Naj bo gostilničar v Eni žlahtni štoriji ali pa del nove gledališke komedije Buh pomagej, Franko Korošec nas vedno znova nasmeje s svojimi izvirnimi štosi in izjavami. Velik ljubitelj morja, ki med zimskimi meseci odšteva dneve do pomladi, nam je zaupal, da bi predstava 'krašenske' bande dobro zvenela tudi v italijanščini.
Glede na številne nastope na odrskih deskah vam predstava Buh pomagej še vedno pomeni izziv na življenjski poti?
Nov izziv je vendarle bil. Že sama postavitev predstave je bila zame nekaj novega, saj nisem še igral v predstavi, v kateri bi bil tretji soigralec v drugem planu. Ne spomnim se, da bi si že ogledal tudi kakšno tako predstavo. Zanimalo me je, kako bo to všeč ljudem.
Že dolga leta ste tudi član italijanskega gledališča v Trstu, zato vam je izgovor nekaterih slovenskih besed povzročal manjše težave. Bi predstava prav tako dobro zvenela tudi v italijanskem jeziku? V katerem jeziku ste bolj domači?
Jah, kaj hočem. (smeh) Živim v dveh svetovih, zato mi velikokrat kaj uide v italijanščini ali drugačnem narečju. Bolj sem domač v slovenščini, si pa predstavljam tudi, kako bi predstava zvenela v italijanščini. Učinek bi bil po mojem isti, le zamenjati bi bilo treba nekatere štose ali tematike.
Kakšna je razlika med slovenskim in italijanskim občinstvom?
Mislim, da je v resnici ni. Slovenci gledalci so po mojem mnenju bolj kultivirani.
Ali se Slovenci znamo iz srca nasmejati ob komedijah?
Ja. Slovenci se nasmejejo, če je stvar komična. Nisem videl, da bi bili kje pretirano zadržani. Seveda gledalci pridejo na predstave z neko posebno energijo, ki se sprosti. (smeh)
Kolikor vem, ste predvsem morski človek. Kako se počutite ob zimskem mrazu, ki trenutno veje zunaj?
Hudo! Tudi temperaturne minuse se da zdržati, če si pri morju. To je do neke mere še vzdržno. Sicer pa že odštevam mesece do toplih pomladnih dni, saj je to že malce prehudo. Načrtov za poletje sicer še ne delam, saj je prezgodaj. Zdaj smo šele prebavili praznike, potem pa bo čas za načrtovanje.
Ob morju živite že vse od malih nog. Bi se s težavo preselili drugam?
Seveda, zelo sem navezan na morski zrak. Ni le bližina morja, temveč tudi drugačno podnebje. Na vsake toliko se rad ozrem skozi okno in vidim morje. Ne bi imel težav s selitvijo v države, kjer je morje. Tudi sever je lep in zanimiv, prav lani smo se z družino potepali po Nizozemskem.
Vas bomo po koncu igralske kariere lahki videli nekje na odprtem morju z ribiško palico v rokah?
Meni je dovolj, da sem ob morju. NI mi treba pretiravati z ribištvom. (smeh) Bližje sem morju, bolje je.
Tako vi kot tudi vaša soigralca v predstavi, Boris Devetak in Žan Papič, prihajate iz Primorske. Ali je tudi to vplivalo na razvoj vaše igre?
Ja, sredozemsko ozračje je zagotovo vplivalo na naše sožitje. Z Borisom sva sodelovala že pri nastajanju TV Poper, Žana pa sem spoznal pozneje. V naših krajih čutiš navdih italijanskega prostora, nekaj brezbrižnosti in sproščenosti. V vsako igro, delo, vložimo nekaj primorske energije.
Pa bodo ob igri uživali tudi tisti, ki ne prihajajo iz krajev ob morju?
Naša igra je zelo univerzalna, prav lahko bi se dogajala tudi v gorenjski brunarici ali pa nekje v panonskem svetu. V gostilnah se dogaja marsikaj. Človek se tam tudi marsikaj odloči. Predstava je namenjena vsem, saj so teme aktualne in gostilniške, dotaknemo se tudi politike, gospodarstva ter odnosov med spoloma. Naša 'primorskost' pa je vse skupaj le še nekoliko začinila. Prav vsak se bo našel v njej.