Igralka Saša Mihelčič: Ko imam nekaj rada, tega ne menjam

Režiser Jan Krmelj je zelo odprt za naše predloge. Naše ideje so dobrodošle, tako bi lahko rekla, da smo skupaj ustvarili predstavo. To je pri tako majhnem številu igralcev mogoče. (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
14. 3. 2020

Vstopila je v kavarno in se prijazno nasmehnila, na njenih ustnicah je bilo opaziti natančno naneseno rdečilo, znamenje večnega sloga. Saša Mihelčič je igralka, razpeta med Ljubljano in Parizom, te dni pa jo lahko občudujemo v novi predstavi ljubljanske Drame Življenje drugih, posneti po motivih istoimenskega filma.

Kolikokrat ste si zaradi predstave ogledali kultni film Življenje drugih?

Že večkrat, še preden sem vedela, da bom nastopila v predstavi. Enostavno ga obožujem. Ko mi je direktor Drame Igor Samobor razkril, da bom zaigrala v predstavi, sem bila navdušena. Med študijem za predstavo sem si ga ogledala še večkrat, čeprav je predstava narejena po motivih filma. Film nam je bil ogrodje za izgradnjo likov, situacij, odnosov, pozorno smo ga preučevali, predstava pa nato živi svoje življenje.

Bodo vzporednice med filmskim in vašim gledališkim likom kljub temu opazne?

Seveda. Osnovne črte zagotovo. Tega nismo spreminjali.

Kakšne vzporednice pa ste med raziskovanjem lika našli med Christo-Marie in sami sabo?

Pri vlogah se z leti poskušam nekoliko izogniti neposrednim vzporednicam, ker me prehitre vzporednice lahko prej omejijo kot pa pomagajo. No, ne izogniti. Zanima me predvsem, kaj mi koristi pri izgradnji lika. Lahko gre za asociacije, občutja in sorodnosti z mojim življenjem, ki mi pomagajo pri postavitvi lika. Potem pa sestavljam kolaž svojih spominov, občutij, sanj … Ob tem navdih za vlogo iščem iz konkretnih podatkov, pa tudi iz okolja, opazovanja sveta ... Navdih lahko pride skozi glasbo, slikarstvo, skozi telo, misli in občutja. Ko vzpostavljaš vlogo, gradiš osebo in jo ves čas nosiš s sabo. Si kot nabiralec, ki na vsakem koraku nabira koščke mozaika, ki na koncu sestavijo vlogo.

Marsikateri igralski kolega prizna, da ga vloga spremlja tudi domov. Tako se je zgodilo, da so nekateri igralci po ulici hodili tako, kot bi sicer hodil lik. Imate tudi sami takšne izkušnje?

Ravno pred nekaj dnevi se mi je zgodilo nekaj podobnega. Nekaj zelo dragocenega. Draga kolegica iz Drame, ki me dobro pozna že od mojih igralskih začetkov, mi je namreč rekla: “Saša, nisem te prepoznala po hoji. Drugače hodiš.” O, hvala! To pomeni, da lik nosim s sabo zelo dragoceno. Dobila sem kar nekaj takšnih opazk. Joj, upam, da jo bom potem tudi odložila. (smeh) Želim si, da sem tudi med intenzivnimi vajami za vlogo še vedno jaz. Če sem jaz, kot Saša, močno postavljena, bo tudi lik močno postavljen. Nočem se izgubiti v vlogi, saj se to doslej ni izkazalo za uspešno. Ko sem doma, poskušam svoje življenje živeti kot jaz, ne želim se povsem stopiti s Christo-Mario. Svoje besedilo pa kljub temu ves dan prekladam po stanovanju, z mano gre celo v trgovino ali pa počiva na mizici ob druženju s prijateljico. Lik je z menoj, čeprav želim živeti svoje življenje kar se da prizemljeno.

Kakšen pa je proces dela, glede na to, da ste vpleteni le trije igralci? Gre za bolj oseben, intimen pristop?

Zagotovo. Dela smo se lotili zelo filigransko, kar mi je blizu. Pozorni smo bili na podrobnosti, že droben nagib glave namreč govori zgodbo. Gre za bolj intenzivno delo, saj je med nami konstantna interakcija, po drugi strani pa tudi za bolj intimno. Vzpostavijo se namreč bolj osebne vezi. Ker smo ves čas prisotni le mi trije, se začnemo gibati kot eno telo. Po dveh mesecih dela se tako le pogledamo, pa je hitro jasno, kam naprej. Gre zato, da večji del svojega dne preživiš z dvema sodelavcema. Kot bi se ti nekdo priselil v dnevno sobo. (smeh)

Ste zaradi predstave v roke vzeli tudi kakšne zgodovinske knjige, ki so vam pričarale obdobje hladne vojne?

Ja, v resnici sem bila kar odprta, tako so informacije do mene kapljale z najrazličnejših koncev. Nekaj sem prebrala, pogovarjala sem se tudi z znancem, ki je takrat živel v vzhodni Nemčiji, poleg tega pa je tudi strokovnjak za polpreteklo zgodovino Nemčije. Želela sem informacije iz prve roke, ne le številk. Predvsem me je zanimalo, kaj vzdušje oz. tak sistem pusti na ljudeh.

Dandanes si je težko predstavljati takšno življenje. Res je, gre predvsem za to, da poskušaš razumeti tisti čas. Razumeš s prebiranjem knjig, tudi s tem, da komu prisluhneš in opazuješ človeka med pripovedovanjem o tem času. Poleg tega je mogoče najti tudi nekatere vzporednice z našo polpreteklo zgodovino.

Zanimivo je razmišljanje, da je včasih sistem vzpostavljal nadzor, danes pa si ga ustvarjamo z družabnimi omrežji kar sami. Z objavami damo vsem vedeti, kje smo, kaj počnemo … Brez zadržkov razkrivamo delčke zasebnega življenja.Sem uporabnica družabnih omrežij, vendar svoje intime na spletu ne delim. Četudi bi danes ugasnila vse spletne profile, ne bi občutila nikakršne razlike. Sem precej neodvisna od njih. Družabna omrežja uporabljam predvsem za svoje delo in kadar sem v Parizu, tako izražam svoja opažanja o kulturnem in sicer pariškem vsakdanu. Facebook je postal moj kulturni dnevnik s fotografijami. Opažam, da je meja med intimnim in javnim res postala povsem porozna. Težko sodim o tem, danes je svet pač tak. Včasih sem bila morda še bolj skrivnostna, vsaj takšnih opazk sem bila dostikrat deležna. Zdaj sem manj skrivnostna. (smeh) Rada pa imam intimnost in jo skrbno varujem. Nekatere stvari rada ohranim zase. Obenem pa se mi zdi človeška težnja po izmenjavi normalna, čeprav je to na družabnih omrežjih morda preraslo okvirje.

Kaj pa telefon, ki je v zadnjem desetletju postal sredstvo nadzora. Dokler mobilnih telefonov ni bilo, smo si lahko privoščili nekaj več intime.

Sama se včasih odpravim ven brez telefona. “Kje pa si? Kje pa si bila?” slišim nato. (smeh) Seveda sem navezana na telefon, vendar nisem odvisna. Brez težav se sprehodim na tržnico, na Rožnik, telefon pa pustim doma. Vzamem si trenutke, ko mi ni treba biti dosegljiva vsem.

Navadili smo se, da smo ves čas dosegljivi.

Res je. Čudno se nam zdi že, če se oseba, ki jo poskušamo priklicati, ne oglasi. Najprej me zaskrbi, potem si pa mislim, da si je ta vzel čas zase – tako kot jaz. Po drugi strani se mi zdi, da se telefoni ne morajo kosati z druženjem v živo. Drugače je, če se s človekom dobiš na kavi. Verjamem, da ljudem, ki zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne morejo biti v stiku z drugimi, tehnologija daje vsaj delček bližine. Mislim pa, da bi bilo dobro, da je prioriteta še vedno srečanje. Človeška bližina je nekaj povsem drugega.

Predstava Življenje drugih je postavljena v Berlin. Če se ne motim, je vam dosti ljubši Pariz. Kakšna je vaša vez z mestom ljubezni?

Že od najstniških let rada zahajam v Pariz. V pariškem okolju sem se našla. Tam sem si ustvarila vzporedno življenje. Tam zadiham s polnimi pljuči. Ljubljana mi je postala skoraj malce majhna, saj sem zelo urban človek. Blizu so mi njihova kultura, estetika, svetloba mesta in jezik.

Torej imate svoj najljubši kotiček v Parizu? Ste postali že neke vrste domorodka?

Tako je. (smeh) Seveda, kar nekaj jih je. Tam sem si ustvarila tudi krog prijateljev. Umetnost in kultura imata tam več veljave kot pri nas. Zgodovina in lepota te spremljata na vsakem koraku. V zraku je drugačen vonj. Tam sem se našla in vedno znova ga odkrivam. Opazujem njegove spremembe, ki se dogajajo, ob stvareh in vzdušju, ki ostaja večno.

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri