Igralka Teja Glažar v zadnjem času, vsaj na ulicah, vse pogosteje sliši na babi Ana. V Novi Gorici, kjer sva se sestali, so klepeti z oboževalci del njenih vsakodnevnih sprehodov med opravki, a kot pravi, so ji vse prej kot v breme. Ko sta se pred 49 leti z možem in štirimesečno hčerkico preselila v to obmejno mestece, jo je novogoriško občinstvo sprejelo z odrtimi rokami in tako zdaj ona pozdravlja vse, ki z njo želijo spregovoriti besedo ali dve.
V resnici sem se dobrodošlo počutila tudi jaz, čeprav sva se srečali na 'nevtralnem ozemlju'. Na terasi Casinoja Perla, najbolj imenitnega lokala na tem koncu, in obe sva presenečeni ugotovili, da prav tu najraje preživljava jutranja 'kofetkanja'.
Story: Teja, zasledila sem, da ste v resnici že vse od svojih začetkov tu, v novogoriškem gledališču, kajne?
Teja: Tako, ja, tu sem od leta 1968, torej 49 let.
Story: Kaj pa vam je tako všeč, da ste se odločili življenje preživeti tu?
Teja: V resnici mi takrat ni bilo všeč nič posebnega. Moj mož Jože Babič je režiral v tem gledališču, ko se je imenovalo še Goriško gledališče. Tako sva se nekoč vračala iz Maribora, kjer sva obiskala mojo mamo, nazaj v Trst, kjer smo takrat živeli, med potjo pa mi je rekel - v svojem slogu -, da se bomo spotoma ustavili v Novi Gorici, ker je imel takrat tam eno vajo.
Story: Pa je k vsemu temu pripomoglo tudi lepo vreme? Številni pravijo, da je Nova Gorica slovenska Kalifornija.
Teja: Res je. V Mariboru je bilo oblačno, v Ljubljani je bilo oblačno z meglo ... V glavnem, takšno depresivno vreme je bilo povsod. Ko smo prišli na Razdrto, je posijalo sonce in bilo je prijetno toplo. Tako sem rekla: "Joj, glej, a ne bi bilo lepo, če bi mi tukaj živeli?" Nisem pa niti slutila, da so bile to skorajda preroške besede.
Story: Pa je potem k temu, da ste se tu ustalili z družino, pripomoglo tudi vaše delo v gledališču?
Teja: Malce za tem, ko smo se preselili, je ena od igralk, ki je delala v predstavi, ki jo je moj mož režiral, imela zapleteno nosečnost, zaradi česar so ji zdravniki svetovali, naj ostane doma. Zmanjkala jim je ena igralka, zasedba pa je bila že v procesu vaj. Ker nove igralke niso našli dovolj hitro, je mož rekel, da sem najbolj pri roki in da bom jaz igrala. Najprej sem sicer malce razmišljala, ker smo le imeli štirimesečnega dojenčka doma, jaz pa v Novi Gorici nisem nikogar poznala.
Story: Ste se pa vseeno odločili sprejeti izziv.
Teja: Dali so mi tekst, ko sem ga videla, pa sem bila zelo presenečena, saj je bil napisan v primorskem dialektu. Takrat nisem znala niti prebrati, kaj piše, ker je bil tekst fonetično zapisan. Pri tem so mi veliko pomagali kolegi, po premieri pa se je ta predstava zapisala kot ena najuspešnejših predstav v zgodovini tega teatra, z njo smo takrat tudi prvič gostovali na Borštnikovem srečanju leta 1969. Pokojni Stane Leban, ki je bil takrat pomočnik direktorja gledališča, mi je potem ponudil mesto v gledališču, ampak z razlogom.
Story: Kakšnim pa?
Teja: Rekel mi je, da mi bo dal angažma, če moža prepričam, da bi ostal v Novi Gorici kot umetniški vodja in direktor gledališča. Takoj sem vedela, da ne bom imela kakšne težke naloge, saj so Babiča takšni izzivi vedno zanimali. Njemu je bilo vseeno, kje smo živeli, pomembno mu je bilo le, da smo imeli nekje za prespati, nekaj za pojesti, glaven pa je bil tako in tako teater, ki je seveda moral biti v bližini stanovanja.
Story: In življenje v Novi Gorici je postalo stalnica.
Teja: Ja, on je privolil in v rekordnem času dosegel, da so občinski velemožje priznali profesionalizacijo teatra. Poklical je Raca, Cavazzo ... veliko smo gostovali, delali smo predstave. In tako sem ostala v Novi Gorici.
Story: Zanimivo. Ker številni pravijo, da je center vsega v Ljubljani.
Teja: Jaz nisem imela nobenih ambicij, da bi bila v Ljubljani ali Mariboru. Ko si mlad, se rad odtrgaš od staršev in greš proč. To je razlog, da nisem želela ostati v Mariboru. V Ljubljani pa si nisem upala biti, ker nisem imela nobene samozavesti. Danes je moderno, da se temu reče, da imaš slabo samopodobo.
Story: Zakaj pa?
Teja: Ker sem vedela, da če ostanem v Ljubljani, da ne bom veliko igrala. Nisem se znala 'riniti' naprej, nisem znala sama sebe promovirati, kar pa je seveda sestavni del tega poklica. Na drugi strani pa sem vedela, da bom v Novi Gorici veliko igrala. Zato sem potem ostala tu in res smo veliko igrali. Niti opazila nisem, kdaj je pravzaprav minilo 49 let, ker smo bili toliko okoli.
Story: Kakšni pa smo Goričani? Smo vas toplo sprejeli?
Teja: Tukaj sem se vedno počutila dobro. Mene so vsi zelo lepo sprejeli. Če me ne bi dobro sprejeli, ne bi ostala tu. Ampak gledalci so mi res naklonjeni in priznam, da sem se tudi zaradi tega nehala toliko bati stvari in postala bolj samozavestna.
Story: Kaj pa zdaj? Ste še vedno toliko na odrih?
Teja: Tudi. Prav včeraj sem prišla iz Kočevja - no, ne včeraj, v resnici danes zjutraj. Še vedno namreč gostujemo po Sloveniji s predstavo Tartuffe v režiji Vita Tauferja.
Story: Vem, da ste se pred kratkim upokojili, kot lahko vidim, pa si časa za uživanje 'penzije' še niste ravno vzeli?
Teja: V resnici niti ne vem, kako je v 'penzionu'. (smeh) Zdaj sem v pokoju leto dni in v resnici še nisem izkusila, kako to je. Eni govorijo, da je grozno, druga dva pa sta mi rekla, da je fino. Zdaj čakam, kdaj bom to tudi sama ugotovila. Je pa res, da mi v življenju niti sekunde ni bilo dolgčas.
Story: Pa vam ni nič naporno to 'tekanje' gor in dol? Živite v Novi Gorici, snemate v Ljubljani, gostujete po vsej Sloveniji?
Teja: Ja, je naporno, ja.
Story: Je pa vznemirljivo, verjetno?
Teja: V resnici niti ne, ker poznam že vse odre in gostilne po Sloveniji. (smeh) Je pa fino, da se srečam s kolegi. Če je večja ekipa, tako kot je pri Tartuffu, gremo z avtobusom, ampak to traja. Vožnja je naporna, drugo pa ne.
Story: Rekli ste, da je fino, ko se sestanete s kolegi. Koliko pa je takšnih prijateljstev, ki ste jih z igralci sklenili v svoji karieri?
Teja: V resnici nismo imeli drugih prijateljev kot svoje razširjene družine, kot smo pogosto imenovali igralske kolege. Nekaj časa sem sicer imela idejo, da bi se tu, na Goriškem družili s pisatelji, slikarji ... ampak to ni nikoli zneslo. Imamo specifičen urnik, ker te zvečer ni, dopoldne te ni, vmes pa imaš nekaj ur prostih, ko se odpraviš domov in kaj poješ. Prav zaradi urnika je največ prijateljstev iz igralskih voda. Eni so bolj blizu, drugi manj, z enimi se sploh ne družimo. V teatru so sicer iskrena prijateljstva, ampak so redka. Tudi v tem svetu je zelo prisotno rivalstvo, ampak to je verjetno v vseh poklicih.
Story: Rekli ste, da ni bilo ravno veliko priložnosti za druženje - z veliko igralkami, s katerimi govorim, mi rečejo, da je njihov največji problem v času njihove kariere ta razpon med delom in družino.
Teja: To je bilo resnično najtežje in mislim, da moraš zelo dobro premisliti, ali želiš imeti družino ali kariero. Meni je bilo grozno naporno, ker sem bila sama, okoli ni bilo nobenih starih mam, non, stricev, tet ... Babič je bil poleg direktorja tudi režiser in seveda je bil veliko naokoli.
Story: Kako pa ste se potem znašli?
Teja: Ostala sem sama, v Gorici pa je bilo takrat zelo težko dobiti varstvo, ker preprosto tu ni bilo starih ljudi. Bile so same mlade družinice, otrok ni bil še dovolj star za v vrtec ... zato sem potem tega malčka vlačila s seboj na vaje, v garderobo, v bralno sobo ... v teatru so se vsi, ki niso imeli nastopa, ukvarjali z njo. Potem pa nam je Tone Partljič odstopil svojo gospodinjsko pomočnico, mlado dekle, ki ni imelo niti 16 let. V takšnih primerih seveda nastrada otrok, ampak takrat si premlad in preneumen, da bi to vedel. Takrat misliš drugače.
Story: Kaj pa zdaj? Ste babica?
Teja: Ne, ker se moja hči raje ukvarja z živalmi. Imamo en kup muck in psov, ker ona rešuje živali. Sicer živi v Bruslju in tam imajo mednarodno društvo, prek katerega skrbijo za zavržene živali.
Story: Kako pa se je to zgodilo?
Teja: Moja hči je bila igralka tukaj v Novi Gorici. Enajst let je igrala v gledališču in potem ugotovila, da to ni to. Ni ji bilo všeč, ker se moraš neprestano nekomu podrejati, delati, kar hočejo drugi ... to jo je vedno mučilo.
Story: Sicer pa je igralstvo tudi stresen poklic ...
Teja: Zagotovo, igralstvo je zelo stresno. Vsakič, ko imaš premiero, je to kot ena manjša smrt. In takih manjših smrti je veliko. Ali pa, ko delaš predstave ... je kot eno rojevanje. To je izjemen stres in tudi snemanja so izredno stresna, ker se moraš v kratkem času maksimalno naučiti. Je izjemno stresno.
Story: Pa ste se kdaj srečali s kakšnimi zdravstvenimi težavami?
Teja: Dvakrat me je zadela možganska kap, ampak ni pustila nobenih hujših posledic. Posledice so samo pri tem, da me kdaj daje ravnotežje - včasih me malce zanaša, drugih posledic pa ni bilo. Vidim pa itak tudi samo na eno oko, ker imam to rumeno pego, zaradi česar hodim vsak mesec po injekcije naravnost v oko.
Story: Vsaj meni se zdi, da ste igralke vedno tako močne in pogumne. Morda k temu pripomorejo tudi številne močne ženske vloge, ki jih igrate. Pa vas je v življenju česa tudi strah? Vas je strah, na primer, da se ponovno zgodi možganska kap?
Teja: O tem ne razmišljam. Ja ... enkrat si pač poklican. Imam srečo, da imam zelo pozitiven značaj. Taka sem. Jaz vedno gledam stvari z vesele plati, nikoli nisem bila črnogleda, ali pa da bi se me dotaknila kakšna depresija. Moja mama je vedno rekla, da se nikoli ne ve. Da je vsaka stvar za nekaj dobra. In tako tudi jaz pravim. Seveda te je bolezni strah in ne bi želela kaj veliko hoditi po bolnišnicah, ker sem tako ali tako vsak mesec na okulistiki, kar mi zadostuje.
Story: Zaradi oči?
Teja: To je neprijetna izkušnja, ampak postavili so me pred dejstvo. Doktor je rekel, ali se odločim za injekcije ali pa bom slepa. In ko nimaš izbire, se seveda odločiš za to, čeprav me je psihično tega občutka, da ti gre nekdo z iglo v oko, izredno strah. Tega sem se v resnici vse življenje najbolj bala. Točno tega. In točno to se mi je zgodilo.
Kaja Milanič
