Igralec Uroš Fürst: “Nihče ni pričakoval toliko ponovitev, računali smo na 100 ali nekaj več predstav!”

Igralec Uroš Fürst: “Nihče ni pričakoval toliko ponovitev, računali smo na 100 ali nekaj več predstav!” (foto:  Primož Predalič, Sašo Radej, osebni arhiv) Primož Predalič, Sašo Radej, osebni arhiv
Vir: Story
25. 2. 2017

Le redkokateri igralec v slovenskem gledališkem prostoru se lahko pohvali s kar 700. uprizoritvijo predstave. Ena izmed svetlih izjem je monokomedija 'Jamski človek', v vlogi moža iz jame pa že 15 let nastopa igralec in režiser Uroš Fürst, ki z izvirnim humorjem in vedno aktualno tematiko o odnosih spravlja v smeh množice.

Story: Kakšen je občutek, ko se zaveste, da ste se že kar sedemstotič pojavili na gledališkem odru v vlogi jamskega človeka?

Priznati moram, da povsem nov! Tega še nisem doživel in si niti nisem mislil, da kdaj bom, zato je do tega težko vzpostaviti distanco. Ne vem, kam je šlo teh 15 let. Bi morda moral počasi to že končati? Ampak v tem času je zrasla nova generacija ciljnega občinstva, ki jo ta tematika zanima. Vsega tega ne bi bilo brez podpore publike, dvorane so bile polne in smeh prav tako glasen kot na začetku.

Story: Kakšna pa so bila torej pričakovanja na začetku?

Nihče ni pričakoval toliko ponovitev, računali smo na 100 ali nekaj več predstav, kar je bilo za tisti čas povsem realno. Kaj takega, nikoli.

Story: Se zdi vsaka predstava tudi po toliko letih še vedno kot nekaj novega? Imate kdaj kljub temu še kaj treme?

Treme po vsem tem času ni več, morda me bo napadla ob jubilejni predstavi, ko me bo spet gledala mama. (smeh) Še vedno pa na odru občutim vznemirjenje, saj so prav pozitiven adrenalin in nasmejani obrazi največja nagrada našega poklica. Nekateri pridejo povsem namrščeni, potem pa se počasi sprostijo, in na koncu tudi tisti, ki so se odločili, da jim predstava ne bo všeč, odidejo z nasmehom.

Story: So med občinstvom tudi 'redni gledalci', ki si predstavo ogledajo večkrat?

Pred kratkim sem med predstavo opazil nekaj gledalcev s kilometrino. Med pogovorom z občinstvom, ki je tudi del predstave, je ena izmed gledalk nenadoma ustrelila odgovor na moje vprašanje, kar me je presenetilo. "Tega pa niste mogli vedeti. Zagotovo ste že gledali predstavo," sem ji rekel in priznala je, da že petkrat. Potem pa se je oglasila še gospa nekaj vrst pred njo in izkazalo se je, da je bila na predstavi že osmič. Ne morem povedati, kako nerodno mi je bilo ob tem. (smeh)

Story: Kakšen je recept? Morda veste, kaj že 15 let gledalce vodi k ogledu Jamskega človeka?

Mislim, da gledalci to dojemajo kot mini terapijo ali vsaj velnes za odnose, čeprav je to morda malce preveč ambiciozno. V predstavi se lahko nasmejemo razlikam in konfliktom, ki nam v resničnem življenju niso kaj prida smešni. Predstava gradi na zamisli, da so moški 'prasci' (smeh) in podlegajo nagonu, da so torej v svojem bistvu jamski ljudje.

Story: Kakšna pa je po vašem mnenju razlika med Jamskim človekom in vlogo v kateri izmed predstav SNG Drame, katere član ste tudi sami? Tudi vaše monokomedije ne gre jemati povsem lahkotno.

Ravnatelj iz srednje šole, gospod Jure Gregurovič - Đuro, je spremljal mojo kariero in mi je po eni izmed ponovitev Jamskega človeka dejal: "Saj si zelo zabaven, pa vendar je po drugi strani predstava tudi zelo resna." Ena izmed kvalitet Jamskega človeka je lahkotna duhovitost, ki pa je predvsem po zaslugi Nataše Barbare Gračner prepletena z nevsiljivim sentimentom, ki gledalce spremlja tudi po končani predstavi. Po mojem mnenju je prav to za komedijo nujno potrebno.

Story: Pred nekaj dnevi ste se vrnili iz Madrida, kjer ste v sklopu gostovanja odigrali predstavo Faust. Kakšni so občutki ob vrnitvi?

Gostovanje v Madridu je bil hommage Tomažu Pandurju, zato smo ob tem čutili veliko odgovornost, saj je to mesto, v katerem je ustvarjal v pomembnem obdobju svojega življenja. Španska gledališka industrija je zelo razvita, teatri delujejo po marketinškem receptu s televizijskimi zvezdniki, zato nismo bili prepričani, kakšen bo odziv publike. Pa vendar nam je uspelo štirikrat napolniti dvorano in po vseh predstavah smo imeli občutek, da so gledalci zares uživali, kar znova potrjuje, da je bil Tomaž Pandur velik umetnik.

Story: Kaj se torej ohrani? Sporočilo? Morda misel?

Mislim, da sama estetika. Faust je literarna klasika, ki je z razlogom preživela najrazličnejša obdobja. Jezik je moderen še danes, pa tudi problemi, s katerimi se ljudje srečujemo vse od nastanka civilizacije. Tomaž je odlično izkoristil vse, kar gledališče omogoča in ponuja. Lepota je tista, ki nagovori človeka, pa čeprav je vsebina lahko temačna ali depresivna. Omogoči, da gledalec odpre svoje srce in sprejme avtorjevo sporočilo.

Story: Kakšna je španska prestolnica skozi oči umetnika? Madrid je vendarle mesto, v katerem so stoletja ustvarjala velika literarna, glasbena in slikarka imena.

Kot turist Madrid dojemaš drugače kot igralec na gledališkem gostovanju. Navdušilo me je ultra modro nebo nad mestom, ki mu daje širino. To je velemesto z veliko začetnico. Rad se izgubljam po ulicah, ne gledam na zemljevid, temveč le hodim, dokler mi ne zmanjka energije. Gledam hiše, ljudi, trgovinice, naglico, utrip mesta ... Presenetilo me je veliko število teatrov. Madrid je velik kulturni trg, ki si ga pri nas le s težavo predstavljamo. Privlačnost sem čutil v ljudeh in utripu, le s težavo pa bi izpostavil zgolj eno stvar. Naš namen tam je bil jasen, vesel pa sem bil tudi srečanja s Tomaževimi španskimi igralci. Zanimivo se je pogovarjati z ljudmi, ki na kulturo gledajo z drugačnimi očmi. Po premieri smo se skupaj odpravili na večerjo in menim, da tega še nihče dolgo ne bo pozabil.

Story: Ali se kdaj na potovanje odpravite tudi povsem sami?

Če je le mogoče, vsaj enkrat na leto odpotujem v neznane kraje. Lani sva bila s hčerko v Maroku, pred tem pa sva s sinom obiskala festival na Nizozemskem. Rad raziskujem tuje dežele, če sta le čas in denar.

Story: Kaj pa vas na popotovanjih najbolj navdušuje? Se rajši zadržujete na urbanih območjih ali so vam ljubše naravne znamenitosti?

V Maroku sem ob prečudoviti pokrajini, barvah in vrvežu tržnic ostal brez besed. Imel sem občutek, kot da se sprehajam po kičastem dokumentarcu. (smeh) V Maroku je nebo povsem modro, zato filmski studii to uporabljajo za snemanje filmov. Imel sem občutek, kot da sem tam že bil, saj sem ta prizor videl že v toliko filmih. Ali pa le panoramo, detajle, horizont ... Vse to ti daje občutek, kot da te že nekaj časa spremlja. Fascinirajo me tudi mestna središča s svojimi infrastrukturami, načinom življenja in tudi kulinariko. V Seulu me je presenetil občutek za modo, ljudje so namreč odlično oblečeni.

Story: Katera izmed dosedanjih destinacij pa se vas je morda najbolj dotaknila?

Podsaharska Afrika, natančneje Kenija. Tja sem odpotoval že dvakrat, najprej na romantično potovanje, potem pa še z družino. Zdi se kot v Levjem kralju, le da se scene predvajajo v živo. (smeh) Tudi v Afriki imaš občutek, da si tam že bil, kot da je nekje globoko v tvojem praspominu. Zdelo se mi je, da bi tam lahko kar živel. Tudi safariji jemljejo dih in v trenutku se spremeniš v lovca na najboljšo fotografijo.

Story: V kakšni družbi pa najraje potujete? Sami načrtujete izlet ali prisegate na agencije?

Vsako leto se z otrokoma odpravim nekam, najprej z enim, potem še z drugim, da lahko skupaj preživimo nekaj kvalitetnega časa. Pred dvema letoma sva šla s hčerko v Barcelono, kjer sem prevzel organizacijo ogledov znamenitosti in sva se morala za vsak ogled najprej pogajati, lani pa sva Maroko obiskala z agencijo in postala zaveznika v boju z natrpanim urnikom, zaradi katerega pa sva videla ogromno lepega.

Story: Ste se kam že odpravili tudi sami?

Na potovanje še ne. Najbrž si veliko bolj odprt za nova poznanstva in dogodivščine. To mi za zdaj še ni uspelo, sem se pa lani za namen predstave Divjak sam odpravil v gozd s psom, za nekaj dni, kjer sem lahko izkusil samoto.

Story: V zadnjem letu se vam je življenje spremenilo, zaradi česar ste se morali v marsikaterem pogledu prilagoditi situaciji, se spoprijeti s samskostjo. Ali zdaj kako drugače gledate tudi na življenjsko pot?

Spoprijemanje z novimi okoliščinami ti v vsakem primeru spremeni pogled na življenjsko pot in hkrati ponuja priložnost za osebnostno rast in odpira vrata novemu, še neznanemu.

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Primož Predalič, Sašo Radej, osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story08/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 08/2017

Story 08/2017, od 16. 02. 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri