboru ‒ iz nekdanje vrtne lope, stoječe poleg hiše njegovih staršev, v kateri je bilo včasih shranjeno različno orodje, je nastala kovaška delavnica. Danes je v njej podobno vzdušje, kot je bilo v delavnicah omenjenih mojstrov; to je Kanopa na začetku njegovega zanimanja za oblikovanje razžarjenih kosov železa povsem prevzelo. Pa tudi presenetilo. »Ko sem prvič stopil v delavnico mojstra Krištofa, sem bil kar malo šokiran. Nenavadno temna je bila in v njej je bil močan vonj po kovaškem ognjišču. Pozneje, ko me je mojster sprejel kot pomočnika in učenca, mi je postalo marsikaj jasno. Med drugim tudi to, zakaj je kovaška delavnica temna ‒ tako je lažje ločiti barvo na ognju razgretega kosa železa in določiti njegovo temperaturo.«

Mojster Krištof ga je sprejel prijazno in mu kot pomočniku tudi plačeval, pa čeprav je bil Kanop pripravljen delati brez plačila, da bi se le naučil obrti. »Je pa res, da je minilo precej časa, preden mi je pustil v roke vzeti kladivo. Kar dolgo sem opravljal različna druga dela. Na primer vrtal luknje v železne palice za kovane ograje. Ampak takrat sem dojel, zakaj so kovani izdelki tako dragi ‒ ročno obdelovanje železa zahteva veliko znanja, potrpežljivosti in časa. Pa tudi dima ob tem človek vdihne toliko, da si je kar težko predstavljati. Da o opeklinah, ki sem jih med učenjem staknil, niti ne govorim.«

Preplet tradicije in lastnih zamisli

Pozneje je začel urejati lastno delavnico, kar pa ni bila niti malo enostavna naloga. »Staro kovaško orodje in opremo je danes zelo težko najti. Zato sem najprej raziskal, kje so bile včasih kovaške delavnice, potem pa sem šel od vrat do vrat in ljudi spraševal, ali morda kaj vedo o kovaški dejavnosti na njihovi domačiji, ali imajo morda še kakšen kos starega orodja, da bi ga odkupil, če ga ne potrebujejo.« Tako je prišel do potrebnega orodja, saj se želi čim bolj držati tradicionalnih tehnik kovanja. »Vse delam izključno ročno,« pravi, »vzorce in oblike pa želim nove, popolnoma svoje. Želim, da imajo moja dela neki pomen, neko simboliko.«

Na nekaj svojih izdelkov je še posebej ponosen. Med njimi je mizica, izdelana iz kombinacije stekla in kovanega železa. »Poimenoval sem jo 'Gotika'. Za osnovno obliko sem si 'izposodil' šilasti gotski lok, ki sem ga uporabil kot noge, in tako na novo uporabil ta arhitekturni element. Ponosen sem tudi na mizico 'Atlasova roka', pri katerih sem izhajal iz grške mitologije. Atlas je bil, kot vemo, po neuspelem uporu proti bogovom kaznovan z nalogo, da do konca dni nosi nebesni svod. Kovano okostje 'Atlasove roke' nosi svod, ki ga simbolizira steklena ploskev mize. Podstavek pa je iz pohorskega granita in simbolizira zemljo, na kateri stoji Atlas.«

Arheolog,  ki kuje železo

Vročina razbeljene kovine

Pri svojem delu Kanop uporablja še nekatere druge materiale ‒ različne vrste lesa, ki mu osnovno obliko dá eden od lokalnih mizarjev, pa tudi baker.

»O kovanju bakra sem dolgo razmišljal, saj ga je človek na začetku verjetno obdeloval tudi s kovanjem v hladnem stanju. Prvič sem ga uporabil za mizico s kovanimi ploščicami, pri čemer sem navdih črpal z vrat na gradovih in cerkvah, ki so služile za pribežališče pred Turki. Na hrastova vrata so pribili železne ploščice, da so jih zaščitili pred zažigalnimi puščicami, jaz pa sem namesto železa uporabil baker. Toplotno sem ga obdeloval, da se je mavrično obarval, in tako simbolično prikazal ogenj napadalcev. Baker se kuje bolje kot železo, a je pri njem težava, da težko ocenimo temperaturo, ko je primeren za obdelavo. Medtem ko temperaturo železnega obdelovanca brez večjih težav ocenimo na osnovi njegove barve, je baker rumeno-oranžen le tik, preden začne izgorevati, pred tem pa lahko o temperaturi ugibamo.«

Dnevi, ki jih arheolog lahko v celoti nameni kovaškemu delu, se začnejo s kavo in pisanjem delavniškega dnevnika. »Zapisujem si postopke izdelave nekega izdelka, koliko časa porabim za posamezne korake, zabeležim si, kje so pasti, ki jih pri načrtovanju nisem predvidel,« razlaga. Nato pripravi ogenj v kovaški peči in začne se trdo delo. »Ko sem se začel učiti kovaštva, sem imel kar malo romantične predstave o tej obrti. No, morda jih imam še vedno ... Ali pa je izdelek, ki nastane po desetinah ur, tisto, kar te vleče, da vztrajaš tudi, ko je zunaj več kot 30 stopinj Celzija, ti pa stojiš ob ognju, ki lahko preseže dva tisoč stopinj.«

Arheolog,  ki kuje železo

Priložnost tudi v povezovanju

»Moja ciljna publika so ljudje, ki iščejo drugačno pohištvo in dekoracijo za dom, pohištvo s kovanim železom in kakovostnim masivnim slovenskim lesom,« odgovarja na vprašanje, kdo so kupci njegovih garaško izdelanih mojstrovin. »Specifični izdelki za specifično urejen dom torej. Veliko ljudi ceni ročno delo in tradicijo. Je pa slovenski trg premajhen, zato poskušam prek družbenih omrežij in spletne strani creative-iron.com svoje izdelke predstaviti tudi tujini. Vesel sem številnih pozitivnih odzivov, a za zdaj le od tega dohodka še ne bi mogel živeti. Morda pa bom lahko že kmalu.«

Pravi, da izkoristi vsako priložnost za stike z ljudmi, ki počnejo podobne stvari kot on. »Udeležil sem se velikega srečanja kovačev, ki je bilo lani v Pekrah, bil pa sem tudi na verjetno največjem kovaškem dogodku v Evropi, ki ga vsako leto organizirajo v Helfštynu na Češkem.«

Zamisli za lastne kovaške izdelke Igorju Kanopu ne manjka, priložnost pa vidi tudi v povezovanju različnih tradicionalnih obrti. »Zelo me zanima delo izdelovalcev ribniške suhe robe, njihovo delo zelo cenim. Pri ustvarjanju svoje železne košare sem se navdihoval prav pri njihovih pletenih košarah. Zadnji rezultat sodelovanja z Ribničani je leseno vedro, ki sem ga dopolnil s kovanimi obroči in ročajem, kar je vedru dalo popolnoma nov videz.«

Načrtov ima Igor Kanop še veliko. »Prepričan sem, da se bo moja ideja še naprej tako lepo razvijala in mi krajšala spanec v nočeh, ko se ideje najbolj razvijajo,« se nasmehne. 

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografije: osebni arhiv Igorja Kanopa