Igralka, ki je po zaslugi svoje presunljive, drzne in neustrašne igre postala vzhajajoča zvezda Evrope.
Po končani gimnaziji ste se vpisali na študij primerjalne književnosti. Zakaj ste najprej izbrali ta študij?
To niti ni bila zelo racionalna odločitev, pravzaprav na koncu gimnazije še nisem vedela, kaj bi prav zares rada počela v življenju. Me je pa potem študij primerjalne književnosti zelo pritegnil, moja generacija je bila zelo kreativna in sposobna in ta študij sem pravzaprav končala v enem zamahu.
Kdaj pa ste odkrili, da želite postati igralka?
Z gledališčem sem se ukvarjala že v srednji šoli in tudi med študijem primerjalne književnosti, v katerem sem zelo uživala, sem pa, tam ob koncu četrtega letnika, začela razmišljati o tem, kaj bi res rada počela v življenju. In mi je bilo zelo hitro jasno, da gledališče oziroma igra združujeta večino mojih zanimanj.
Ste prejemnica nagrade European Shooting Stars. Kaj vam pomeni nagrada? Se vam zaradi nje obetajo sodelovanja v tujini?
Seveda sem vesela te nagrade, zdi se mi lepa potrditev mojega dela. Da bi pa zaradi tega imela neka strahovita pričakovanja do nekih izvenserijskih sodelovanj v tujini, pa niti ne. Zavedam se, da je karkoli onkraj tega veliko odvisno od sreče ali pa kakšnih mehanizmov, ki se v našem prostoru niti ne prakticirajo, tako da je vse skupaj zame precej neznan teren.
Izbrani ste bili po zaslugi vloge v filmu Ivan režiserja Janeza Burgerja, s katerim ste sodelovali že pri filmu Avtošola. Je bil snemalni proces pri filmu Ivan lažji, ker ste že prej sodelovali z Burgerjem?
Snemalna procesa pri Avtošoli in pri Ivanu sta bila z mojega stališča precej različni izkušnji. Če govorimo o samem snemanju, je bilo pri Avtošoli več zabavnih izzivov, ki smo jih dali skozi, in je bila to čudovita izkušnja. Ampak Ivan je drugačen film in je na vseh ravneh od mene zahteval precej več. Tako da snemalni proces ni bil niti približno lažji, je bil pa zame v vsakem primeru prelomen, tako v igralskem kot v osebnem smislu.
V svojo igro prinašate neustrašnost, drznost in se popolnoma razgalite. Vas je kdaj strah, da se popolnoma razgalite pred kamerami ali na odru?
Seveda, skoraj vedno me je strah, še vedno tudi skoraj pred vsako vajo, kaj šele pred predstavo ali pa snemanjem.
Redno sodelujete pri projektih nevladne scene in institucionalnih gledališč. Kako se odločite za sodelovanje pri nekem projektu?
Načeloma nekako po intuiciji, največkrat pa predvsem po času. Za zdaj niti nisem bila v položaju, da bi se morala odločati med projekti, ki bi se mi zdeli ali bolj imenitni ali bolj 'pomembni', ampak delujem bolj po principu 'kdor prej pride, prej melje'. Po mojih izkušnjah lahko tudi najmanjši projekti prinesejo ogromno zadovoljstva in ustvarjalne sreče.
Bi si v prihodnosti želeli več gledaliških, televizijskih ali filmskih vlog?
Karkoli. To, kar narediš, je edino, kar zares ostane s tabo in s čimer lahko greš zvečer mirno spat. In želim si predvsem okolja, v katerem se pošteno dela, v katerem je delo na prvem mestu, in pravzaprav mi je vseeno, kateri od teh medijev to je.
Danaja Lorenčič