Gledališka sezona v ljubljanski Drami se počasi izteka, igralci in vsi drugi, vpeti v dogajanje na odru, pa si bodo lahko kmalu privoščili zaslužen odmor.
A ta le redko poteka brez misli na naslednjo sezono. Ta bo posvečena ljubezni, priznava Igor Samobor, ki upa, da mu bo sreča namenila vsaj nekaj dni popolnega odklopa.
Story: Predstave v ljubljanski Drami so že po tradiciji deležne odličnih kritik. Kako uspešna je bila sicer sezona, ki se počasi izteka?
Hvala, mislim, da je bila sezona zelo uspešna. Vedno se trudimo, da bi bile predstave na najvišji profesionalni in umetniški ravni. Veseli me, da to dosegamo z večino predstav. V pretekli sezoni, ki smo jo imenovali Intima, so nekatere predstave presegle običajna, visoko zastavljena pričakovanja.
Story: Uspešnost merite po obisku, nagradah, obiskanosti, medijskem odzivu ...
Merili sta obisk in zadovoljstvo občinstva. Gledalci so v zadnjem času edini pravi lakmusov papir. Naši gledalci so gledališko zelo izobraženi, sledijo novim potem gledališča in znajo samostojno ocenjevati. Letošnje dvorane so do vrha zasedene, kar pomeni, da delamo zanimivo in kakovostno. Gledališče je namenjeno publiki, brez nje ne bi bilo gledališča, ne? Nagrade, kritike in medijski odzivi so veliko preveč povezani s predsodki in različnimi kalkulacijami.
Story: Kaj bi opredelili kot vrhunec sezone 2018/19?
Zelo težko odgovorim. Kot da bi me vprašali, kateri od vaših desetih otrok vam je najljubši. Pri gledalcih so bile najvišje ocenjene V imenu matere, Ali: Strah ti poje dušo, Pljuča.
Story: Vse pogosteje priložnost dobivajo tudi mladi igralci. Postavljate dobre temelje za prihodnost že od začetkov?
Odkar sem ravnatelj, se trudimo privabiti čim več mladih igralcev, režiserjev, dramaturgov ... Bodisi v okviru platforme, ki smo jo ustanovili ravno zaradi njih, Čakajoč Supermana, bodisi v rednem programu. Vsaj 20 besedil mladih avtorjev smo bralno uprizorili, mnogo besedil je doživelo krstno uprizoritev v našem gledališču in tako naprej. Zakonodaja pa je še vedno 'krizna' in nove zaposlitve praktično niso mogoče, po drugi strani pa šolski sistem 'proizvaja' nove in nove diplomante.
Nihče ne razmišlja o njih. Naša glavna skrb je, da imajo mladi umetniki možnost, da se razvijajo in ohranjajo umetniško kondicijo. V imenu matere je bila posebna predstava tudi zato, ker je v njej sodeloval celoten tretji letnik AGRFT. Ivica Buljan je v sklopu predstave vodil delavnico s študenti. Se pravi, da je bila ta predstava zanje dodatna študijska izkušnja in seveda je bil to tudi za nas poseben preizkus. Takšen način sodelovanja med Dramo in akademijo je nov in upam, da ga bomo lahko še nadaljevali.
Story: Kako pa se mladi igralci počutijo v družbi izkušenih igralskih imen? In obratno ...
Predvsem bi na to vprašanje morali odgovarjati oni sami, mladi umetniki. Če pa lahko odgovorim v imenu nas, 'izkušenih', rečem, da gre za izkušnje, ki so dobrodošle za vse. Mlade, bodoče sopotnike gledališča vedno sprejemamo z odprtimi rokami. Igralce, režiserje, dramaturge … Konec koncev se v gledališču vsi ves čas učimo.
Story: Imate v mislih že novo sezono ali ste še osredotočeni na aktualno? V znamenju česa bo prihodnja sezona?
Letošnja sezona je slišala na ime Intima, prihodnja se bo imenovala Ljubezen. Kot sem že velikokrat poudarjal in se pridušam tudi zdaj, naslovi sezon so kot naslovi pesniških zbirk. Reflektor, ki na paleti različnih tem izbere točno določen fokus. Vemo, da je strah glede preživetja osnovno občutje za preživetje vrste. Iz njega se hitro rodijo sovražnosti in nestrpnosti.
Postavljamo meje, zidove, rezilne žice, da bi se obvarovali, recimo. Ljubezen, empatija, zaupanje, sreča … Kje so ta občutja? Globalizacija, ki so nam jo obljubljali, je v bistvu samo finančna, medtem ko nas neposredni stiki navdajajo s strahom, nelagodjem. Prihodnja sezona bo govorila o ljubezni, najelementarnejšem občutju, ki bo postavljeno na tehtnico vis a vis sovraštvu.
Story: Kaj pa poleti, ko si po naporni sezoni končno privoščite nekaj počitka? Se lahko povsem odklopite? Pregledujete gradivo za prihajajočo sezono?
Recimo, da si želim, da bi bilo vsaj 14 dni čiste tišine, to bi bil srečen odklop. Enkrat na dan maili in telefoni, sicer pa vse ugasnjeno. To je ideal. Kaj bo resnica, tega ne vem. (smeh)
Story: Za mnenje povprašate tudi soprogo Barbaro, ravnateljico Mestnega gledališča ljubljanskega?
Logično. Ona je moja žena. Kako bi bilo, če se ne bi posvetoval z njo o svojih intimnih težavah. Teater namreč posega v najintimnejša območja. Ampak, če smo iskreni ali vsaj logični, je hkrati tudi najbolj izkušena oseba med današnjimi gledališkimi vodji. Bila je umetniški vodja dveh gledališč, ki sta doživljali preporod prav pod njenim vodstvom. LGL in MGL. Dovolj razlogov, da lahko zaupam presojo. Vprašanja pa postavljam samo takrat, ko res ne vem več, kako bi. Do zdaj sem se trudil, da takih trenutkov ne bi bilo. In jih ni veliko. Sem namreč zelo trmast in tudi zaletav.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Helena Kermelj, Peter Uhan
