Vedeževalec Blaž od blizu: "Starejše gospe zanimajo predvsem zdravje in vnuki, moške pa izključno služba in seks"

Vas je življenjska pot v vedeževanje pripeljala po naključju ali je za to odločitvijo poseben namen, morda celo uresničevanje dara napovedovanja prihodnosti, ki ste ga podedovali iz družine?

Da sem se zatekel k temu poklicu, obstaja poseben razlog. Babica je namreč imela moč, da je človeka, ki je bil bolan, pozdravila s svojo energijo. Nisem pa prepričan, da bi v sebi nosil dar kot nasledstvo, saj so bili številni proti izbiri mojega poklica. Navadni smrtniki so namreč poklic vedeževalca običajno pripravljeni opravljati izključno zaradi denarja. Le malokdo od nas resnično čuti in posel opravlja tako, kot ga je treba. Iskreno lahko povem, da sem nekaj let delal brezplačno in so me ljudje v trenutkih, ko so potrebovali nasvet, pogosto izkoriščali.

Sloves najbolj priljubljenega in hkrati razvpitega vedeževalca se vas je oprijel predvsem zaradi unikatnega pristopa do strank. Ljudi z odrezavim humorjem radi spravljate v nelagoden položaj, čeprav v vaših napovedih v večini primerov iščejo uteho.

Imam poseben način komunikacije s strankami. Nimam veliko potrpljenja v življenju. Prvič in drugič povem lepo, ko pa me nekdo ne posluša, si ne morem več pomagati. Dobim namreč občutek, da me nekdo ne ceni niti toliko, da bi za nekaj trenutkov utišal televizijo, da ga lahko normalno slišim in se pogovarjam z njim. Na koncu pogosto izpadem kot največji bavbav in sem vsega kriv, nihče pa ne izpostavi tega, da je moje delo moteno. Lažje je nekoga pljuvati in zažgati na grmadi, kot pogledati resnici v oči. Seveda ni prav, da nekoga naderem, ampak ne znam se nadzorovati. Takšen pač sem.

Koliko vaše osebnosti, prisotne na malih zaslonih, je resnične tudi v vsakodnevnem življenju? Znate tudi sicer biti hudičevo strogi?

Ljudje so presenečeni, ko opazijo, kako prijazen sem v živo, saj v živo nikomur ni treba utišati televizije. (smeh) Vidijo, da sem čisto normalen. Sem precej samotarski, ne maram preveč ljudi okoli sebe. Tudi v družbi sem bolj umirjen, dokler me nekdo verbalno ne napade. Takrat jasno in glasno povem, da tega ne dovolim in da nihče v življenju ne bo grdo ravnal z mano. Če nekomu ne pašem, naj me blokira in težava bo rešena.

Vam hitro uspe začutiti energijo človeka, čeprav prek telefonske linije?

Izkušnje delajo svoje. Ko zaslišim in začutim glas, v nekaj trenutkih vem, ali je oseba težavna, smotana, naporna ali če je uradnik, fina gospa ali obupan gospod. Razumljivo pa je, da na štiri oči čutim toliko bolj. Takrat vem, kdo laže, krade, vara ali pa je preprosto dober človek. Odvisno od primera. Seveda obžalujem in se tudi opravičim, če kdaj naredim napako. Zmotim se predvsem pri sebi. Kovačeva kobila je vedno bosa. (smeh)

Kakšni občutki vas običajno prevevajo ob pogledu na karte, medtem ko nekomu napovedujete prihodnost?

Doživljam močna čustva, ki pa jih ne pokažem. Ko te nekdo rani, se v življenju naučiš skrivati srce.

V enem izmed preteklih intervjujev ste dejali, da se bojite kart, iz katerih napovedujete usodo. Vam je kdaj komu, ki mu ne pokažejo obetajoče napovedi, težko povedati resnico?

Kart se bojim, ker vedno povedo resnico. Ko vidim, da bo nekdo umrl, mi je izredno hudo. Tega nikoli ne pokažem.

So katera vprašanja še posebej pogosto izpostavljena med Slovenci? Imate občutek, da vas kličejo kot odrešenika?

Starejše gospe zanimajo predvsem zdravje in vnuki, moške pa izključno služba in seks. Osamljene tudi to, ali bodo spoznali žensko. Pogosto jokajo v slušalko, ker ne morejo verjeti, da se pogovarjajo z menoj. Večina je izredno prijaznih in rad bi se zahvalil vsem tistim, ki so me v moji karieri že poklicali. Število teh je enormno, zagotovo več kot 100.000 ljudi.

Ali ob tem, ko ljudem napovedujete prihodnost, občutite tudi kanček odgovornosti, saj ti svoja dejanja pogosto prilagajajo vedeževalčevim napovedim?

Absolutno. Vedno povem natanko to, kar vidim v svojih kartah. Če je slabo, upam, da nimam prav, čeprav se le redko zmotim. Takrat jih spodbudim, naj se bolj potrudijo in mislijo pozitivno, da bodo lahko zadevo izpeljali in zablesteli. Ko vidim dobro, pa jim običajno rečem, naj ne mislijo, da jim bo vse padlo z neba. Delati morajo v smeri, kot so delali do zdaj in uspelo jim bo.

Se vam je v preteklosti morda že pripetilo, da je nekdo, ki ste mu napovedali prihodnost, z vami pozneje vzpostavil stik in vam dejal, da so se vaše napovedi uresničile? Vam je katera povratna informacija resnično ogrela srce?

Ravno včeraj mi je znanec dejal: “Blaž, leto dni se nisva slišala zaradi okoliščin. Se morda spomniš, kaj si mi takrat povedal v limuzini?” Odvrnil sem mu, da nimam pojma, saj me je vmes klicalo že celo morje ljudi. “Takrat sem se ti smejal, nisem ti verjel. Zdaj se je zgodilo točno to, kar si napovedal. Vsak, ki mi reče, da si bedak, mu povem svojo zgodbo.” Obstaja ogromno ljudi, ki mi pripovedujejo podobne zgodbe. Priznam, na začetku mi je bilo hecno, da sem lahko določene stvari vedel vnaprej – denimo smrt pokojnega papeža Karla Wojtile in Tošeta Proeskega, o katerem sem sanjal noč prej. To so stvari, ki jih običajno ne razlagam.

Vam je katera anekdota, povezana z vedeževanjem na televizijskem zaslonu, še posebej ostala v spominu?

Številni pljuvajo in sovražijo, ko potrebujejo pomoč, pa so izredno prijazni. Tega ne maram. Človek mora vedno biti to, kar je. Spomnim se, kako sem nekoč neki gospe gledal v karte – zanimale so jo srečne številke, zato sem ji svetoval, naj preneha metati denar skozi okno, mož pa naj pazi na zdravje, saj vidim, da bo zbolel za rakom. Gospod je znorel in me popolnoma zasovražil. Gospa ga je komaj prepričala, da odide na pregled, in izkazalo se je, da imam prav.

Zakaj se je, po vašem mnenju, vedeževalcev oprijela stigma, da gre v večini primerih za prevarante? Kako lahko ljudje prepoznajo dobrega vedeževalca, ki mu bo uspelo priti na proti njihovim željam?

Ljudje dojemajo vedeževalce kot lopove, ker to, kar delamo, sploh ni služba, moramo znati samo govoriti. In če človek ni vedeževalec, ne ve, kdo je prevarant. Ljudem vedno svetujem, naj ne kličejo prijaznih vedeževalcev kar vse povprek, saj se bodo opekli, na koncu poklicali mene in plačali dvakrat več, kot bi sicer. Je pa res, da živimo v 21. stoletju, ko je treba biti izviren in delati močno reklamo, če želiš preživeti. Davki so ogromni, prav tako tudi najem prostora in delež, namenjen operaterju. Tega nihče ne omenja. Posel ni lahek. Biti moraš izredno iznajdljiv, da lahko preživiš, in na koncu dneva predvsem dober vedeževalec.

Ste se v preteklosti tudi vi kdaj prepustili napovedim vedeževalca?

Priznam, da ja. Dvakrat na Madžarskem, kjer je bila ena vedeževalka odlična, in enkrat v Sloveniji. Malokomu verjamem, ampak tisti, ki obvladajo, me običajno v nekaj minutah vedeževanja vprašajo, ali vem, da imam tudi sam ta dar in da bi lahko napovedoval. (smeh)

Zaznavanje in vsrkavanje različnih energij, ki jih izžarevajo vaše stranke, je lahko izredno izčrpavajoče. V čem poleg kart najdete največjo radost, ki vam napolni baterije?

Drži, nekatere energije ljudi so povsem na podnu. Sploh ne vem, kako sem danes še živ. (smeh) Šel sem čez pekel in pokasiral ogromno svinjarij. Zato imam gospo, ki me očisti, pa tudi sam meditiram pozitivno. Sicer pa izjemno rad potujem v kraje, v katerih še nisem bil, ter se učim novih jezikov. Znam angleško, nemško, slovaško, nekaj malega tudi švedsko in madžarsko. Imam veliko željo se naučiti tudi prvega romanskega jezika, to je italijanščine. Rad si tudi privoščim sprehod in popijem kozarec dobrega vina v družbi prijateljev.

Ali kot vedeževalec lahko verjamete v boljši jutri?

Seveda lahko verjamem v boljši jutri. Če sem vedeževalec, še ne pomeni, da je vse mračno in temačno. Povem zgolj to, kar vidim. Obstajajo dobri in slabi dnevi, dejstvo pa je, da usodi ne moremo zbežati. Vedno nas doleti tisto, kar nam je namenjeno.

Pripravila: N.D. // Fotografija: Osebni Arhiv

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord