Nina Rakovec je znana slovenska filmska in gledališka igralka. Je stalna članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, ki pa se je najbolj spominjamo iz filmov Izlet in Dvojina.
Z Nino smo poklepetali malce o njenem delu med korono, novih projektih, družinskem življenju in pa tudi o njenem dedku, legendarnem igralcu Poldetu Bibiču. Skupaj s partnerjem Robertom Korošcem, ki je najbolj znan po vlogi v TV-seriji Najini mostovi, sta ponosna starša Lejle in Oliverja.
Koronakriza nam v zadnjem letu res ne prizanaša, kar je seveda občutiti tudi v igralskem poklicu in kulturi na splošno. Kako ste se s popolno ohromitvijo spopadali spomladi, ko se je vse skupaj začelo?
Moram priznati, da se spomladi niti približno nisem zavedala razsežnosti, ki jih bo povzročil neki virus iz Kitajske. Bila sem sredi porodniške in v bistvu sem bila presrečna, ko je Robi za nekaj časa prekinil projekte. Tako smo nekako dobili skupni čas, ki pa je najbolj dragocen.
Odločili smo se tudi za novega kužka, kar nam je prineslo še več topline in igrivosti. Sčasoma pa se je tesnoba stopnjevala – privajanje novi realnosti z maskami, ljudje so se začeli bati drug drugega, pojavljati se je začela nestrpnost, za kar je v največji meri odgovorna trenutna vlada, ki nas tretira in krega kot majhne otroke, virus pa izkorišča v svojo korist in za družbeni razdor. Namesto da bi nas povezala v boju proti epidemiji.
Kultura je ohromljena. Najbolj na udaru so svobodni umetniki, ki so ob zaslužek. To vidim tudi pri svojem Robiju, ki je že leto dni brez novega projekta. Upam, da bo prihodnost glede tega svetlejša.
Kako potekajo vaje med epidemijo? Pri katerih projektih trenutno sodelujete?
Sama sem trenutno pred drugo interno premiero v Mestnem gledališču ljubljanskem, kar pomeni, da ni gledalcev in ko jih bodo končno spet spustili v gledališča, bodo dvorane zdesetkane. Na srečo ima naše gledališče zvesto občinstvo, ki je željno novih predstav in jih trenutno delamo na zalogo. Moj prvi projekt so bili Neskončno dolgi objemi, ki jih je na mali sceni režiral Dorian Šilec. Zanimivo je, kako se je ujetost likov vase in v svet, v katerem živijo, začela prepletati z dejansko situacijo.
Trenutno pa sem pred interno premiero Človeka v lupini, ki ga režira Jernej Lorenci. Delamo po zbirki novel Dame s psičkom in sem prav vznemirjena nad potjo, na kateri smo se znašli. Zelo se veselim končnega izdelka. Prepletamo niti med življenjem, smrtjo in lepoto slehernika.
Pa se ozriva malo nazaj, na vaš začetek. Kdaj in zakaj ste se odločili za igralski poklic? Vam je bil vaš dedek v vzor in spodbudo?
Zagotovo so k moji odločitvi prispevala občutja, ki sem jih že kot otrok doživela vsakič, ko sem z dedijem obiskala gledališče in se zadrževala v zaodrju. Kot otrok vidiš le magijo in lepoto poklica in k tem jedru bi se morali ves čas vračati.
Dedi je bil moje vse. Pokazal mi je, kaj pomeni občutek brezpogojne ljubezni. Strašno ga pogrešam. Občudovala sem njegovo razgledanost, toplino in preprostost.
Kaj je tisto, kar vam je najlepše pri igralskem poklicu?
Odkrivanje. Brskanje. Seciranje. Nedokončanost. Nevednost. Domišljija. Igra. Da si lahko vse, a hkrati nisi nič.
Kaj vam je bližje: film ali teater?
Mogoče bo najbolj razumljivo, če povzamem nekako takole: gledališče je moj stalni partner, s katerim se razvijam, daje mi varnost in vedno nove izzive. Film pa je kot zgodnja faza zaljubljenosti, saj si v obdobju snemanja filma v nekakšnem mehurčku in so realnosti zabrisane.
Vaš partner je prav tako gledališki igralec Robert Korošec. Zanima me, kakšna je vajina zgodba? Kje sta se spoznala?
Najina zgodba se nama je dejansko zgodila, kot da bi nama z neba nekaj padlo na glavo. Pred tem sva se poznala že nekaj časa, skupaj sva igrala tudi v predstavi Neki novi tipi in niti približno se nama ni sanjalo, da bi lahko imela skupno prihodnost. Nato pa sva se nekega večera v gledališču začela pogovarjati, se spoznavati in kar naenkrat sva oba začutila, da je to to.
Postala sta starša dvema otrokoma, Lejli in Oliverju. Kako doživljate materinstvo?
Nosečnosti in materinstva ne bi romantizirala, a moja otroka sta mi dala smisel v življenju. Kar naenkrat se je vse postavilo na svoje mesto. Ne glede na to, kako težke so lahko okoliščine. Ko pride kakšen težek dan, me smeh otrok vedno žene naprej. Želim si, da bi se vedno počutila ljubljena, varna in videna.
Kakšen oče je Robert?
Robi je krasen tati. Res sem srečna, da sva se našla. Obema je družina zelo pomembna in trudiva se, da bi bil naš dom vedno prežet z igrivostjo in norčavostjo.
Kako usklajujete družino in službo? Oba z Robertom sta igralca. Kako se spodbujata med seboj? Se povprašata za nasvete ali morda kritike?
Trenutno je situacija za nas igralce res nerealna, tako da na to težko odgovorim. Robi je doma že od spomladi, tudi sama imam zgolj podaljšane vaje brez predstav, tako da sta otroka najbrž hvaležna okoliščinam, da naju lahko imata toliko zase. Realnost bo pa zelo naporna, a na to bo očitno treba še malo počakati.
Drug z drugim sva vedno odkrita, trudiva se bodriti in se skupaj učiti ter se opozarjati na pasti.
Kaj radi počnete v prostem času?
Najlepše nam je, ko smo skupaj. Jaz sem bolj ciganska duša, uživam v izletih in v naravi. Tako da sva z Robijem postala že mojstra hitrega premikanja, kar ob dveh malih otrocih in dveh psih ni najlažje.
Kasper in Balu pa sta naša sončka, tudi otroka ju obožujeta. Odraščanje otrok ob psih se mi zdi nekaj najlepšega, kar lahko podariš otroku.
Na socialnih omrežjih sem zasledila, da radi zahajate na Poldetovo klopco. Kje točno je klopca in kdo je bil pobudnik zanjo?
Dediju so jo postavili prijatelji, in sicer na njegovi ljubi Dobrči. Na poti do koče na Dobrči je vzletišče za padalce s čudovitim razgledom. Tam se je dedi učil tekste in tudi sama grem rada tja, saj se tam vedno počutim povezano z njim.
Bi želeli kaj sporočiti našim bralcem?
Želim vam, da srečo najdete tudi v malih stvareh, verjamem, da marsikomu izmed vas ni lahko. Še predstavljati si ne morem, kakšne stiske in usode so doletele nekatere izmed vas. Zato vam želim, da bi vas nekdo objel in vam povedal, da vas ima rad in da bo še vse v redu, čeprav so oblaki trenutno še zelo temni. Ostanite zdravi.
Napisala: Maja Drnovšek/Fotografije: Peter Giodani, Vid Rotar
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del