Igralka Milada Kalezić igra tako, kot kuha!

Številnim se je vtisnila v spomin v kultnem filmu To so gadi z izjavo: »Jok, brate, odpade.« Leta 2011 je prejela najvišje igralsko priznanje – Borštnikov prstan.

Ste prejemnica številnih nagrad, naklonjeni so vam kritiki in gledalci. Je potreba po ugajanju pomemben del vašega poklica?

Seveda, ker se mučiš z neko vlogo in si želiš, da bi bilo ljudem všeč tvoje delo. Podobno je pri kuhanju velikega družinskega kosila, ko čakam, da začnejo vsi vzdihovati od užitka. Igralka si želi ugajati.

Kakšno je življenje igralke?

Kar se mene tiče, popolnoma navadno, ker sem se najprej ukvarjala s fizičnim teatrom in je bilo igranje podobno fizičnemu delu. Zase pravim, da sem v prvi vrsti gospodinja. Igram tako, kot kuham. Najprej moram poznati sestavine, nato dodajam, odvzemam, poskušam. Razlika je le v tem, da te v gledališču režiserji usmerjajo, medtem ko si pri kuhanju bolj svoboden.

Vam je bilo ljubše delo z režiserji, ki so imeli močno vizijo?

Delala sem z različnimi režiserji, nekateri so mi pustili popolno svobodo, drugi pa ne. Vsak si želi, da bi bila predstava uspešna, vendar tega ne moreš predvideti. Pri določenih predstavah je za uspeh potreben čudež, ki je zunaj tvojega dometa.

Je uspeh predstave odvisen tudi od dobrih odnosov s soigralci?

Odvisno od vloge. Če moraš v predstavi nekoga sovražiti in ti tudi sicer ni všeč, je to koristno. Če imaš nekoga resnično rad in moraš igrati, da se imata rada, je tudi to koristno. Večinoma imam lepe odnose s soigralci. Toda z leti se ne ukvarjaš več s tem, ker veš, kaj moraš doseči v predstavi, in odnosi niso tako pomembni. Občasno me presenetijo določeni odnosi, recimo, kadar pričakujem, da z nekom ne bom ohranila odnosa, in se splete čudovita vez. To je nepredvidljivo in v tem je čar. Vedno sicer to ni mogoče, ampak občasno se zgodi. Pomembno je, da ne obupaš, ker se sčasoma stvari odprejo.

Ste želeli kdaj obupati nad igralstvom?

Ne, čeprav je bilo včasih grozno, nikoli nisem razmišljala, da bi počela karkoli drugega.

Kaj je najtežje pri ustvarjanju predstave?

Lepo je, če je tvoja energija v harmoniji s predstavo, ki jo ustvarjaš. Če si v disonanci s sabo, z vlogo in tekstom, je zelo težko igrati. Toda največ sem se naučila pri predstavah in vlogah, ki mi niso bile pisane na kožo, kjer sem morala trpeti, ampak se je splačalo. Tako je tudi v življenju. Splača se potrpeti in verjeti, da bo enkrat dobro. Tudi ko nisem verjela, sem vztrajala. In sčasoma se je pokazalo, da je prav tako, čeprav si včasih postavljen v absurdne položaje. Večkrat sem stala na odru in se spraševala, kako je možno, da igram v tej predstavi in da je to moje življenje.

Domnevam, da je bilo težko izpolniti pričakovanja kritikov in občinstva, saj ste že kot mlada igralka prejeli Borštnikovo in Sterijino nagrado, obenem ste zasloveli zaradi vloge v filmski uspešnici To so gadi.

Res je. Težko je bilo to ponoviti, vendar si nisem želela več filmskih vlog. Kmalu sem namreč dobila otroka in takrat so se stvari spremenile, največ časa sem posvetila družinskemu življenju. Takrat nisem čutila potrebe po ustvarjanju kariere. Nastopi namreč čas, ko se moraš malo umakniti.

Najbrž ni bilo preprosto usklajevati materinstva z igralskim poklicem.

Ni preprosto, vendar je to lažen občutek. Ni prav, da se posvetiš le karieri. Materinstvo te spremeni in razširi tvojo osebnost. Otrok je namreč oseba, ki je zate več kot ti sam. Ko imaš otroka, se moraš znati ustaviti. Nekatere stvari, ki so se ti zdele prej pomembne, potem niso več pomembne in prav je tako.

Igralke morate vedno odigrati predstavo, ne glede na okoliščine v zasebnem življenju. Kako vam je uspelo v najtežjih trenutkih stati na odru?

To je bilo najbolj grozno, ker sem šla včasih na oder v stanju, ko sploh nisem mogla spregovoriti, zaradi solz se nisem mogla niti naličiti. Toda doživela sem čudeže, saj sem igrala, čeprav nisem vedela, kako je to mogoče. Nekoč je prišla moja hči na premiero in vedela je, da bom težko igrala, saj sem imela težko obdobje. Pričakovala je, da se bo zgodilo nekaj strašnega, zato si je z rokami pokrila obraz, vendar se je zgodil eden od mojih nepričakovanih uspehov.

Si je pogosto ogledala vaše predstave?

V tistem obdobju je prihajala na predstave, sicer pa ne, ker mislim, da ni prijetno imeti igralko za mamo. Nekoč me je obiskala v zaodrju, ko sem igrala Lauro v Stekleni menažeriji, in po predstavi je jokala. Razložila sem ji, da je to le igra, pa me je vprašala: Zakaj pa imaš potem prave solze? V osnovni šoli je v spisu napisala, da je zanjo gledališče zelo temačen prostor in da na odru stoji njena mama z žalostnim obrazom ter razlaga, zakaj je nesrečna. Igrala sem namreč dramske vloge. Ko sem se o tem pogovarjala z Milo Kačič, sem ji rekla, da je lahko srečna, ker je komičarka, saj njen otrok najbrž nima travm zaradi njenih vlog. Dejala mi je, da jo je nekoč njen sin po predstavi pričakal v garderobi in ji zaskrbljeno rekel: Zakaj se smejijo samo tebi? Torej, karkoli mama igra ni v redu. (smeh)

Obžalujete, da ste se odločili za igralski poklic?

Ne, ker je bila to izjemno močna notranja potreba. Zelo sem si želela postati igralka in me sploh ni zanimalo, kakšne bodo posledice. Če bi mi kdo rekel, da se bo slabo končalo, me to ne bi ustavilo. Če se rodiš s to potrebo, ki ji nekateri pravijo talent, ne moreš narediti nič proti temu.

Ste izpolnjeni kot igralka?

Zadovoljna sem, ker se je vse obrnilo bolje, kot sem pričakovala. Nikdar si nisem mislila, da bom dobila toliko glavnih vlog. Moja igralska pot je bila lepa, vendar sem plačala ceno drugje, v osebnem življenju. Toda sčasoma so se stvari uredile. Zdaj sem pomirjena, zadovoljna in hvaležna. In zavedam se, da je treba vse sprejeti.

Kaj vas v življenju trenutno najbolj izpolnjuje?

Druženje z vnukinjo, drugimi družinskimi člani in cerkev. Vero sem sprejela pri 49 letih, kar mi je popolnoma spremenilo življenje. Prepevam v pravoslavni cerkvi, udeležim se vseh bogoslužij, s prijatelji sem se odpravila na romanja v Damask, Santiago de Compostelo, po Pavlovih poteh po Turčiji, udeležila sem se tudi duhovnih vaj v samostanu Stična, kar je vedno čudovito. <

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Damjan Švarc/SNG Maribor