Ilka Štuhec: “Kar tako se ne mislim predati”

Story: Kako ste se pripravljali na smučarsko sezono?

Kot vsako leto sem poleti veliko časa posvetila kondicijski pripravi, pri kateri sem lahko nemoteno izvajala še več stvari kot prejšnja leta, saj nisem imela kakšnih večjih problemov s poškodbami. Kar se smučanja tiče, je bilo malo manj uspešno, saj sem večino dobrega treninga v Argentini izgubila zaradi padcev in podobnega, nato pa sem še tik pred začetkom sezone zvila gleženj. Zares sem lahko začela trenirati na snegu komaj konec oktobra.

Story: Pred kratkim ste si lahko privoščili spanje v domači postelji, kar se ne zgodi pogosto. Kako ste se počutili pred Zlato lisico?

Super! Da sem bila lahko med sezono doma več kot dva dneva skupaj, je bilo res prijetno. Z velikim veseljem sem pričakovala nastop pred domačo publiko, ki se je tudi tokrat, skupaj z organizatorji, zelo izkazala.

Story: Sezona je bila za vas znova precej naporna. Ukvarjati se morate s stvarmi, ki so povsem nepotrebne, npr. s problemi smučarske zveze. Kaj bi bilo, če teh stvari ne bi bilo in bi se lahko osredotočili le na treninge in tekmovanja?

Bilo bi neprimerno lažje. Vendar letos žal ni bilo tako, saj to vzame več energije, kot bi hotela. Po najboljših močeh se trudim, da vse nepotrebne stvari odmislim in se osredotočim nase.

Story: Kaj je tisto, kar vas v sezoni najbolj obremenjuje, razen seveda podpora smučarske zveze?

Obremenjujem oz. ‘sekiram’ se, saj sezona ni šla, kot sem si zamislila na začetku. Podpora gor ali dol, ti rezultati me ne zadovoljijo, ker vem, da sem sposobna več (izjeme so tekmovanja v St. Moritzu, alpska kombinacija na SP in smuk v Garmischu). Glede na primanjkljaj dobrih treningov zaradi razmer in miru je moje nezadovoljstvo povezano s tem, saj ne morem konstantno dobro tekmovati. Na koncu dneva po vsaki tekmi si sam s sabo in kljub vsemu ‘račune polagaš’ sebi.

Story: Kako si sploh pomagate pri financiranju vsega? Katere stroške nosite sami in kako se s tem spopadate?

Zaposlitev na MNZ, pri športni enoti policije, ter moj osebni sponzor (Alpsko mleko) sta moja ‘zaslužka’. Od decembra naprej je treba plačati bivanje, smučarske karte ter hrano na treningih in tekmah, če to ni tekmovanje svetovnega pokala. Pa tudi kredit - za avto recimo, saj se vozim s svojim.

Story: Slišala sem tudi, da če ne gre drugače, si v takšnih priložnostih človek mora ali izposoditi denar ali najeti kredit? Zakaj na tem področju nimate večje podpore?

Denar je treba nekje najti, na smučišču ne dobiš karte ‘na lepe oči.’ Prostora oziroma dovoljenja za trženje pa praktično ni. Zakaj ni večje podpore in kam gre denar, pa boste morali vprašati drugje.

Story: Če ne bi bili zaposleni pri policiji, bi težko preživeli. Ali to drži? Ima sploh smisel, da človek zastopa barve svoje države, če mu ta v nekaterih pogledih obrača hrbet?

Pravzaprav je res, ja. Smisel seveda ima, saj je smučanje moje življenje! To počnem oziroma tako doma živimo že od nekdaj, kar tako se ne mislim predati.

Story: Kako pa je z vašo opremo. Kdo vam pomaga pri tem? Slišala sem, da je to prav tako velik strošek?

Opremo (smuči, pancerje, palice, čelade, očala ...) dobimo neposredno od tujih opremljevalcev. Imam veliko srečo, saj maže zame kupi Rossignol, ki mi oz. nama s serviserko, mamo, zelo pomaga. Za kondicijske treninge prav tako dobivam nekaj stvari od različnih podpornikov, ki jih pa žal ne smem omenjati.

Story: Letošnja sezona ni bila preveč rožnata, čeprav ste dokazali, da ste zmožni dosegati odlične rezultate. Kaj je šlo narobe? Čeprav sta tek v St. Moritzu in kombinacija na SP kazalnik, da zmorete?

Na koncu sem za večino slabih uvrstitev kriva sama, saj smučam jaz. Slabe so zame, ker vem, da zmorem več. Velikokrat se mi je pripetila kakšna napaka, ki me je stala veliko časa, kar je bilo pozneje nemogoče nadoknaditi. Ob tem se počutim vse drugo kot veselo. Jezna sem sama nase, razočarana, nesamozavestna. Tako padeš v začaran krog, iz katerega je dokaj težko iziti. Vem, da bi z več dobrimi ponovitvami na zahtevnih treningih bilo boljše.

Story: Kako pa je z vašo poškodbo kolena? Težava je tudi v tem, da vas na tekmah ne spremlja fizioterapevt. Kako si pomagate?

Večino časa je dobro, tu in tam se koleno ‘kaj spomni’ in malo ponagaja. (smeh) Takrat po potrebi pojem kakšno protibolečinsko tableto in si, kolikor lahko, pomagam sama, v skrajni sili grem do fizioterapevta kakšne druge ekipe, največkrat Madžarske.

Story: Tudi v letošnji sezoni vas je na vsakem koraku spremljala vaša mama. Kako se letos razumeta in kako premagujeta ovire?

Pravzaprav spremlja moje smuči (smeh) in razumeva se res zelo dobro. Če se pojavi kakšen problem, ga rešiva zelo hitro. Če je med nama, seveda. Vse druge pa ... Podpirava se in si milijonodstotno zaupava.

Story: Ste zaradi tega, ker imate ob sebi tudi mamo, od ekipe postavljeni nekoliko v ozadje?

Mislim, da ne, saj je mama enakovredna članica ekipe. Na tekmah stoji ob progi in daje informacije, nosi stvari na treningih, pomaga postavljati in pospravljati progo ... Pomaga vsem, ne samo meni. Tudi drugim puncam, če to želijo.

Story: Kako pa je s treningi po sezoni? Kdo vas spodbuja, imate pomoč, računajo na vas ali ste za vse nekako sami?

Doma imam svojega kondicijskega trenerja in veliko drugih ljudi, ki mi tako ali drugače zelo pomagajo (fizioterapevtka, trener za akrobatiko, psiholog, terapevtka za terapijo Ritmscenar ...). Nanje lahko prav tako vedno računam, ampak zaradi njihovih vsakdanjih obveznosti samo takrat, ko sem doma. Kar se tiče smučanja, pa ne vem še ničesar, tako da je videti, da bom spet prepuščena sama sebi.

Story: Po kom se pri svojem delu in željah, ambicijah zgledujete?

Nekoč sem oboževala vražje Slovenke (kdo jih pa ni?). Menim, da je vsak na svoji poti in na njej dela po svojih najboljših močeh. Pri svojem delu in željah računam na znanje ljudi in poslušam mnenje tistih, ki jih cenim.

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj