Ines Dolžan: Za menoj je obdobje solz in upanja

Na staro mamo je bila zelo navezana. Pri njej je preživljala počitnice in spominja se je kot ženske, ki je za vsakogar našla dobro besedo, bila je vedno nasmejana in polna optimizma. (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
14. 11. 2012

Ines Dolžan je pred tremi leti Slovenija spoznala kot eno izmed tekmovalk v resničnostnem šovu Kmetija slavnih. Pravi, da ima na tiste čase lepe spomine in si želi, da bi sotekmovalce še kdaj srečala. Zasebno pa je zadnji dve leti preživljala težke čase, saj sta poleg njene mame, ki je bolezen premagala, za rakom zbolela tudi babica in oče, ki pa sta bitko izgubila.

Ines pravi, da je s sodelovanjem v resničnostnem šovu o sebi spoznala veliko novega. "Zdaj vem, da nisem za resničnostne šove, ker v življenju ne bi šla prek trupel zaradi zmage in svet vidim skozi svoje včasih malo naivne oči. Preveč mi pomenita moj notranji mir in zavedanje, da se do vsakega vedem tako, kot bi želela, da se on oziroma ona do mene. Vsakega posameznika sprejmem takšnega, kot je, in ga ne spreminjam. Spreminjam pa sebe in s tem, ko nekomu pustim, da je to, kar je, rastem jaz. Nisem tip, ki bi spletkaril, lagal in igral. Od nekdaj sem imela težave s tem, da sem preveč odkrita, da se včasih ne znam ugrizniti v jezik. Povem tako, kot je, res pa je, da vsi hrepenijo po iskrenosti, a ko si z nekom iskren in mu poveš nekaj, česar mogoče ni hotel slišati, je pa jezen in tukaj nastane težava. Želel si iskrenost, pa čeprav mogoče ni ravno prijetna," se spominja svoje avanture pred televizijskimi kamerami.

Potem ko so kamere ugasnile in se je prah okoli nastopajočih v Kmetiji slavnih malo polegel, se je za Ines začelo težko obdobje. Tako je zadnji dve leti posvetila skrbi za očeta in babico, ki sta zbolela za rakom. Oče ga je imel na pljučih in se je razširil na možgane, babica pa na jetrih.

"Za mano je težko obdobje, skozi katero sem krmarila včasih polna moči, včasih pa tako utrujena od zavedanja, da kljub trudu na žalost ne morem narediti več. Res pa je, da takrat, ko zboli ena od dragih oseb, ljudje postanemo močni, ni časa za strah, napake," pravi Ines.

Z nastopom v resničnostnem šovu je postala znana in prav prepoznavnost ji je v tem obdobju na srečo prišla prav. Spoznala je veliko zanimivih ljudi, predvsem pa so se ji nekatera vrata odprla hitreje, kot bi se sicer. "Seveda sta mi prepoznavnost in to, da sem spoznala veliko ljudi prav v tem zame najtežjem obdobju, prišla zelo prav. S tem, ko so me prepoznali, sva z očijem prišla kje malo hitreje na vrsto. Presenečena sem bila nad tem, kako zelo radi ljudje pomagajo, le prositi jih je treba," hvaležno pripoveduje.

Vendar pa babica in oče nista edina, ki sta se borila z rakom, saj je najprej za rakom na dojki zbolela mama. Na srečo so ga odkrili še pravi čas in boj s to zahrbtno boleznijo je dobila. "Bil pa je šok," se spominja Ines. "Dokler ni prišel v našo družino rak, se niti nisem zavedala, koliko je tega in da je na žalost skoraj v vsaki družini. Potem je za rakom na jetrih zbolela babi in začelo se je težko obdobje, polno solz in upanja. Bitko za življenje je na žalost zgubila. Septembra nas je zapustil še moj zlati oči. Od trenutka, ko sem izvedela za raka na pljučih pri očiju, se je moje življenje podredilo njegovi bitki za življenje. Takoj smo šli v napad. Upanje, da nam bo uspelo, je trajalo do njegovega zadnjega diha. Prvih 14 dni nisem spala več kot štiri do pet ur na dan, preostali čas pa sem brskala po internetu o dobljenih bitkah, pogledala celo morje pričevanj ljudi, ki so ga preživeli, si izposodila vse knjige v knjižnici o raku. Zanimalo me je vse o njem, predvsem pa, kako so ga ljudje premagali. Ogromno je različnih nasvetov za alternativno zdravljenje, še več različnih receptov za prehrano in različna dopolnila, saj jih človek, ki prestaja kemoterapije, še kako potrebuje. Vsega tega je celo morje in težko je bilo izbrati načine zdravljenja. Nekateri pravijo, da je dobro, da ga izstradaš, spet drugi, da je dobro, da ješ. Zgubljaš se v poplavi informacij, v tebi pa je le želja, da bi lahko premikal gore, pa čeprav se zavedaš, da le odmetavaš in premetavaš pesek. Oče je začel obiskovati priznanega bioenergetika in seveda jemati olje THC. Zaradi naše zakonodaje se lahko na žalost kupi le na črnem trgu in je seveda posledično zelo drag, stane 600 evrov in več. Nehal se je obremenjevati z nepomembnimi stvarmi in začel ceniti male, včasih nam samoumevne stvari, ki so okoli nas in nam dajejo smisel življenja. Pravijo, da je rak na pljučih odsev žalosti.

Oči se je držal neverjetno dobro, vse skupaj je prenašal z nasmehom in neverjetno voljo do življenja. Komaj je čakal, da se vrne v službo, med njemu ljube sodelavce. Rada bi se iz srca zahvalila podjetju Iga Relax za vso pomoč in podporo. Nato pa je prišel avgust in takrat je vse skupaj začelo padati v vodo in bitko smo začeli izgubljati, pa čeprav tega nisem hotela ne verjeti niti sprejeti. Hotela sem z glavo skozi zid, samo da bi se obrnilo. Takrat sem se brez pomislekov preselila k njemu in bila ob njem vse dneve, tedne, meseca. Bilo je težko gledati, kako ti nekoga, ki ga imaš rad, jemlje bolezen. Trpiš z njim, čeprav si niti predstavljati ne moreš, kako človek trpi v sebi, kako ga boli, o čem razmišlja. Ampak obdržal je nasmeh in ta nasmeh mi je dal moč, da sem ob njem lahko zadrževala solze, se smejala in se borila.

Zadnji teden sva ga s sestro Saro dali v hospic, kjer so nama bili v veliko pomoč, predvsem pa naju soočili s tem, da oči umira. Ves čas bolezni sem se z njim borila, mu stala ob strani, se naučila ogromno o zdravljenju in spremljala vsak njegov obisk, preiskavo. Bila sem ob njem, in to je najpomembnejše, od njega sem se imela čas naučiti, da imaš lahko vse, a če nimaš zdravja, nimaš nič.

Bolezen nas je še bolj povezala in nam dala zavedanje, da kri ni voda in da se to začnemo v večini primerov zavedati, ko je že prepozno. Vsi skupaj smo šli skozi padce in vzpone. Takrat od ne vem kod dobiš neko moč in se boriš. Niti za trenutek ne pade volja, upanje pa itak vedno umre zadnje. Časa za stres v tistem trenutku ni. Sem pa veliko prejokala na skrivaj, ker nisem hotela, da vidi moje solze, da vidi, da mi je hudo ... V tem obdobju sem spoznala, da imam okoli sebe resnično veliko ljudi, ki sem jih poklicala in jokala in jokala, oni pa so me le poslušali. Hvala prijateljem za vso podporo," konča svojo pretresljivo pripoved Ines, ki pravi, da sta z očijem to bitko na tem planetu izgubila, vendar ve, da jo čaka in varuje tam nekje ...

 

Napisala Andreja Freyer

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story