Igralka Ana Urbanc: Ljubim Ljubljano!

Zakaj ste se odločili za sodelovanje v nadaljevanki Reka ljubezni?

Zame je to nova izkušnja in vedno se rada lotim izzivov, ki zahtevajo od mene različne igralske pristope. Sprva me je bilo strah, kako bom usklajevala snemanje nadaljevanke z obveznostmi v gledališču, vendar se mi je zdela ekipa odlična, všeč mi je bil tudi scenarij. Za nadaljevanko sem se odločila tudi zaradi možnosti, da bi nekoč posnela film, saj si z delom na televiziji odpreš več možnosti tudi na tem področju.

Valentina je razvajena bogataška hči. Se je težko vživeti v njeno vlogo?

Nič težje kot v katerokoli drugo vlogo. Pri vsaki vlogi izhajam iz sebe, vse je namreč v meni, stvari je treba samo kanalizirati v želeno smer. Valentina je zanimiva vloga, ker je večplastna. Ni samo zlobna, maščevalna je le do ljudi, ki so ji škodovali, kot recimo bivši fant. Je tudi ranljiva, nežna in ima lep odnos z očetom.

Vas ljudje ustavijo na ulici in pokomentirajo vašo vlogo v nadaljevanki?

Včasih se zgodi, da me ljudje ustavijo in ogovorijo zaradi vloge v Reki ljubezni. Nekateri nič ne rečejo, ampak me samo gledajo in imajo občutek, da me poznajo, čeprav me ne. Doslej sem imela prijetne izkušnje, ljudje povedo, da me spremljajo, pohvalijo serijo, nekateri pa le komentirajo, da sem zelo ostra. (smeh)

Letos ste prejeli Borštnikovo nagrado za igro. Kaj vam pomeni to priznanje?

Nagrada me je zelo razveselila. Najprej sploh nisem mogla verjeti, da sem jo dobila. Po prejetju nagrade sem razmišljala, da se mi je v kratkem času zgodilo veliko stvari, majhnih in velikih zmag, za katere sem si dalj časa prizadevala. Končno sem magistrirala in redno sem se zaposlila v mariborski drami. Toda ko odkljukaš takšne stvari, nastopi občutek praznine. Po opravljenem magisteriju sem zvečer jokala od sreče in olajšanja. Podobno je bilo pri nagradi, vendar jo je zelo lepo prejeti.

Preden ste se vpisali na AGRFT, ste študirali etnologijo in kulturno antropologijo. Zakaj se niste takoj odločili za študij dramske igre?

Igra ni bila nikdar moja prva izbira, čeprav sem v otroštvu rada nastopala in so mi družinski prijatelji večkrat rekli, da bom postala igralka. Že v osmem razredu osnovne šole sem začela igrati v Šolski impro ligi, pozneje sem sodelovala pri Združenem Šila gledališču, ki je bilo valilnica številnih igralskih kolegov. Zelo sem uživala v tem, vendar nisem niti pomislila, da bi postala igralka. Sprejemne izpite sem opravljala na Akademiji za likovno umetnost, kamor nisem bila sprejeta, tako sem pristala na svoji drugi izbiri, etnologiji in kulturni antropologiji. Študij je bil zanimiv, vendar v njem nisem videla svoje življenjske poti. Spomnim se trenutka, ko sem sprejela odločitev, da bom igralka. Bila sem na Trnfestu, sedela pod odrom in se spraševala, kaj je tisto, kar me v življenju resnično osrečuje, ter ugotovila, da je to prav igra. Čez nekaj mesecev sem se prijavila na AGRFT in v tretjem poskusu opravila sprejemne izpite.

Ste bili razočarani, ker niste bili takoj sprejeti?

Šele ko nisem bila sprejeta, sem odkrila, da si to resnično želim, zato sem vztrajala. Pri likovni akademiji je bilo drugače, ker sem odkrila, da nisem bila s srcem pri stvari. Pri igranju pa je bila želja vse močnejša, zato nisem odnehala, v sebi sem čutila, da mi bo uspelo. Pomagala mi je moja škorpijonska trma. (smeh)

Si vaši bližnji ogledajo vaše predstave?

Da. Zmaga moja prijateljica Polonca, ki je videla vse moje predstave in tudi vse moje produkcije na akademiji. Moja babica sicer ne pride več v gledališče, spremlja pa Reko ljubezni in jo tudi z veseljem pokomentira. Starši in prijatelji pa radi pridejo v gledališče.

V nekem intervjuju ste dejali, da ste karieristka na zdrav način. Kaj to pomeni?

Karieristka ima navadno negativen prizvok in pomeni, da zapostavljaš druge in sebe. Zelo rada imam svoje delo in v mojem življenju je malo stvari, ki sem jim popolnoma predana, vendar se igri posvečam s celim bitjem. Veliko vložim v vsako vlogo in to pričakujem tudi od drugih. Ogromno časa posvetim svoji ljubezni do igranja in sem ambiciozna. Trenutno je to mogoče, ker še nimam družine. V prihodnosti pa želim dati več prednosti svojemu zasebnemu življenju.

Imate ob številnih obveznostih dovolj časa zase?

Niti ne, pogrešam preživljanje časa doma, kuhanje, pospravljanje, branje, druženje s prijatelji. Ni mi všeč, kadar je moje življenje polno hitenja.

Je večina vaših prijateljev povezanih z gledališčem?

Veliko prijateljev, ki so mi zelo ljubi, sem spoznala, preden sem se vpisala na AGRFT, in so morali med mojim študijem nekoliko potrpeti, ker me je študij zelo prevzel. Nekaj prijateljev imam iz gledaliških krogov in tudi med snemanjem nadaljevanke so se spletla nova prijateljstva in poznanstva. Toda zame je zelo dragoceno, da imam prijatelje, ki niso iz gledališkega sveta, ker potrebujem umik od svojega dela.

Kakšnih vlog si želite v prihodnosti?

Rada imam karakterne in čim bolj različne vloge. Pritegnejo me močne, fatalne ženske, ki so polne čustev. Zelo ljuba pa mi je tudi vloga Jenny v predstavi Tisti občutek padanja, ki je popolnoma drugačna, je matematičarka odmerjenih čustvovanj. Zelo lepo jo je igrati. Večinoma pa se sproti navdušujem nad vlogami.

Odraščali ste v Ljubljani, kjer snemate Reko ljubezni, zaposleni pa ste v mariborski drami. Kje je trenutno vaš dom?

V Ljubljani, kjer imam družino in prijatelje. Ljubim Ljubljano. Tudi Maribor je krasno mesto, vendar tukaj nimam pravega doma, živim v hotelski garsonjeri, kjer mi dela družbo moja psička Uma. V Mariboru sem namreč le takrat, ko imam vaje za določeno predstavo. Kadar delam, se niti ne zavedam, kako močno pogrešam prijatelje in družino. Zanimivo je, da se občutki hrepenenja po domu pojavijo, ko se vrnem domov in opazim, da nisem uredila vseh stvari in da nimam dovolj časa za prijatelje. Takrat čutim utrujenost dveh odprtih kovčkov zaradi hitenja. Toda zaradi zanimivega dela je tudi domotožja manj.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: arhiv Pop TV

Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del