Intervju: Ana Tavčar o komplimentih, ki ji jih daje njen mož, presenečeni boste

Ana Tavčar Pirkovič (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
1. 3. 2020

Z voditeljico Ano Tavčar sva se sprehodili skozi kompleksnost televizijskega poklica, se dotaknili nekultiviranih kritik, ki te lahko presenetijo povsem nepričakovano, in spregovorili o lepoti ter potenciranju popolnosti na družabnih omrežjih. Njen glas je bil topel, umirjen, njene misli pa so se sestavljale v navdihujoče sporočilo, ki mi je še dolgo odzvanjalo v glavi.

Na začetku februarja je oddaja Dobro jutro postala polnoletna. Kateri dogodek pa se vam ob pogledu na zadnjih nekaj let najprej sprehodi skozi misli?

Kako sem več kot pol ure drgnila zamrz­njeno šipo na avtomobilu in skoraj zamudila oddajo. (smeh) Veliko je dogodkov, ki so se nabrali v teh letih, ogromno. Ampak na koncu, če potegnem črto, ima ta oddaja vedno sladek okus, nikoli grenkega.

Je vaša ljubezen do televizije iz oddaje v oddajo močnejša?

Močnejša, vsekakor je bolj trdna. Čedalje bolj se zavedam, da je to moje poslanstvo. To mi je zdaj kristalno jasno. Ljubezen do televizije pa je bila morda najbolj goreča prav na samem začetku, a takrat je šlo bolj za zaljub­ljenost. Kot v odnosu, ko si na začetku slepo zaljubljen, nato pa se sprehodiš skozi faze sprijaznitve, razočaranja, odpuščanja, obupa, na koncu pa naj bi po raziskavah prišel do faze trdnega prijateljstva, ljubezni. Tudi sama sem na začetku o televiziji gojila bleščečo iluzijo, z leti pa sem prišla do neke vrste zavezništva. Do svojega dela čutim veliko ljubezni, z leti pa tudi vse večjo odgovornost. Zavedam se, da predajam sporočilo z besedami pa tudi izražanjem, mislimi in telesno govorico, ne nazadnje pa tudi s svojim življenjskim slogom. Z leti tako moja vloga postaja bolj kompleksna, tudi sama ji posvečam vse več pozornosti, saj razvijam svoj slog in svoj odnos. Odsevam to, kar sem in kar želim sporočiti gledalcem.

Kateri del poklica vam je najljubši?

Brez dvoma zadnji del, ko pridem v studio in do konca vodim oddajo, ki sem jo prej oblikovala in snovala dneve in dneve. To je češnja na vrhu torte. Vpletena sem v celoten proces nastajanja oddaje, kar pomeni, da sama poiščem idejo, tematiko, sogovornike. To zahteva veliko dela, veliko mikroprocesov, ki se na koncu oblikujejo v končni izdelek. Zato mi je zadnja faza prav posebej ljuba, saj lahko dolgotrajno delo predstavim gledalcem.

Kako pa se je skozi leta na televiziji spreminjal vaš odnos do kamere?

Na začetku sem vse skupaj dojemala kot nastopanje, zdaj pa se ne počutim več, kot da me nekdo snema, temveč svoje besede predajam neposredno gledalcu. Občutek imam, da se pogovarjam in komuniciram naravnost z njim. Ne bom pozabila besed Janeza Lombergarja na enem izmed prvih izobraževanj. “Veste, koliko gledalcev imate?” nas je povprašal. Vsi smo se seveda poglobili v številke, v ratinge. Pa je le odkimal. “Imate enega samega,” je dejal in šele danes ga morda razumem. Kamera je moj kanal do gledalcev, ki mi omogoča neposredno komunikacijo z gledalcem, vsakim posameznikom. Moje poslanstvo ni le komunikacija s tem človekom, temveč z njim dejansko delam. Delam.

Si svoje oddaje po koncu še enkrat ogledate?

Če mi le uspe, si jih. Moje delo je preraslo v pravcati program, zato ne utegnem več pogledati prav vsake rubrike. Si pa ogledam oddaje že zato, da vidim, kaj moram še izpiliti, kaj bi lahko naredila drugače, kak­šna je moja govorica telesa, izraz. Zanimivo je, ker pri sebi vidim določene stvari, ne vem pa, ali so to opazili tudi gledalci. Poskušam biti zelo samokritična, predvsem pa ne želim obstati na eni točki, temveč se hočem še naprej razvijati.

Kako strogi pa ste pri tem do sebe?

Še kar, z leti čedalje bolj. Najprej sem bila hitro zadovoljna, zdaj pa sicer še vedno znam biti zadovoljna s svojim delom, vendar se obenem zavedam, da ga lahko še izpilim. Moja gimnazijska profesorica psihologije me je učila, da si moraš znati tudi reči: “Aha, to mi je dobro uspelo. Bila sem okej.” In to si rečem. Zadovoljna sem tudi, če kaj ni popolno. Iskati popolnost nima smisla. Vseeno pa so odzivi gledalcev potrditev, da delam dobro. In gledanost je visoka. Ob teh priložnostih sem res vesela, da je moje delo obrodilo sadove. Da je moje sporočilo prišlo do gledalcev, jaz pri tem nisem pomembna, gostje so, pa sporočilo tudi.

Seveda se je v vašem poklicu nemogoče izogniti kritiki. Vsak gledalec na drugi strani kamere si ustvari svoje mnenje.

Res je, glede na to, da oddaja poteka v živo, me pogosto presenetijo klici gledalcev. Ne toliko presenetijo kot šokirajo. Ljudje si dovolijo marsikaj. Nič nimam proti kultivirani in utemeljeni kritiki, hudo pa je, kadar je ta žaljiva, saj zmoti proces oddaje, za katero se trudiš. Konec koncev človek, ki te grdo kritizira, govori o sebi, ne o tebi. Zadnjič je na primer našo oddajo o rastlinah zmotila gledalka s povsem neumestno izjavo, češ da rada gleda voditeljice, le ne tak­šnih, kot sem jaz, ker nimam počesane pričeske. Brez dvoma to pove nekaj o gledalki, ki ima očitno travmo z lasmi, morda njeni niso bujni, morda jih ni smela ženstveno pokazati, ne vem. Če pa še potrebuje to, da sliši sebe pred širno Slovenijo, to pomeni, da je travma že hudo napredovala. Pri tem ne morem kaj dosti narediti. Očitno pa sem jo na nekaj spomnila. Pri kritikah tako poskušam ostati mirna, čeprav sem tudi jaz krvava pod kožo. Še huje je, kadar ljudje svojo jezo znesejo nad mojimi gosti. Tukaj pa se počutim dolžna zaščititi njihovo dostojanstvo, hkrati pa spodbujam kulturen in primeren dialog. Kam pa bomo prišli, če bodo ljudje svoje frustracije anonimno izlivali na nacionalni televiziji?! Zavedam se, da tega ne morem preprečiti, a sem ozavestila, da to niso moje zgodbe, temveč njihove težave. Zato se trudim sprejemati tovrstne izpade z razumevanjem. Moj brat je specializant psihoterapije, njegovi strokovni komentarji in nasveti ob kakšni družinski kavi mi ob tem pridejo še kako prav. (smeh)

Kje pa ste sami najbolj ranljivi?

Po eni strani sem zelo ranljiva, po drugi strani pa hrabra. Morda sem najbolj ranljiva, kadar nekdo nagovori nekaj, česar tudi sama še nisem povsem predelala. Nekaj, kjer je rana še malce odprta. Sem le človek, zato sem gotovo ranljiva na tistih področjih, kjer se rane še niso zacelile.

Glede na poklic je bila samopodoba verjetno velikokrat na preizkušnji? So bile kritike na začetku bolj boleče?

Seveda, na začetku sem vse kritike jemala zelo resno, z leti pa sem s tem počistila. Zavedam se, da zelo različno vplivam na ljudi. Za nekatere gledalce, če dobesedno navedem besede, ki sem jih slišala včeraj, ko mi je oddajo z lepim klicem polepšala gledalka, sem kot 'magnet, ki jim prinese svetlobo', spet drugi vidijo v meni morda bolj temne stvari. Ljudje smo na koncu le energetska bitja. Zadnjič sem zasledila zanimiv citat, češ, nekateri ljudje bodo v tebi vedno videli demone, ne glede na to, kaj narediš. Sama s sabo sem povsem pomirjena, zato verjamem, da v večji meri privlačim svetle ljudi. Na mojo samozavest tovrstne izjave nikdar niso imele velikega vpliva, morda me je užalilo, ranilo, ni pa uničilo moje samopodobe. Predvsem je počasi utišalo željo po tem, da bi ugajala vsem.

Res je. Sprijazniti se je treba, da vsem le ne moraš biti všeč.

Točno tako! To je jasno. Kot pravijo psihologi, nekaterim si enostavno antipatičen. Vendarle pa je odstotek pozitivnih podkrepitev mojega dela izjemno visok, oddaje so res dobro gledane, in to me nahrani in mi da vedeti, da sem na pravi poti. Če bi se trudili le ugajati drugim, ne nazadnje ne bi imeli ljudi, ki bi v zgodovini pustili svoj pečat. Vsak od nas ima na tej zemlji svojo vlogo, ki jo mora izpolniti.

Zagotovo ni bilo enostavno narediti preskoka?

Res je, sploh ko delaš za množico, želiš svojim gledalcem na vse mogoče načine ugajati. Televizija konec koncev temelji na dobrih odzivih, na sceni se ne ohraniš prav dolgo, če nimaš gledalcev. Prav zato pravim, da mi objektivni podatki o gledanosti in poslušanosti veliko dajo. Nekdo, ki pri ljudeh ne bo priljubljen, ne bo dolgo zdržal na televiziji.

Pred kratkim ste na družabnih omrežjih objavili prikupno fotografijo z razkuštranimi lasmi, v trenirki. Videti ste bili povsem drugače, kot smo vas vajeni. Je to podoba, v kateri se najbolje počutite?

Tu gre za dve zgodbi. Odlično se počutim takšna, kot sem. Ni me strah naravnosti. To je močno povezano s samopodobo, saj se moraš v svoji koži počutiti dobro brez filtrov in olepševanj. To ni lahko. Vsak je rad dobro videti na fotografijah. A to ni resničnost. Poleg tega je pristna lepota po mojem mnenju neprekosljiva. Drugi aspekt te slike pa je sporočilo, naj ne gre le za nagib ekshibicionistične družbe, ki se želi pokazati, ampak naj 'kazanje', če že, nosi še neko sporočilo, v tem primeru morda namig za izlet, povabilo v naravo – to imam posebej rada. Pomembno se mi zdi, da v tej dobi influencerjev in stremljenja k popolnosti in brezhibnih fotografij še vedno ohranimo resničnost in zdravo distanco do 'prirejene' lepote – sploh v mojem poklicu, kjer vendarle prevladujejo profesionalne fotografije, tudi jaz tukaj nisem izjema.

Z družabnimi omrežji narašča dvom o sebi.

Instagram je po raziskavah sodeč najslabša mreža za samopodobo. Vidiš le čudovite, popolne slike in pravljična življenja. Prav zato včasih objavim tudi fotografije, kjer nisem popolno urejena. Nekaj sporočam tudi s tem, da na družabnih omrežjih nisem konstantno prisotna, dosegljiva, da enkrat na mesec odgovorim na sporočila na Facebooku, recimo. Za samopodobo so družabna omrežja res problematična. Kaj šele mladi, pri katerih se ta šele dobro oblikuje. Sama sem odraščala brez družabnih omrežij, danes pa so dekleta v povsem drugačnem položaju. Niti zavedamo se ne, kako hude duševne motnje lahko navidezno popolne podobe na družabnih omrežjih sprožijo. Pri uporabi je tako treba biti zmeren, reflektiven. Instagram te ne bo osrečil. Zanimivo, da so ljudje, ki veliko energije vlagajo v družabna omrežja, pogosto zelo prazni, depresivni, osamljeni. Verjamem, da to ne prinese sreče. Še druga stvar, ki me preseneča, pa je dejstvo, kako ljudje ne znajo zarisati ločnice med zasebnim in javnim življenjem. Moja intima je moja stvar, nekaj najlepšega in najbolj svetega. Zakaj bi torej snemala vsak korak v svojem življenju? Veš, koliko trenutkov tako izzveni v prazno. Medtem ko postavljaš popolno fotografijo, se shladi kava, se izgubi vez med nama. Stran od bistva. Od prave lepote, resničnega življenja. Včasih zato namenoma ne uporabljam fotoaparata, saj si želim neki pravljično lepi trenutek le doživeti, si ga vtisniti v misli, v spomin.

Sami ste torej potegnili strogo ločnico med deljenjem zasebnega in javnega življenja?

Ja, otrok tako ne izpostavljam. Malčki ne morejo izbirati, niso avtonomni. Ne zdi se mi prav, da bi jih kazala. Sploh pa, zakaj? Kaj želiš s tem povedati? Baje je čedalje več primerov, ko polnoletni otroci tožijo svoje starše, ker so jih v mladosti izpostavljali na omrežjih. Gre za to, da otroku ustvariš t. i. digitalno identiteto, ki pa je ni sam izbral. V prihodnosti naj bi bilo takšnih primerov še več. Tudi prek tega želim biti vzor otrokom. Seveda me dostikrat sin povpraša: “Mama, zakaj si ti na sliki, jaz pa ne? Zakaj si ti v reviji, jaz pa ne? Zakaj si ti lahko na YouTubu, jaz pa ne?” Kot mama se moram zelo potruditi z odgovorom. Po drugi strani pa ga ne želim izpostaviti drugemu ekstremu. Seveda želim, da postane tudi digitalno pismen, vendar z mojo usmeritvijo. Le tako bo lahko kot odrasel avtonomen in svoboden, pa vendar premišljen. K tej problematiki želim pristopati zdravo, vsaj upam, da je to zdravo. Se pa gibljem v svetu medijev, sem izpostavljena, to je moj poklic, pa vendar – sporočilno, premišljeno in reflektirano.

Čigav kompliment vam pomeni največ?

Ne vem, ali lahko odgovorim, saj je zelo različno. Pred časom sem imela intervju. Z novinarko sva sedeli pri mizi, kjer niso stregli kave. Pa sem prosila natakarja, ali mi pripravi kavo pri pultu in jo plačam sama ter si jo pač sama prinesem k mizi. Niso bili navdušeni, saj so imeli gnečo. Čez minuto pa pride natakar, s čudovitim nasmehom na obrazu in reče: “To je kava za vas. Prinesel sem jo jaz in ni vam treba plačati, ker mi plačate s tem, ko mi polepšate vsako jutro.” S to malo gesto mi je naredil dan. Ko sem ga pogledala v obraz, sem ga začutila. Ali na primer pismo neznane osebe, s tako močno in iskreno vsebino, ki prodre vame. Včasih dobim kakšno posebej lepo pismo. Odvisno od izrečenih besed, mojih občutkov ob tem. Ni nujno, da mi največ pomenijo pohvale bližnjih, čeprav je načeloma res kompliment mojega moža, mojega moškega, mojega sina, zelo, zelo ganljiv.

Takšne geste se počasi izgubljajo. Se strinjate?

Drži, malo jih je. Lahko bi postregla s floskulami o tem, da hitimo, nimamo časa, smo se izgubili. Klišejske fraze morda, ki pa niso brez osnove. Zagotovo smo kje izgubili te lepe arhetipske trenutke med spoloma, saj so možgani obremenjeni z drugimi stvarmi. Po drugi strani pa verjamem, da sami privabimo dobro energijo. Verjamem v magnetizem.

Kdaj se sami v svoji koži počutite najbolje?

Takrat, ko sem zadovoljna sama s sabo. Ko vem, da sem ljubljena, da sem v redu. Ko imam občutek, da dobro opravljam vloge. Da sem v redu kot jaz, kot Ana, kot mama, kot prijateljica, kot partnerica. Takrat, ko se počutim mirno, pomirjeno s svetom. Mir je velika vrednota, ki je primanjkuje. Življenje nas neprestano preizkuša. Kadar imam tudi zasebno mir, takrat najbolj žarim. Posebej lepo se počutim, ko imam trenutek le zase. Ko se zleknem na gugalnik, zavita v topel pulover ali mehko svilo, srebam skodelico čaja, zrem skozi okno in razmišljam. Čutim svoje telo in misli. Svojo dušo. Takrat grem s telesom in mislimi skozi trenutke, ki so mi v življenju dali največ lepote. Takrat čutim veliko hvaležnost za vse, kar mi je življenje dalo. Takrat sem pomirjena.

Ravno ta mir, ta notranja lepota človeka se vedno odraža navzven. Se strinjate?

Res je, ni lepšega kot videti človeka, ki je miren, pomirjen sam s sabo. To je res lepo. Lepo je to doživljati, saj te take osebe pomirjajo in peljejo vase. Poglej, koliko lepote narediš, če si prijeten do okolice. No, seveda ni vedno tako enostavno. Življenje je nepredvidljivo, ni vedno pošteno. Če bi bilo tako, bi ljudje, ki delajo dobro, doživljali le dobro. Pa vemo, da imajo pogosto težke usode in ni jasno, zakaj. V tem smislu nisem več naivna. Na dolgi rok pa vseeno verjamem v svetle vibracije in energije.

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story