Igralec Marko Mandić si želi oditi na popotovanje s transibirsko želenico

28. 1. 2017 | Vir: Nova
Deli
Igralec Marko Mandić si želi oditi na popotovanje s transibirsko želenico (foto: Helena Kermelj)
Helena Kermelj

V novi predstavi, ki je nastala v sodelovanju SNG Drame z Mestnim gledališčem ljubljanskim in Cankarjevim domom, s katero se bodo poklonili enemu izmed največjih del ruske literature Tolstojevemu romanu Vojna in mir, bo na oder stopil tudi igralec Marko Mandić. Slednji je v vseh teh letih že postal pravi sinonim slovenskega hrama kulture, v katerem je v zadnjih letih ustvaril številne odmevne vloge.

Če se za začetek dotaknemo prestopa v novo leto, kakšne zaobljube ste si zadali za leto 2017?

No, priznati moram, da sem si želel napisati listek, na katerem bi bile stvari, ki bi jih moral dokončati že lani. Povsem iz praktičnih razlogov si včasih napišem seznam in črtam vse opravljene obveznosti.

Se že veselite novih izzivov in predstav, ki jih prinaša leto v katero smo pred kratkim zakorakali?

Seveda, čeprav dogodkov ne sortiram po letih. Dojemam jih kot nadaljevanko, sosledje. Koledarske letnice in letnice gledaliških sezon večinoma pozabim. Da jih prikličem v spomin, se moram spomniti dogodkov, službenih izzivov, družinskih zanimivosti, ki jih potem časovno dešifriram glede na zelo pomembne dogodke, mejnike, za katere pa točno vem, kdaj so se zgodili.

Že v prvem mesecu novega leta, natančneje 21. januarja, na oder Cankarjevega doma prihaja nove predstava Vojna in mir. Ta bo prav zagotovo zaznamovala začetek novega leta?

Seveda, mislim, da je to prva stvar, ki jo moram v 2017 dokončati.

Nečesa takšnega ste se lotili v ravno pravem času. Zima je verjetno najbolj primerna za ustvarjanje.

Tako je. To je tudi edini možni čas, saj je Gallusova dvorana prav zdaj na voljo. Januarja se namreč osvobodi vseh preostalih prireditev. V istem terminu smo pred dvema letoma pripravljali Iliado. Tokrat smo ves čas vadili v Cankarjevem domu, sprva v velikem vadbenem prostoru v 5. nadstropju, z novim letom pa smo se spustili v globine in veličine Gallusove dvorane, kjer se šele med vajami na odru lahko rodi naša uprizoritev.

Samemu študiju besedila ste pred predstavo morali posvetiti kar nekaj časa. Vam je sedenje za knjigami kdaj povzročalo težave?

V šolskih letih sem bil primer tipičnega kampanjskega učenca. Sem se pa, čeprav zadnji hip, z veseljem učil in si izmišljeval prijetne in meni zanimive načine predelovanja snovi. Brez težav sem se vso noč in vse do jutra učil in kljub pomanjkanju časa sestavljal miselne vzorce, izpisoval pomembna dejstva in se ukvarjal celo z likovno podobo zapisanega. Čeprav včasih zaradi tega nisem prišel do konca, sem prepričan, da je bilo vredno. Mislim, da je najpomembnejši užitek ob opravljanju aktivnosti, kakršne koli že so. Bolje da narediš malo z užitkom kot veliko s hudo muko. To ni vedno možno, vendar je treba najti v stvareh, ki jih počnemo, neko posebno zadovoljstvo.

Kako dobri pa ste bili v zgodovini? Katera zgodovinska oseba, citat vas je v vsem tem času prav posebej navdihnila?

Ne, ni me. Ali pač. Navdušil me je citat Srečka Kosovela: 'Ne bodimo mehanični, bodimo električni.' Kratko in jedrnato. Sicer pa se kot igralec včasih srečam z zgodovinskimi osebami in najbolj zanimive so mi tiste izjemno kompleksne, z bogatim življenjepisom. Te so najbolj vznemirljive za raziskovanje. 

  • Na potep po Rusiji
    Igralca zgodovina že od nekdaj zelo zanima, v šoli pa so ga privlačile predvsem zgodbe, ki so jih učitelji sestavili iz datumov in zgodovinskih dogodkov. Poleg tega mu je roman Vojna in mir očitno pisan na kožo, saj ga nekaj na ruski pokrajini še prav posebej privlači. Nekoč bi se zato rad odpravil na popotovanje s transibirsko železnico.

Nika Arsovski