Ingrid Divković, leta 1985 rojena Rečanka bosanskih korenin, je avtorica trenutno ene največjih knjižnih uspešnic pri nas Vas j**e ego?
V njej neposredno, odkrito in iskrivo opisuje, kako nas ego zasužnjuje in nam preprečuje živeti srečno in izpolnjeno, ter se sprašuje: je naš ego vreden toliko, da smo pripravljeni uničiti svojo družino, svoje telo, svojo ljubezen in svoje življenje za nekaj, kar v resnici niti ne obstaja?
V Sloveniji so vas odlično sprejeli, vaša knjiga je v hipu postala uspešnica. Kakšen je vaš vtis o Slovencih?
Povsod v Sloveniji sem se imela zelo lepo. Ljubljana se mi zdi prekrasna, zlasti poleti, ljudje pa čudoviti; opazila sem, da so zelo sproščeni in neobremenjeni.
Ali Slovence kaj 'j**e ego'?
To boste vi bolje vedeli. Vendar menim, da ego nima zveze z mestom, državo ali narodnostjo in da ga ne moremo posploševati na ta način. Najdemo ga v vseh porah družbe in nas vse enako j**e.
Menda ste se pisanja knjige o egu lotili zato, ker ste imeli tudi sami težave z njim.
Res je, tudi jaz sem bila nekoč obsedena s svojim egom; zapostavljala sem ljudi okoli sebe, da bi potešila svoje potrebe in občutenja. Nisem poslušala drugih, nisem se jih trudila razumeti, iskala sem opravičila za tuje uspehe in lastne neuspehe. Po svetu sem hodila s polno vrečo predsodkov, misleč, da je tako lažje in bolje. Vendar ni bilo. Vse do dneva, ko sem se prebudila in ugotovila, da sem živela v zablodi.
Kako se lahko osvobodimo ega?
Le tako, da se ukvarjamo s sabo, torej da ozavestimo nezdrave komponente svoje osebnosti in jih poskušamo odpraviti. Pogosto nam jih vsili družba, v kateri živimo, in niso del nas samih, zato moramo poslušati svoje telo, um in dušo in paziti, kaj govorimo in delamo.
Kakšna je razlika med zdravim egom in narcisoidnostjo?
Meja med samozavestjo in narcisoidnostjo je zelo tanka in zlahka jo prestopimo, ne da bi opazili. Pomembno je, da se v svoji koži dobro počutimo in da se zavedamo svojih prednosti, vendar me boli, koliko nestrpnosti in narcisoidnosti je v naši družbi. Ti sta največkrat krinka zelo osamljenega in prestrašenega ega.
Ste dandanes povsem osvobojeni ega?
Seveda ne. Vendar se danes teh 'egotrenutkov' in situacij zavedam in jih lažje obvladujem. Šele tisto, kar prepoznamo, lahko rešujemo. Dokler pa ostaja v daljni sferi nezavednega, tisto obvladuje nas.
Ali vam kdaj očitajo, da ste premladi, da bi ljudi učili, kako naj živijo?
Vedno se bo našel kdo, ki me bo kritiziral, in to mi samo daje gorivo za osebno rast. Ne oziram se na očitke; ne le da me utrujajo in uničujejo, temveč marsikdaj nimajo veliko skupnega z zdravim razumom – prej z nezdravim, razuzdanim egom. Vedno sem bila odprta za konstruktivno in inteligentno kritiko, iz katere se lahko mnogo naučim, ampak takšne so v manjšini. Sicer pa nikoli nisem nameravala nikogar ničesar učiti. (Kajti kdo sem jaz, da bi koga kaj učila? Mislim, da je life coachov že več kot dovolj!) Moja želja je od nekdaj precej bolj preprosta: živeti po svoje. Delati, kar imam rada, in navdihovati ljudi, da si drznejo uresničevati svoje sanje. Rada bi pustila pečat. Želim si zapisovati tople in opogumljajoče misli, ki odsevajo življenjske zgodbe velikih – in ne, kot jim rečejo – malih ljudi.
V otroštvu ste leto dni preživeli v vojni. Kako vas je zaznamovalo?
Zaznamovalo me je na neki način, ki sem ga v mladosti težko razumela, danes pa je zame to – morda boste težko verjeli – blagoslov, zaradi katerega sem lahko izkusila drugo plat življenja. Tisto, ki te sili, da se naučiš ceniti malenkosti, da spoznaš razliko med pomembnim in nepomembnim in da se bojuješ zase, vendar tako, da obenem pomagaš tudi ljudem okoli sebe, da se postavijo na noge in pogumno zakorakajo naprej.
S kakšnimi težavami se spopadate danes?
Kot vsi imam svoje male bitke, težave, ki se pojavijo nenadno in me pogosto ujamejo nepripravljeno. Še vedno se lovim z denarjem, saj moram kot svobodna umetnica brez rednega dohodka precej razmišljati, kako bom poravnala vse račune. Nimam materialne varnosti, in to me včasih skrbi, ampak se učim v nepredvidljivosti uživati. Vseeno pa sem srečna in zelo ponosna, da živim od pisanja, kar počnem najraje na svetu. Vsak dan mi je lepše.
Vas sprašujejo, zakaj nimate 'prave službe'?
Kaj pa je 'prava služba'? Da delaš, česar ne maraš, in za to dobivaš plačo? No, potem jaz res nimam prave službe in je niti nočem imeti. Imam pa najboljšo službo na svetu. Izmislila sem si jo sama. Nimam šefa in delovnega časa, vendar tudi plače ne. Vseeno pa bom jeseni, kot kaže, začela 'res delati' na reški zasebni fakulteti, kjer bom predavala kreativno pisanje – a tudi to delo mi je všeč.
Menda ste v ljubezni zelo srečni. Kako ste spoznali svojega partnerja?
Zelo romantično je bilo. Daliborja sem spoznala med delom na reški televiziji. Vodila sem neko oddajo, v kateri je imel rubriko Tijelo iz snova (Telo iz sanj, op. a.). Že na posnetkih se mi je zdel prečudovit in povsem drugačen od večine moških. Po oddaji sem ga poklicala in se mu zahvalila za sodelovanje, on pa me je povabil na kavo. Od tistega dne sva skupaj.
Kaj vas je pritegnilo na njem?
Vse. Nevsakdanja modrost. Zrelost. Izrazit značaj. Empatija. Ljubezen do življenja in živali, kar mi je zelo pomembno. Stabilnost. Inteligentnost. Duhovna in telesna lepota ter neverjetna duševna moč.
Se vam zdi, da je ženski danes težko živeti po svoje, ne po pričakovanjih družbe?
Danes je pravzaprav vse težko, ampak od nas je odvisno, kako zelo težko. Marsikdo živi po pričakovanjih drugih, čeprav je to najtežja pot, kar jih lahko izberemo, saj na njej pogosto pozabimo na svoje želje in potrebe, potem pa na koncu zasovražimo sebe in sploh ves svet.
Kako si pustiti biti?
Tega se še danes učim in ne vem, kdaj bo prišel dan, ko bom lahko rekla: Tako, zdaj znam! To je zelo težko, saj zahteva veliko duhovno moč in nenehno ukvarjanje s sabo; življenje v sedanjem trenutku, v tem tukaj in zdaj, na katerega tako radi pozabljamo.
Besedilo: Urška Kaloper
Fotografije: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču