Intervju: David Urankar in Ajda Rotar (tudi) o časih, ki niso bili najbolj prijazni do njiju

Imata dva prečudovita sinova, ki vama zagotovo popestrita dni. Kako najraje preživite konec tedna?

Ajda: Vsi štirje imamo zelo radi športne dejavnosti, tako da je odvisno od sezone. Ob lepem vremenu gremo na morski zrak in kakšen kolesarski izlet, pozimi pa se veselimo vsakega dneva, ki ga preživimo na smučeh. Kdaj pa kdaj paše biti za vikend tudi doma, ob zlaganju lego kock, na dvorišču ali ob igranju namiznih igric.

Ali bolje funkcionirate v kaosu ali takrat, ko je vse v popolnem redu?

David: Mislim, da je pri majhnih otrocih težko vse pospravljeno. A na koncu dneva, če moram izbirati med igranjem in pospravljanjem, izberem prvo. (nasmešek) Je pa treba - če ne drugega, za dobre navade - kdaj tudi kaj pospraviti.

Ajda: Jaz imam kar rada stvari urejene, čeprav občasno ne gre drugače, kot da je totalni kaos. (smeh)

Kako si razdelita gospodinjska opravila?

David: Oba delava praktično vse. Tako kot jaz vem, kako se pere na 30 stopinj, tako tudi Ajda ve, kje se skrivajo metri in izvijači. (smeh)

In katero je tisto, kar vama gre najbolj na živce?

Ajda: Haha, meni zagotovo menjava posteljne prevleke. Tukaj vedno vskoči David, ki ima veliko več potrpljenja za to.

David: Po navadi grem kar sam sebi. (smeh) Če vem, da moram nekaj narediti, pa pozabim, oziroma ko grem petkrat po neko stvar, pa je še vedno nisem prinesel. (smeh)

Zanima nas, kakšna sta kot starša. Se velikokrat razjezita?

Ajda: Jaz sem bila kar stroga, se mi zdi. Zadnje čase sicer malo bolj popuščam, vendar se mi vseeno zdi prav, da otrok pozna meje.

David: Mene se da lažje prinesti naokrog, sem bolj potrpežljive sorte, a ne za vsako ceno. Tu se strinjam z Ajdo, v določenih primerih mora biti meja jasna.

Kako bi opisala svoja malčka?

David: Sta dva divjaka, ki ju imava najraje na svetu. V družbi pazita drug na drugega, doma pa se lahko v treh minutah tudi petkrat skregata, čigava je zadnja nalepka. Prineseta veliko energije, a je veliko tudi zahtevata. (nasmešek)

Si v hitrem tempu življenja kdaj vzameta čas samo zase? Kako se najraje razvajata?

Ajda: Najraje skočiva na kakšno masažo in večerjo. To se mi zdi kar zmagovalna kombinacija. Prej sva pogosto igrala tudi tenis, kar namerava ponoviti z naslednjo pomladjo, saj oba v športu res uživava.

David: Pred kratkim sva šla na stand up Daniela Slossa, ki je eden izmed najinih najljubših komikov. Včasih pa babice in dedke prosiva za varstvo in doma na kavču peljeva možgane na pašo. (smeh)

Ajda, oktobra ste razkrili, da se spopadate z izgorelostjo. Bi nam zaupali, kakšne znake ste imeli in kako je prišlo do tega?

Ajda: Začelo se mi je z mravljinci, glavoboli in izčrpanostjo. Poslali so me na različne preiskave, in ker te niso pokazale ničesar, kar bi odstopalo, so rekli, da gre za izgorelost. Nekako nisem mogla verjeti, da so lahko tako močni fizični simptomi posledica izgorelosti, tako da se je postopoma zaradi dvomov pridružila tesnoba, kar se je stopnjevalo v panične napade. Pravijo, da se izgorelost pojavi, ko gremo preko sebe, ko se preprosto izčrpamo do mere, da nas ustavi telo.

Kaj je bilo v tistem času najhuje za vas?

Ajda: Najhujši je bil pravzaprav ta dvom, da je fizično res vse v redu, nato pa soočanje s hudo tesnobo in paničnimi napadi, ko nisem vedela, kdaj in kako se bo to sploh končalo. Pred tem sem bila vse življenje zelo aktivna, fizično zelo dobro pripravljena in nisem razumela, kako je lahko telo kar naenkrat tako izčrpano, da lahko cele dneve samo ležim.

Kakšna je terapija proti izgorelosti in kaj ste v tistem času bili zmožni narediti?

Ajda: Ko sem videla, da samo po sebi ne gre na bolje, sem pogooglala, kaj narediti v primeru izgorelosti. In prvi zadetek je bila psihoterapija. Izredno mi je pomagalo tudi to, da sem o svojem počutju odprto govorila z ljudmi, ki jih pravzaprav nisem poznala. Tako sem kmalu spoznala, da je izgorelost občutilo že ogromno ljudi, in to, da so se čisto sestavili, je bilo tisto, kar me je pomirilo. Veliko časa sem posvetila meditaciji in dihalnim vajam, tako mi je bilo z aktivacijo parasimpatičnega sistema najlažje umiriti telo in um. Postopoma so se stvari začele sestavljati.

Dejali ste, da so vam bili v neverjetno podporo vaš mož David, družina, prijateljica in nekateri posamezniki. Ste v tistem času spoznali, kdo je tisti, ki vam vedno krije hrbet?

Ajda: Potrebovala sem več mesecev, da sem sploh lahko šla po otroka v vrtec in šolo. Ne zato, ker ne bi imela volje, to sem si izredno želela, vendar so bili glavoboli in utrujenost preprosto tako močni, da telo ni zmoglo. Kar je pomenilo, da je vse padlo na Davida ter najine starše. V vseh teh mesecih mi niti enkrat niso namignili, da bi morala okrevanje kaj pospešiti. Saj ne, da bi ga lahko, seveda ne bi nič pomagalo, pravzaprav bi verjetno povzročilo še dodaten pritisk, vendar mi je ta njihova podpora res dala vedeti, da naj se posvetim sebi, za drugo bodo poskrbeli oni. To mi je daleč od samoumevnega.

Ljudje ne morejo dati svojih življenj kar na pavzo in potrpežljivo čakati, pri tem pa ne vedeti, ali bo to trajalo dva tedna ali dve leti. Vedela sem tudi, da imam rada svoje prijateljice, a me je kljub temu presenetilo, kako zelo so se izkazale. Vse te ure poslušanja enih in istih stavkov, problemov ob padcih, potrpežljivosti … Presenetilo pa me je tudi nekaj posameznikov. Tukaj imam v mislih nekatere ljudi z Instagrama, ki jih nikoli nisem srečala v živo, vendar ko sem čisto na začetku na hitro delila, kaj se mi dogaja, so delili svoje osebne, zelo intimne in boleče izkušnje z menoj ter mi povedali, kaj jim je pomagalo. Takšna neverjetna podpora iz res vseh strani je tisto, kar mi je najbolj pomagalo, da sem začela razumeti in se sestavljati.

Kako sta vajina otroka doživljala vaše težave? Ste jima razložili, kaj se dogaja?

Ajda: Prej sem čez teden zaradi službe po navadi delala do večernih ur, med izgorelostjo pa sem večinoma počivala doma, kar jima je bilo na začetku malo nenavadno. Mogoče mlajši sin niti ni tako opazil spremembe kot starejši. Dedki, babice in David so se toliko ukvarjali z njima, da pri Nelsu nisem dobila občutka, da bi mu bilo kaj posebej čudno, Liama pa je zanimalo, kako to, da sem tako utrujena, da ne morem igrati košarke z njim.

Razložila sem mu, da se ljudje včasih ženemo tudi za stvarmi, ki nas veselijo, zato ob tem niti ne opazimo, da izčrpamo telo do mere, ko potrebujemo daljši počitek. Previdna sem bila, da ga ne bi skrbelo, in mu povedala, da bom kmalu bolje ter da mi zelo pomagata meditacija in joga, ki sprostita tako telo kot glavo. In ker otroci veliko bolje kot besede dojemajo dejanja, sem jima občasno pred spanjem predvajala nežno otroško meditacijo v obliki glasbe, ki je bila obema tako všeč, da sta velikokrat sama potem prosila, ali lahko z njo zaspita. Prav tako je bilo z jogo; pred vrtcem sta gledala risanke, jaz pa sem delala jogo. Ni trajalo več kot dva dni, da sta se namesto risank raje pridružila meni na blazini, kar se jima je zdelo nadvse zabavno.

David, dejali ste, da ste izgorelost prej podcenjevali. Kaj ste doživljali, ko ste spremljali Ajdine težave, in kako ste ji lahko pomagali?

David: Res je, nikoli ne moreš razumeti situacije, dokler se ne zgodi tebi ali nekomu, ki ti je blizu. Trudil sem se biti v podporo, veliko sem bil doma z otrokoma, veliko sva se tudi pogovarjala. Kljub temu sem se na trenutke res počutil nemočnega.

Oba sta v življenju že marsikaj naredila in dosegla. Kaj je za vaju največji uspeh v življenju?

Ajda: Vse te mednarodne nagrade in fensi nazivi so že fajn, vendar se nič ne primerja s tem, da se naučiš umiriti in začneš uživati v takih res vsakodnevnih stvareh. Vem, da se sliši klišejsko, ampak s čuječnostjo sem se naučila, da je največji uspeh notranji mir in zadovoljstvo.

David: Ne vem, ali je največji, a štejem za uspeh (klišejsko) to, da sem se kdaj pa kdaj naučil reči ne. (nasmešek)

Napisala: Živa Avžner/Fotografije: Studio Prispodobe

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol