Vrhunska igralka mariborske Drame, ki trenutno igra v predstavah Brezmadežna, Glorious! in Medeja, me je očarala s svojo odprtostjo, prijaznostjo in toplino.
Pogovor z njo je dragoceno doživetje. Navdihujoča igralka, ki se je marsikdo spomni iz filma Babica gre na jug, je namreč duhovita, inteligentna in strastna sogovornica.
Z gledališčem ste se prvič srečali v srednji šoli v Murski Soboti. Kaj vas je očaralo pri gledališču?
V gledališču je neka posebna skrivnost. Zame je bilo pomembno, da sem si sploh drznila nastopiti pred ljudmi. Bila sem namreč zelo zadržan otrok, edinka s svojimi domišljijskimi svetovi. V gledališču sem prepoznala območje, kjer je domišljijski svet postal realen. Prevzele so me domišljija, igrivost in komunikacija med ljudmi. Rada imam gledališče, ker smo vsi, ki ustvarjamo in delamo v gledališču, v neposrednem stiku in dialogu. Gledališče je prostor, kjer moraš iskreno komunicirati s sočlovekom. Že takrat je bilo to zame pomembno, predvsem pa je bilo pomembno, da sem si končno upala nastopati na odru. Starši so me pred tem vpisali v glasbeno šolo, ampak nobenega nastopa nisem uspešno izpeljala do konca. Na odru pa sem bila prvič točna in nisem delala napak. Počutila sem se, kakor da sem prišla v domače okolje.
So vas starši spodbujali, ko ste se odločili za igralski poklic?
Niti malo. Mama mi je večkrat rekla, da sem preveč občutljiva in krhka za tako izpostavljen poklic. Predvsem pa je bila zelo zadržana do mojega talenta, vendar sem jo presenetila. Zdaj mi stoji ob strani. Imela sem srečo, da sem bila deležna špartanske vzgoje. Boj s starši glede moje izbire igralskega poklica je bil zelo trd. Najprej sem se na njuno željo vpisala na umetnostno zgodovino, vendar sem se pozneje opogumila in šla na sprejemni izpit, kjer sem veličastno padla, za kar sem bila kriva sama. V Murski Soboti sem namreč nastopala v amaterski gledališki skupini, s katero smo uspešno nastopali na amaterskih gledaliških festivalih. Ko sem šla na sprejemne izpite, sem bila prepričana, da bom sprejeta. Potem pa so me vrgli. Bila sem zelo razočarana, obupana, totalno na tleh. Spraševala sem se, zakaj nisem bila izbrana, kaj sem naredila narobe. Toda kljub vsemu sem se odločila, da poskusim še enkrat. In v drugem poskusu mi je uspelo.
Ste se zaradi tega, ker prihajate iz Prekmurja, med študijem počutili manjvredno?
Nisem se počutila manjvredno, ampak so mi dali jasno vedeti, da bom morala veliko delati. To sem sprejela in se trudila, da se dokažem. Doma smo sicer govorili slovensko, čeprav sta starša Prekmurca. Zagotovo pa narečno okolje zaznamuje tvoje vokale, ritem, melodiko. Če hočeš biti resen konkurent, moraš delati. Veliko sem delala, da sem obvladala pravilne ožine in širine.
Po diplomi ste imeli priložnost, da se zaposlite v ljubljanski Drami, vendar ste izbrali pot samostojne kulturne ustvarjalke. Zakaj?
Verjamem, da moraš slediti sebi in svojim instinktom. Ko si mlajši in dobiš priložnost, da nastopaš na velikih odrih, se ti zdi, da so se ti odprla sveta vrata, ampak bolj pomembno je slediti svojim občutkom, intuiciji, ne pa le statusu in ambicijam. Drama je bila zame v tistem času prevelik zalogaj. Nisem si upala, preprosto preveč me je bilo strah. Po študiju se začne realno življenje, na akademiji pa si v varnem okolju. Če dobiš slabo oceno, jo lahko popraviš. V resničnem življenju popravnega izpita ni. Vsak nastop te lahko diskvalificira. Veliko bolj naklonjeno in vznemirljivo se mi je zdelo Mladinsko gledališče, s katerim sem sodelovala skoraj osem let. Resnično ustvarjalno izpolnjeno pa sem delala na neodvisni sceni.
Po vašem bogatem igralskem opusu sodeč, ste bili večkrat kvalificirani, saj ste odigrali precej raznolikih, zahtevnih, odmevnih filmskih in gledaliških vlog.
Imela sem srečo, da sem posnela film Babica gre na jug. Toda pozneje sem posnela film Radio.doc, ki me je diskvalificiral iz različnih razlogov in nekaj časa nisem snemala filmov. Potem je prišel Janez Burger iz tujine, ki ni bil seznanjen s slovenskimi razmerami. Po gledališčih je obesil plakate s povabilom na avdicijo in tako sem bila izbrana za vlogo v filmu Ruševine. Zaradi te vloge me je povabil na avdicijo Jan Cvitkovič za film Odgrobadogroba. V tem filmu sem padla v oko Đuru in dobila vlogo Nade v filmu Traktor, ljubezen in rock'n'roll. Kontinuirano pa sodelujem z Emo Kugler pri njenih izjemnih videofilmih, s katerimi pobira nagrade po videofestivalih v tujini, v našem okolju pa je povsem spregledana. Tudi filmsko delo Marte Frelih, s katero sem posnela dokumentarni igrani film Ivana Kobilica, je premalo izpostavljeno.
Izkušnje imate tudi z delom za kamero, saj ste pri filmu Outsider sodelovali pri pisanju dialogov. Kako ste dobili to priložnost?
Ja, to je bilo enkrat jeseni leta 1995, ko nisem imela prav nobenega dela. V časopisu sem zasledila oglas za scenaristično delavnico, ki ga je objavil pokojni Franci Slak, in sem se prijavila. Na scenaristično delavnico je režiser Andrej Košak prinesel scenarij in naša naloga je bila, da preberemo scenarij in podamo analizo. Na podlagi tega, kar sem napisala o scenariju, so me povabili k sodelovanju pri scenariju in pisanju dialogov.
Vas je takrat začelo zanimati avtorsko delo v gledališču?
Za svobodnega ustvarjalca je zelo pomembno, kako si zapolni čas brez dela. Najlažje in hkrati najtežje je sedeti doma in biti depresiven. Velikokrat ni dela, ampak v teh trenutkih se moraš prijeti v roke in se dobesedno samozaposliti. Skozi sušne mesece sem se prebijala z najrazličnejšimi zaposlitvami. Tudi če ni dela, moraš ohranjati svojo ustvarjalnost v kondiciji. Moraš biti pogumen, vztrajen in včasih tudi predrzen. Ko sem šla na scenaristično delavnico, me je bilo zelo strah, ampak kmalu sem ugotovila, da nisem edina, ki me je strah.
Še vedno čutite strah pred premierami?
Vedno. Trenutek, ko je ustvarjalni proces postavljen pred gledalce, je zelo poseben. To je skoraj pornografski moment. Vsi soudeleženi čutimo veliko napetost. Na srečo tudi moj mož dela v gledališču in me prenaša, ko pred premiero ležim na kavču, kakor da so mi štete poslednje ure. (smeh)
Ali po premieri proslavljate?
Seveda. Premiera je praznik, je slavje in je tudi slovo. Na druženju po premieri se avtorska ekipa: režiserji, scenografi, kostumografi, avtorji glasbe, koreografi, dramaturg, poslovijo od nas in nas pustijo same s predstavo, ki smo jo do tega trenutka skupaj soustvarjali. Premiera je res prav posebej intenzivno doživetje in to ne glede na uspeh predstave pri občinstvu. Ustvarjanje je tveganje in včasih se ne izide tako, kot bi si želeli. Včasih ti ne uspe. Podobno je pri vlogah, ko tisto nekaj ne preskoči.
Kako se spopadete s takšnimi vlogami?
Vrtam, iščem, kopljem, vztrajam in upam, da se bo zgodilo, da bo zazvenel tisti skrivnostni klik.
Vas vloge spremljajo tudi doma?
Ne. Doma se seveda pogovoru o gledališču ne moremo izogniti in se mu tudi ne izogibamo, ker oba z možem delava v gledališču, vsekakor pa gledališče ni edina tema ali motiv najinega zasebnega življenja. Ko sem bila na svobodi, sem se tekste učila povsod, doma, na klopi v parku, zato je zame eno največjih odkritij in privilegijev igralska garderoba. Odkar imam garderobo, sem se navadila, da delam vloge tam.
Letos mineva 10 let, odkar ste se zaposlili v SNG Maribor. Zakaj ste se odločili za mariborsko gledališče, saj ste živeli v Ljubljani?
Življenja v Ljubljani sem imela dovolj. Pri štiridesetih letih me je delo na svobodi utrudilo, saj sem prišla do določene točke in dlje od tega v Sloveniji ni bilo mogoče napredovati. Vedela sem, da je čas za radikalno spremembo. Med ponudbami, ki so bile zunaj Ljubljane, je bila mariborska najbolj prepričljiva in realna. To, da sem prišla delat in potem tudi živeti v Maribor, je ena izmed pametnejših in boljših potez v mojem življenju. Po desetih letih se počutim kot prava Mariborčanka. (smeh)
Trenutno igrate v predstavah Medeja, Glorious! in Brezmadežna. Katera vloga je bila za vas največji izziv?
Bolj kot vloge so bile izziv okoliščine, v katerih so nastajale te predstave. S Tomažem in Livijo Pandur smo se več mesecev pred začetkom študija srečevali in razmišljali o Brezmadežni in potem se je povsem nepričakovano zgodilo, da Tomaža nekega dne preprosto ni bilo več. Ta izguba ni prihajala, ampak je udarila. To so trenutki, nabiti s tako intenzivnimi čustvi, da ne misliš, ampak ravnaš. Samo predstava je lahko zapolnila to zevajočo luknjo. Med študijem Medeje sem bila soočena z medicinskim dejstvom, da bova z mami kmalu ostali sami, in nekaj dni po premieri se je moj oči poslovil. S svojim ravnanjem in življenjem sta me z mami navdihovala in iz tega temelja črpam moč za svoje življenje.
Nepredstavljivo je stopiti na oder po izgubi bližnje osebe. Najbrž mora biti izjemno boleče.
Veliko sem razmišljala o smrti bližjih in tudi o lastni smrti. O minevanju, o staranju, o odhajanju, o veri, o bolečini, ki te preplavi, o praznini, ki zazeva. Živim s svojo smrtjo oziroma smrtnostjo in z vsemi mojimi, ki so odšli, ampak moja misel in moje čustvo jih zame držita živo ob meni.
V začetku leta ste zaradi bolezni odpovedali nekaj predstav, kar se ne zgodi pogosto. Kako skrbite za zdravje in kondicijo?
Vse, kar se je dogajalo, me je do te mere izčrpalo, da sem obležala s pljučnico, ampak sem se pobrala. Sicer pa smo se s kolegi v gledališču pred kakšnim letom samoiniciativno organizirali in tako rekoč vsak dan že navsezgodaj pol ure telovadimo. Ko sem prosta, pa najraje tečem po parku, plavam in kolesarim. Gibanje in bivanje v naravi sta zame nujni.
Menda ste ljubiteljica ravnice, in ne hribov.
Tako je. Bolj ko je ravno, boljše je. Sem izrazito panonski tip.
Se pogosto vračate v Prekmurje?
Da. Tam je nebo drugače razprto.
Imate več prijateljev v gledališču ali drugje?
Imam prijatelje. Eni so iz gledaliških krogov, eni pa od drugje. Šteje samo to, da so prijatelji.
Je lažje delati predstavo, če imate dobre odnose s soigralci?
Ne samo delati, tudi živeti je lažje, če so odnosi med soljudmi dostojni in plemeniti.
Ste pri delu strogi do sebe?
Ne gre za strogost v nekem togem ali zadrtem smislu. Za razvoj v poklicnem kot tudi v osebnem življenju si mora človek postaviti kriterije in standarde, ki so vodilo ali cilj njegovih ravnanj. Če ne bi sprejela in posvojila standardov, ki so jih od mene pričakovali na akademiji, danes zagotovo ne bi igrala ne na tem ali na kateremkoli drugem odru. Ker sem se preselila v Maribor, ki je govorno zelo izrazito in specifično okolje, moram biti pozorna, da se mi v odrski jezik ne prikrade narečna obarvanost. Sodobne gledališke predstave od igralcev pričakujejo dobro fizično kondicijo, zato moram poskrbeti, da sem v kondiciji. Velikokrat sem soočena z vlogami, ki so v popolnem nasprotju z mojim človeškim bistvom in v katere lahko prestopim samo, če pozabim nase in brezpogojno verjamem in sledim režiserju.
Številni vas poznajo po vlogi Laure v filmu Babica gre na jug. Kako se počutite, ko na televiziji gledate omenjeni film?
Nostalgično. Sentimentalno se spominjam, kje smo snemali film in kako vitek je bil takrat Bojan Emeršič (smeh), kako lucidna je bila Majolka Šuklje. Nekateri kolegi se ne marajo gledati, jaz se pa kar pogledam in se pri tem prav fino zabavam.
Na katere vloge ste najbolj ponosni?
Vse so mi ljube, ker vsaka nastane v drugačnih okoliščinah. Rada imam svoj poklic, ker sem rada obdana z ljudmi. Nimam najljubše vloge. Novembra smo uprizorili predstavo Glorious, v kateri igram vlogo Florence Foster Jenkins. Tudi v dramski literaturi, v življenju pa sploh redko srečaš tako svetlega, pozitivnega in optimističnega človeka. Njeno iskreno navdušenje nad tako rekoč vsem in vsakim me je prav pretreslo, ker smo se navadili ali pristali, da nas navdihujejo cinizem, sarkazem, zloba in hujskaštvo. Florence je nasmejala in osrečila mene. In iskreno upam, da moja Florence nasmeji in razveseli naše občinstvo.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču