Igralka, ženska, mama. Barbara Cerar samo sebe opiše kot optimističnega cinika, ki z veliko mero empatije pluje skozi življenje. Čeprav se je varno usidrala, se zaveda, da so tako kot mirna voda tudi viharji del vsakdana, v primeru razburkanega morja pa se najrajši zateče v samoto, vase.
Story: Vaš lik, violinistka v dramski operi Deklica s strunami, išče svoj prostor pod soncem v času, prepredenem z žico, zidovi. Kako sami občutite bistvo svojega lika?
Potovanje moje violinistke je pot poguma, osamljenosti in na koncu očiščenja. Lahko bi mu rekla tudi romanje v boljšo prihodnost. V kovčku nosi spomine na deželo, ki jo je zapustila, in spomine na svojega pokojnega očeta, ki ga ne more izpustiti in pozabiti. Občutek zapuščenosti, ločenosti in odtujenosti jo žene naprej po poti, kjer išče prostor zase in svojo glasbo. Zaradi notranjega nemira in ran iz otroštva se zatakne v času. Njene strune postajajo žice, žice postanejo ograje, Evropa kot sanjska dežela jo razočara. Konča kot starka v iskanju srca Evrope, da bi mu zaigrala, da bi "njeno srce spet malo poskočilo in močneje zatolklo". Današnje omejitve niso le na mejah, predvsem so v naših glavah in srcih, hranijo pa se z lenobo in udobnostjo.
Story: Predstava odlično oriše sodobni čas, ko namesto mostov rajši postavljamo zidove.
Absolutno. Prav to je težava današnjega časa. Pomanjkanje sporazumevanja, podajanja roke, empatije. Če te nagovori tujec, te je bolj strah, kaj ti bo storil in kaj želi od tebe, kot da bi ga vprašal, ali potrebuje pomoč. Prestrašeni smo od dražljajev, informacij, zvokov ... Izgubila se je prijazna komunikacija med ljudmi. Vsi smo nezaupljivi drug do drugega, pričakujemo prej slabo kot dobro.
Story: Kakšna je po vašem mnenju vloga igralcev v tem svetu?
Med študijem predstave sem spoznala pomembnost projekta, ki iz intimne, drobne zgodbe ženske razvije metaforo za celoten sodobni svet. Skozi malo kapljico nam ponuja vpogled v morje. S tem se da opozarjati na boleče stvari, ki jih ob hitečem vsakdanjiku radi preslišimo. Kako lahko igralci kaj premaknemo? Z dobrim besedilom, ki opozarja na nujnost sprememb v družbi, s pravo izbiro tematike, brez truda biti všečen. Brez brezbrižnosti. Brez letargije, sprijaznjenja, dolgočasja. Srečujemo se z najrazličnejšimi materiali, jih raziskujemo, se o njih pogovarjamo, širimo svoje meje in upamo, da bomo razširili še kakšno.
Story: Ste že našli svoj košček pod soncem?
Zame so košček pod soncem ljudje. Stanje doma je stanje mojih bližnjih. Najprej pa sva to seveda jaz in moje vesolje. Je kreativnost, je pogled na razcvetelo češnjo, je trenutek, ko ti uspe najti lahkotnost bivanja. Najti košček pod soncem, to si pravzaprav ti sam. Če si nemiren, si sam sebi odveč, potem lahko potuješ kamorkoli, pa ne boš zadovoljen.
Story: Vse prevečkrat ga iščemo drugje, namesto da bi ga poiskali v sebi.
Res je, to je večno vprašanje iskanja sreče. Vprašanje, s katerim se ukvarja celotna novodobna ezoterika in ponuja vse mogoče recepte. Moj pravljični balon je moj poklic, kamor se lahko potopim. Ko se zavesa dvigne, se zgodi magični trenutek ... Tudi to je moj košček pod soncem. Tukaj, zdaj in 'mir'. Trenutek ni zaman.
Story: Kot igralka imate dosti večjo možnost dodobra odkriti sebe, spoznavate se skozi vloge, besedila. Razmišljate o čustvih in ustvarjate spoznanja.
Bistvo našega poklica je, da se ukvarjamo sami s seboj, s človeško naravo, ni pa vse tako idilično, kot se na prvi pogled zdi. Ne pomeni, da smo zaradi narave poklica vsi mirni, poduhovljeni, srečni. Odvisno od obdobja, včasih so mirna, včasih nevihtna, poznavanje sebe omogoča samo boljši vpogled, in še to po navadi predvsem za nazaj.
Story: Tudi v življenju igrate številne vloge, ste mama, igralka, ženska. Kako bi se opisali skozi prizmo tega?
Uh, to zahteva tehten premislek. (smeh) Ne vem, kako bi se opisala. Mislim, da sem precej mirna. Na situacije se odzivam na svoj način. Kakšen je? Težko rečem. Mogoče sem cinični optimist. Zdi se mi, da sem tiha voda, ki ima rada brzice.
Story: Cinični optimist torej? Verjamete v boljši jutri s kančkom, priokusom cinizma.
V večji meri sem optimist, na vsake toliko časa pa se v meni vzbudi ogromen cinik, ki se krohota temu optimistu. Prevlado cinika potem zamenja realni optimist. Ne iščem težav. Ne iščem dlake v jajcu, pikolovstva ne maram.
Story: Od kod črpate moč za izzive, s katerimi vas spoznava življenje?
V glavnem iz sebe.
Story: No, ampak moč mora biti v vas, da jo lahko od tam tudi črpate. (smeh)
Ja, to so pa dolga leta življenjskih izkušenj. (smeh) Moč mora najprej biti v meni, da jo lahko delim z drugimi. Ne da jo samo jemljem od nekoga ali nečesa. Potem si kot bela omela, zajedavec. Pa lahko rečemo tej moči tudi mir, odgovornost, navihanost, predajanje ali celo bog, če hočete.
Story: Kje pa iščete zavetje pred vsakdanom, viharji? Kaj vam omogoča, da na dano situacijo pogledate še z druge perspektive?
To je stvar navdiha, lahko je sprehod, knjiga, jokanje pod 'povštrom' ... Vsekakor pa je to samota. Potrebujem čas zase, izolacijo. Kadar se spopadam z valovi, moram nekaj časa preživeti sama, da se slišim in se pogovorim sama s sabo, da lahko vzpostavim ravnovesje in sem pripravljena na komunikacijo z drugimi. Moram se resetirati, se odmakniti od vsega. Ves dan lahko preživim v tišini. To je luksuz, ki si ga vedno ne morem privoščiti. (smeh)
Story: Kaj vas najpogosteje vrže iz tira?
Ljudje, ki nimajo občutka za druge. Da ne vidijo krivice, ki so jo nekomu naredili, ker se brigajo samo zase. Če govorim širše, pa me bolijo neštete usode človeških bitij, ki iščejo miren kos zemlje, kjer bi lahko vzgajali svoje otroke, mi pa z njimi pometamo kot veliki beli kolonialisti, vzvišeni, arogantni in polni sebe.
Story: Pomanjkanje empatije torej?
Mislim, da se da marsikaj narediti. Vsak od nas lahko vsaj poskusi komu spremeniti kakšno zabetonirano ozkosrčno mnenje.
Story: S kakšno popotnico pa so vas starši poslali v svet?
Bila sem vzgojena v starih dobrih časih, ko ni bilo pomembno, kako smo oblečeni, tudi igrač ni bilo kaj dosti. Težko primerjam z današnjim časom, vzgojo. Predvsem so me na življenjsko pot poslali z željo po poštenosti, učenju. V šolo hodi, da boš imela službo. Pojdi na ekonomijo, ki ti obeta dobro službo.
Story: Ste danes podobni svojim staršem v pogledih na svet, vzgojo?
Morda te prav ta skrb za otroka, odgovornost in strah naredijo podobnega svojim staršem. Seveda zaslišim skozi svoje prepovedi ali kreganje besede svojih staršev. In ta občutek ni prav lep, saj se ti je ves čas zdelo, da boš sam drugačen, boljši.
Story: Brez dvoma jih je lažje razumeti po tem, ko ste postali mama.
Seveda, zdaj jih razumem. (smeh) Zelo, zelo razumem. Velikokrat se spomnim nanju in si rečem: "Ja, ja, ne se mi smejat. Tudi jaz sem to rekla." Lepo reče oče svoji hčerki v predstavi Deklica s strunami: "Enkrat, mala, ti bo še žal zame, ko se življenje izprazni, bo odmevala starost in smrti boš zrla v oči, takrat mi boš odpustila, ker nihče ne razume človeka, dokler ne obuje njegovih čevljev."
Story: Kakšno popotnico pa bi sami želeli izročiti otrokom, preden se podajo v svet?
Da bi bili samostojni in bi vedeli, kaj hočejo. Da ne bi imeli občutka, da me morajo poklicati vsakih pet minut. Da bi šli v miru in se z veseljem vrnili na kosilo. V današnjem času občutimo veliko slo po kontroli, ki vzame otrokom veliko mero svobode. Včasih smo doma lahko zamolčali kakšen cvek, danes to ni več mogoče. Otroci so ves čas pod nadzorom, nimajo več možnosti odkrivati svobode, se skriti, raziskovati. Sama bi to rada dopustila, čeprav mi bo zaradi tega zrasel kakšen siv las več, pa vendar, lahko je pametovati, ko je otrok star deset let. (smeh)
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Igor Zaplatil, Aleksandra Saša Prelesnik
