Veličastne bitke Napoleonove armade, skrite strasti in umazane spletke visoke ruske aristokracije, ujete v enega izmed največjih romanov vseh časov Vojna in mir, bodo januarja zaobjele tudi oder Cankarjevega doma. Izjemno in nadvse obširno delo bo seveda nemogoče povzeti v celoti, a bo izurjena igralska zasedba z Markom Mandićem in Viktorijo Bencik Emeršič na čelu v mrzle zimske večere poskušala vnesti duh Rusije, zgodovine in časa.
Story: Igrati v predstavi, kot je Vojna in mir, je zagotovo velika čast za vsakega igralca. Ste si kaj takega želeli že dlje časa? Kaj vas je pri projektu še prav posebej privlačilo?
Viktorija: Ne morem reči, da je bila to ravno moja dolgoletna želja, a sem počaščena, da lahko sodelujem pri tako obsežnem delu. Vesela sem, da sem postala del tega projekta, saj nisem nikoli pomislila na to, da bom postala del zgodbe, kot je Vojna in mir. Zdelo se mi je popolnoma nemogoče.
Marko: Poleg tega je predstava nastala v koprodukciji Cankarjevega doma, Mestnega gledališča ljubljanskega in SNG Drama Ljubljana. To je odlična priložnost za srečevanje in spoznavanje igralcev, s katerimi sicer nimaš priložnosti sodelovati. Prav tako smo dobili zajeten katalog možnih prizorov, slik za uprizoritev in že sama struktura je bila zelo zanimiva: glavno besedilo, dodatki in diaporama. Ko smo se na vajah prebili skozi kup papirjev, so se začeli izluščevati in postavljati tisti pravi in ključni prizori.
Story: Tolstojevo delo se razteza na kar 1500 straneh. To zagotovo ni mačji kašelj, tudi za igralce ne?
Viktorija: Res je, čeprav predstava ni posnetek besedila Vojna in mir, saj je tega nemogoče uprizoriti. Za to bi namreč potrebovali 70 ur, kar pa je seveda nepredstavljivo. Gre le za izbrane delce, povzete iz romana. Režiserja so bolj kot besede zanimala vzdušja, čustva ...
Marko: Prav zato je koprodukcija prava rešitev za tako obsežen projekt. Za množične slike, ki se na odru ne zgodijo tako pogosto, potrebuješ namreč veliko igralcev.
Story: Na odru bosta poleg številne igralske zasedbe nastopila tudi vaša partnerja. Se je zaradi tega kako spremenil vajin pogled na predstavo?
Marko: Proces dela se zaradi tega ni spremenil. Je pa zanimivo, saj se s partnerjem srečuješ tudi med vajami. Tako spoznavaš njegov delavni proces, če seveda prej te priložnosti nisi imel. Pia ob tem spoznava mojo drugo, službeno plat, ki je zagotovo drugačna kot doma. Zaradi nje ne spreminjam svojih postopkov dela, da bi ji na odru ugajal. (smeh)
Viktorija: Midva z Bojanom v tem primeru prvič sodelujeva pri istem projektu. Oba sva se ga tudi zaradi tovrstne izkušnje nadvse veselila, vendar večjih razlik ni. Tako lahko isto misel premlevava tudi skupaj doma.
Story: Temu se je verjetno nemogoče izogniti?
Viktorija: Seveda, čeprav sama nerada mešam delo z domačim okoljem. Le kadar mi resnično teče voda v grlo ali če se na vaji zgodi kaj prav posebnega, kar želim deliti s partnerjem.
Marko: No, midva sva doma v duetu vadila rusko pesem. Sva v različnih glasovih in nama je koristilo, da sva se lahko uskladila.
Story: Dodatne vaje vam verjetno pridejo še kako prav glede na to, da ste na odru prevzeli dve izmed ključnih vlog v predstavi.
Viktorija: Sama na to ne gledam s tega vidika. (smeh) Moj lik je razdeljen na tri dele, saj si vlogo na odru delim še z Ajdo Smrekar in Jano Zupančič. Prav zato ne razmišljam o tem. To je vloga kot vse druge, poleg tega pa bo na odru ob meni še veliko glavnih likov, zato je težko izpostaviti zgolj enega samega.
Marko: Sledimo plejadi zgodb, izsekov iz življenja, posameznim utrinkom, zato bo na odru nastopilo veliko glavnih likov.
Story: Kakšni občutki pa so vas prevzeli ob branju scenarija? Je proces potekal kako drugače kot sicer?
Marko: Nismo vedeli, katera vloga nam bo dodeljena. Zaželeno je bilo, da preberemo roman, dobili pa smo tudi dramsko predlogo. Lotili smo se predelovanja materiala in branje mi je bilo ljubše in vznemirljivejše, ker nisem vedel, kdo bo koga igral, in so osebe vstajale iz opisanega. Njihovega skeleta, osnove nismo predstavljali igralci iz zasedbe. Šele po dobrem tednu vaj nam je režiser Silviu Purcarete začel razdeljevati vloge in prej zamišljene karakterje smo začeli lepiti nase, na konkretne osebe.
Story: Ste ob tej priložnosti prvič posegli po romanu Vojna in mir ali ste se z njim 'spopadli' že med šolanjem?
Viktorija: Zame je bilo to prvič. Prej tega velikega Tolstojevega dela nisem nikoli prebrala v celoti.
Marko: Tudi jaz sem se ob tej priložnosti prvič poglobil v roman. Količina besedila ti vzame veliko časa. A če bi gledali na 1500 strani kot na mikavno serijo z več sezonami in bi vsak večer pogledali samo en del, eno poglavje torej, ga prebrali pred ugasnjeno televizijo, mogoče celo na glas, sem prepričan, da bi marsikdo izgubil strah pred tako obsežnimi knjigami. Sprva je roman izhajal več let kot podlistek v Ruskem vestniku. Serija torej. S štirimi sezonami in epilogom.
Story: Vas privlači posebne vrste šarm, ki ga v sebi nosijo dela ruskih literatov?
Viktorija: Sama z veseljem prebiram ruska literarna dela, saj mi je blizu njihova duša, prav tako melanholija in evforija, ki ju pretopijo v besede.
Marko: Se popolnoma strinjam. Že dolgo me mika potovanje s transibirsko železnico. (smeh) Enkrat bi se z veseljem podal in raziskoval prostrane ruske stepe. Ne znam natančno definirati, zakaj me vleče v tiste kraje, a je zagotovo nekaj v zgodbah, ki se spletajo okrog njih. Praslovanstvo. Nekdo nas je naučil preplavati tisto rusko reko in smo se naselili v tukajšnjih nedrih, kot poje Predin.
Story: Ali nekatere dela po toliko letih dojemata drugače kot v času, ko sta gulila šolske klopi?
Viktorija: Seveda, vso literaturo bereš skladno z obdobjem, v katerem si. V času mature sem morala prebrati roman Zločin in kazen, ki mi je dal prvi resnejši, poglobljen stik z rusko literaturo. Hvaležna sem Dostojevskemu, saj sem ga z veseljem prebirala, prej pa tovrstnim branjem nisem posvečala veliko pozornosti. Saj veste, v tistem času je branje lahko tudi nujno zlo in marsikatero snov moraš predelati, čeprav še ne veš, kako ti bo v življenju prišla prav.
Story: Roman sega na začetek 19. stoletja, torej v čas Napoleonovih osvajalskih pohodov in bogastva ruskega plemstva. Kako dobro vam gre od rok zgodovina?
Viktorija: Rada imam zgodovino pa tudi med šolanjem mi je bila zelo ljuba. Vprašanje je le, koliko sem si zapomnila. Sem slaba z letnicami in kraji, pri tem mi pomaga prijatelj Google. (smeh)
Marko: Zgodovina mi je že od nekdaj zanimiva. Najboljši učitelji so znali skozi vse te letnice in podatke povedati zanimivo zgodbo. Tako si lažje, vsaj za nekaj časa, zapomnimo podatke, ki jih dobivamo med šolanjem. To je vendarle in predvsem trening sposobnosti pridobivanja informacij in vtisov, ljudje v večini nismo narejeni za skladiščenje informacij in streljanje podatkov. Sam nisem takšna oseba in se s tem sploh ne obremenjujem. Zdi se mi pomembno skeniranje sveta s čutili, z vsem bitjem, skladiščenje zaznanega ter končni spoj informacij, naše kombiniranje.
Story: V katero zgodovinsko obdobje pa bi se najraje prežarčili, če bi imeli možnost?
Viktorija: Uh, več jih je. Hitro se navdušim nad novim obdobjem, na podlagi slik, vzdušja ... (smeh) Večkrat me premamijo prebliski, da bi se prežarčila v drugo obdobje. Rada bi na primer zaplesala na Woodstocku.
Marko: No, Woodstock se tudi meni zdi čisto super. (smeh)
Story: Seveda je tega že davno, medtem ko se vaša predstava dotika tudi aktualnih tem. Kakšne so vzporednice med dogajanjem v Vojni in miru ter trenutnim?
Viktorija: Mislim, da danes že težko govorimo o miru, saj je ta zgolj navidezen, medtem ko je vojna ves čas prisotna pod površjem. Seveda se pretvarjamo, da je vse v redu, saj želimo s tem zakriti situacijo, ki še zdaleč ni mirna.
Marko: Uprizoritev je režiser sestavil tako, da prek intimnih zgodb likov takratnega časa ves čas govorimo o stanju današnjega sveta. Izpostavil je trenutke, ki pokažejo, kako mnogo zdajšnjih zagat korenini že tam. Ne moremo prepoznati začetka vojne, zapisovalci zgodovine določijo ključen dogodek, ki je potem datum začetka. Upam, da se nov datum še ni zgodil. Stavim na mir in si ga zagotovo močno želim.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Helena Kermelj, Peter Uhan
