Igralec Matej Puc kritičen do politike

Igralec Matej Puc kritičen do politike (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Nova
4. 4. 2018

Življenje igralcev je nabito s čustvi, pisano in pestro. Izjemni igralec in Prešernov nagrajenec Matej Puc je na začetku marca stopil v čevlje francoskega revolucionarja Dantona, kljub pestri igralski karieri in široki paleti vlog pa tudi sam rad zapluje v varen pristan doma. Kot skrben oče je povsem blažen v zavetju svojih treh deklet, žene in dveh hčera.

Ustvarjalnost, ki jo prikazuje tudi na odru, rad prenaša na svoje otroke. "Moji dve hčerki odraščata v okolju, kjer je umetnost v zraku. Moja žena je zelo kreativno bitje, spretna v vsem, česar se loti. Je glavni motor, pogon za vse ideje, ustvarjanje ... Vse skupaj je pri nas zelo organsko in spontano, tako ljubezen do slik kot glasbe, plesa ..." pove Matej, ki nadvse uživa v svojem poklicu, kar je vidno tudi v široki paleti nagrad, ki si jih je prislužil z dosedanjim delom. Svoje delo jemlje zelo resno, na poklic pa je vplivalo tudi očetovstvo, ki je dodobra spremenilo njegov pogled na življenje.

"Z očetovstvom nisi več sam sebi najpomembnejši, temveč na to mesto vstopijo tvoji otroci. Kar se mi tudi za nas igralce zdi super. Po naravi smo malo egocentrični, saj drugače ne bi mogli stati na odru, tako pa obstaja to malo bitje, ki ti je dosti bolj pomembno. Vse skrbi, ki pridejo zraven, pripomorejo k izkušnjam. Sploh če se skozi kariero tudi na odru preizkusiš v tej vlogi. Če otrok nimaš, potem ne moreš doživeti te konstantne skrbi, ki jo sicer občutiš. Ko sta bili majhni, sem bil ves čas pozoren, da se ne bi kaj hudega zgodilo," pove igralec, ki ga tako kot vse starše skrbi, v kakšnem svetu bosta njegovi dve dekleti odrasli. Igralci so temu še bolj izpostavljeni, saj se jim zdi, da morajo drugim pokazati prave smernice.

"To naredimo prek svojega dela. Sam sicer nisem aktivist, raje bolj vzdržim, sem sramežljiv. Bil sem na demonstracijah, vendar se sprašujem, zakaj nisem takšen. Očitno tega nimam v sebi," pove nekoliko sramežljivo. To je ena izmed lastnosti, ki si jih deli z likom na odrskih deskah, revolucionarjem Dantonom: "Če se ozrem na naše mariborske demonstracije, na katere sem zelo ponosen ... Dva tedna energije, pa vendar se ni čisto nič spremenilo. Isti ljudje se spet prijavljajo na volitve. Kaj narediti? Ne veš. Ravno stanje naveličanosti, brez vere se mi zdi najhujše. Čakamo, da se bo nekaj zgodilo. Smo v loncu, ki se počasi polni. Spet drugi pravijo, da nam še predobro gre, zato nismo eksplodirali. Držijo nas na škrgah, tako da lahko še dihamo, nismo pa še tako hudo ogroženi."

Foto: Goran Antley, Sandi Fišer

Priporočamo