O igralki Nini Ivanišin sem slišala že veliko, tako pohval na račun njene cvetoče igralske kariere kot tudi opazk o njenem zasebnem življenju, ki je velikokrat na očeh javnosti, nekega hladnega zimskega popoldneva pa sem se o njeni topli osebnosti in prijetnosti lahko prepričala tudi sama.
Tako sva se v prijetnem vzdušju Drama Kavarne zapletli v pogovor in le platnice starih knjig so lahko prisluškovale globokim mislim, ki so bdele v zraku.
Story: Na odru ljubljanske SNG Drame bo konec januarja luč sveta ugledala klasična grška tragedija Antigona, v kateri je vloga glavne protagonistke namenjena prav vam. Kakšen izziv vam je vloga, v kateri so se v vseh teh letih preizkusile številne igralke?
Če sem čisto iskrena, velik, morda eden od večjih, kar sem jih srečala na gledališki poti. Čeprav se na enaki poti zavzeto zavzemam, da med vlogami ne bi bilo razlik v smislu pomembnosti, vseeno občutim tokrat malo večji pritisk. Antigona je klasika, živi že dobrih 2400 let in z vsakim letom le še pridobiva veličino. Ob tem pa ostaja vedno točna, ne glede na sočasno družbeno dogajanje. Njena tema je velika, in glede na to, da je nosilka ideje, je izziv tudi za režiserja. Za igralko je velik zalogaj, ob tem pa tudi lepa priložnost. Tako je pot morda malo težavnejša, saj ji nočem delati krivice. Prav je, da ji omogočim pogoje, da se na odru prikaže v vsej svoji zanimivosti. Če je pritisk prevelik, se tolažim z besedami Helen Mirren, ki je pred premiero Macbetha, v kateri je igrala lady Macbeth, rekla, da se s pritiskom, ki spremlja tudi to vlogo, ne ukvarja preveč. Enostavno si reče, veliko igralk je že igralo to vlogo in veliko jih še bo. Veliko jih je ali bo naredilo bolje od nje in veliko tudi slabše.
Story: Kateri odtenek njene osebnosti pa je bilo najtežje zajeti na odrskih deskah?
Antigona je karakterno zelo radikalna, njena komunikacija enosmerna. Ne sprejema kompromisov, saj scela verjame, da je pravica na njeni strani. Takšni ljudje so redki, pa vendar zelo močni. Sama nisem taka, na žalost ali na srečo, kdo bi vedel, zato v sebi iščem lastnost, s katero bi to lahko pravično izrazila. Res pa je, da ekstremne okoliščine zahtevajo izredne ukrepe. Verjetno je, da ima te lastnosti vsak od nas, potrebuje le priložnost, da se tovrstno izrazijo. Antigona je zelo privlačna, vendar ne pretirano prijetna. Želim si, da bi lahko ustvarila lik s svojimi značilnostmi in njeno trdovratnostjo.
Story: Recimo, da 2400 let ni ovira. Bi lahko z glavno junakinjo mirno poklepetali ob skodelici kave?
Mirno? Mislim, da ne. Ne vem, o čem točno bi se pogovarjali. (smeh) Ona bi verjetno povedala, kaj si misli, moje mnenje pa bi seveda zavračala, morda bi z menoj celo fizično obračunala, saj ne slovi ravno po dobri meri potrpljenja. Sama sem bolj zajčjega srca, zato se raje izogibam konfliktom. Lahko bi rekla, da me večinoma zanima skupna pot, Antigone pač ne. Ona je oseba z nekim visokim samozavedanjem, ki je meni tuje.
Story: So vam bile torej do zdaj dodeljene vloge bližje?
Ni nujno, saj sem se do zdaj srečala z zelo raznovrstnimi liki, kar je za igralca seveda svojevrstna sreča. Na začetku je bila Antigona svetlobna leta oddaljena od mene, ampak ko takole preživljava čas skupaj, na odru in seveda tudi doma, vendarle odkrivava preseke najinih množic. Popolnega spoja ne bo, ampak mogoče je to še bolj zanimivo.
Story: O čem pa ste morda sami tako močno prepričani, da bi bili sposobni za to premikati meje? Za kaj bi se bili sami pripravljeni boriti?
V tem sva si morda z Antigono najbolj različni. Namreč v načinu boja. Ne gre za to, da sama ne bi verjela v boj, saj človek, ki se spušča v boj, vedno verjame, da se bori za pravo stvar. Kaj ta prava stvar pravzaprav je, pa ostaja večno vprašanje. Antigona se v prvi vrsti bori zase, lahko rečemo tudi, da se v prvi vrsti bori proti Kreonu. Gre za družinski prepir, le da ima prepir te družine večji odmev, ki vpliva na vse državljane v Tebah. Lahko se pogovarjamo o odgovornosti Antigoninega upora glede na posledice, ki ga bo imel za nedolžnega civilista. Lahko govorimo o njej kot o teroristki? Ne vem, no ... Gotovo zagovarjam, da mora človek stati za svojim prepričanjem. Če se izkaže potreba, naj se v boj spusti s strastjo, vendar tudi z neko modrostjo. Če se le da. Kar se tega tiče, pa z besedami Hajmona: "Ne, možu, ki je moder, ni v sramoto, da se uči in ne ostaja trmast."
Story: Pa bi se bili pripravljeni iz naslova tega tudi izpostaviti?
Le redko sem se znašla v situacijah, kjer sem jasno in glasno izrazila svoje mnenje. Eno so seveda množične demonstracije, kjer si le del mase, spet drugo pa je osebna izpostavljenost zaradi prepričanja. Mislim, da vsak želi ohranjati misel, da je česa takega sposoben, v resnici pa bi se, vsaj v mojem primeru, lahko izkazalo tudi drugače. Ne vem, ali imam toliko moči, samozavesti. Menim, da sem prevelik dvomljivec, predvsem o sebi.
Story: Vendar pa vas to ne zaustavi, kadar je na kocki nekaj, v kar resnično verjamete.
No, saj ravno to je to, "ko gre za tisto, v kar resnično verjamete". To je ta prava stvar, o kateri sem že prej govorila. Ampak vedno je vprašanje, kaj je ta prava stvar. Zdaj se recimo spomnim lanskega referenduma za pravice istospolnih partnerjev. Izida referenduma skoraj ne morem dojeti. V tem primeru pa izgubim potrpljenje in nisem najbolj prijetna, kadar trčim z nasprotno mislečim. Njegove argumente ocenjujem za slaboumne. Kakor tudi on moje. Prepričana sem, da je sprememba v pravo smer tu nujna, zato o tem brez težav spregovorim s komerkoli. Zakaj v 21. stoletju sploh še dvomimo o tem in odrekamo temeljne človeške pravice sodržavljanom?!
Story: Kaj pa med odraščanjem? Ste morda takrat nekoliko bolj gojili željo po uporništvu?
Kdo je ni?! Čeprav vseeno mislim, da tovrstno uporništvo nima veliko skupnega z Antigono. Sama sem se velikokrat upirala povsem brez razloga, saj sem nasprotovala krivicam, ki se mi zdaj zdijo popolnoma narobe razumljene. Takrat pa se mi je zdelo, da imam samo jaz neki poseben uvid v situacijo. (smeh) Antigonin upor sporočilno gledano beremo drugače. Gre za osvoboditev glasu, ki ga ima vsak in ga je sposoben uporabiti.
Story: Torej ste kar pošteno 'kravžljali' živce staršem?
No, res je. Imam krasne starše s prekomernim potrpljenjem in mislim, da je to pripomoglo k nadaljnji mirni plovbi. Ni jima bilo lahko. (smeh)
Story: Kaj pa v prihodnosti, ko boste tudi sami zaplavali v starševske vode? Mislite, da vam bodo otroci v tem podobni?
Ja, čeprav na skritem upam, da bodo moji drugačni. (smeh) S tem si lažeš, se tolažiš in slepiš. Ko pa se bo to zgodilo, se bom morala spoprijeti s situacijo. Starši so me velikokrat opomnili, da tudi mene še čaka čas materinstva, vendar mi to takrat ni veliko pomenilo, zdaj je pa malo drugače. Če mi bo otrok v tolikšni meri vračal predrznost, mi bo zelo težko. Upam, da bo v tem bolj podoben očetu. (smeh)
Story: Navadno vse to obnašanje mine vsaj tja do konca najstniških let. Kdaj pa se je proces uporništva končal v vašem primeru?
No, to je zanimivo! V srednji šoli sem se začela ukvarjati z gledališčem in kot bi se vsa energija, ki se je leta kopičila v meni, sprostila na odrskih deskah. Tam je vse imelo smisel, saj oder prenese vse. Več ko imaš povedati, bolj te ima rad. Takrat se mi je zdelo, da ena predstava lahko spremeni svet. Zdaj vem, da je spreminjanje sveta bolj stvar politike kot umetnosti. Umetnost bogati posameznika in tako, mogoče posredno tudi spreminja svet.
Story: Je tako gledališče prispevalo tudi k vaši večji samozavesti?
Ni. Ravno nasprotno. (smeh) Igralec potrebuje osnovno samozavest, da stopi na oder pred publiko. Vendar pa se mi zdi, da je med igralci več nesamozavestnih in občutljivih ljudi kot pa tistih, ki bi bili neomajno prepričani o sebi. Graja vedno odtehta tisoč pohval.
Story: Verjetno korenine problema izvirajo že od prej.
Najbrž res. Čeprav je šele zdaj prišlo do izraza.
Story: Kako pa k temu prispeva medijski prostor, ki vsakodnevno išče informacije iz zasebnega življenja igralcev, objavlja fotografije njihovih intimnih trenutkov?
Sama nisem privrženka tega. Ne verjamem, da moramo igralci javnosti razkriti podrobnosti iz svoje intime. To ni del poklica, le mi smo se navadili, da je vpogled v življenja igralcev postalo nekaj samoumevnega. Med estradnikom in umetnikom je razlika! V svojem poklicu intimno zavestno na odru dajem vpogled. Rada imam svoje telo in rada ga imam takšno, kot je. Zavedam se, da ni takšno, kakršne so postave manekenk, pa vendar je moje. Lepo je imeti zdrav odnos do svojega telesa, zato si tega ne pustim zlahka vzeti.
Nika Arsovski
