Pogovor z Zdravkom Počivalškom, ki odkrito priznava: "Moja Ivana podpira tri vogale doma"

Le streljaj oddaljena od olimskega kulturnega spomenika v obnovljeni podobi, v kakršni je bila prvotno zgrajena davnega leta 1780, stoji njegova domačija, zato je občutek, da se s pogovorom vračava v njegovo mladost, toliko pristnejši.

Z ministrskega stolčka predseduje z lahkim srcem, saj se vsak večer znova vrača v zatišje Kozjanskega hribovja, v objem dveh hrzajočih ljubljenk. Ljubezen do konjev je, kot pravi, neskončna, in navsezadnje tudi tista, zaradi katere diha s polnimi pljuči.

Z mislimi daleč stran od neprizanesljivosti političnega parketa sva se dotaknila šolanja pod materinsko taktirko, košarkarskega portfelja, družinskih dragocenosti in strasti do kmečkega opravila – spravila krme: "Še danes se, ko ne vem, kaj bi, reševanja problemov lotim na podlagi logike zdrave kmečke pameti. V njej se praviloma vedno najde dober izhod iz težav."

Zdravko, prebujate se ob razgledu na slikoviti samostan Olimje, katerega temelji segajo v 16. stoletje. Ravno zgodnja jutra so, predvidevam, še zadnji trenutek zatišja pred skokom v razburkan tok vsakdanjosti. Kako ga izkoristite?

Vsak dan se, ne glede na to, kdaj sem prispel domov, zbujam ob 5.30 zjutraj. Najprej je na vrsti telovadba. Že zadnjih 20 let ji posvetim nekaj minut in razmigam vse pomembnejše dele telesa. Brez izgovora telovadim tudi na službenih poteh, kjer pa je potreben kanček improvizacije. Imam namreč elastičen trak, ki ga vedno nosim s seboj.

Ob vznožju Kozjanskega hribovja ste preživljali tudi rano mladost, zato je današnje življenje na stičišču družinskih korenin toliko pristnejše. Se vam zdi zbližanost s krajani pomembna?

Čeprav se zaradi natrpanega urnika vidimo bolj malo, s krajani živimo v velikem sožitju. Dajejo mi občutek varnosti. Vsi vemo vse o vseh, in če bi bilo na domačiji, ko me ni doma, karkoli narobe, bi za to zagotovo poskrbeli sosedje.

A vendarle ste gnezdo že mnogo let pred pisanjem karierne zgodbe zapustili v zameno za študij v prestolnici. V Ljubljani ste namreč leta 1981 na Biotehniški fakulteti diplomirali z diplomsko nalogo iz koruze. Se ob spominih na guljenje študijskih klopi še danes počutite mladostnega?

Poskus s koruzo sem celo izvedel doma. Posadil sem štiri vrste in natančno preučeval, kako gostota setve – torej razmik med zrni – vpliva na bogatost pridelka. To je bilo leta 1980, novembra prihodnje leto pa sem jo pospravljal in tehtal. V študijskem obdobju sem bil namreč prepričan, da je koruza moje živ- ljenje. Zanimalo me ni nič drugega.

To so bila daleč najlepša leta ter hkrati obdobje prvega odhoda od doma in samostojnega bivanja zunaj domačega okolja. Štiri leta sem namreč stanoval v študentskem naselju v Rožni dolini. Še danes se spomnim – v bloku 4, soba 309. Ko so me Ljubljančani takrat spraševali, od kod prihajam, ni nihče niti vedel, kje je Olimje.

V študentskem domu je bilo zagotovo ogromno neprespanih noči.

Veliko jih je bilo. Mnogo let pozneje sem študentski dom ponovno obiskal, potrkal na vrata svoje stare sobe in na kljuko obesil vrečko z buteljko vina. To je bilo življenje. V prvih letih po študiju me je, če sem do večernih ur ostajal v mestu, celo grabilo, da bi se napotil proti Rožni dolini. Premišljevanja o selitvi sem nato prebolel, a Ljubljana je do danes ostala zapisana kot meni najlepše mesto.

Ob omembi študija bi bilo krivično ne izpostaviti zanimivega dejstva, da sta vas prvih nekaj razredov osnovne šole v današnji Čokoladnici v Olimju poučevali mama in teta. Je to pomenilo, da sta bdeli nad vami s strožjo taktirko ali sta vam priložnostno pogledali skozi prste?

Takrat je za nameček potekal kombinirani pouk, kar je pomenilo, da sta poučevali dva razreda hkrati. Vrstniki so me pogosto gledali postrani, češ, 'tebi je lahko', ker naj bi imel nekakšno obliko varnega zaledja. A imeti za učiteljici mamo in teto je bila vse prej kot prednost. V prenesenem pomenu je to pomenilo, da sem bil za eno stvar tepen dvakrat – doma in v šoli. V resnici je bilo to zame najtežje obdobje in prav nestrpno sem čakal zadnjo triado v Podčetrtku.

Ali s pogledom čez ramo pogosto obujate spomine iz mladosti? Je bilo odraščanje na podeželju izhodišče temeljev delovnih navad in preprostega značaja?

Mati, Trboveljčanka iz rudarske družine, in oče, potomec furmanov, sta poskrbela, da smo v kombinaciji učiteljice in kmeta živeli solidno in se navzeli odnosa do dela. Veliko ljubezen do konjev, do zemlje in nasploh do užitka v delu sta mi vcepila prav starša.

Dva hrzajoča štirinožca vas iz sosednjega hleva pozdravljata še danes. Vam v naglem vsakdanjiku še vedno uspe ujeti priložnost za opravljanje domačih del?

To, da imam konje, še zdaleč ni muka. Ne bi bil jaz, če jih ne bi imel. Prisoten sem bil pri nešteto telitvah, je pa res, da jih že nekaj let nismo imeli. In koliko žrebitev! Na vrhuncu sem imel celo 12 konjev. Ni pa večjega užitka – kot je bil in je še vedno – od spravila krme. Košnja, sušenje in spravilo krme tik pred dežjem je prava mantra. Morda se zdi ljudem, ki tega ne občutijo, smešno, vendar ni večjega zadovoljstva. Še danes se z užitkom usedem na traktor.

Biti zvest življenju na domačiji je brez dvoma tista stran karierne plati, ki vas prizemlji in omogoča, da zadihate s polnimi pljuči.

Absolutno. Bližnji tega pogosto ne razumejo. Z zgodbo želim nadaljevati tudi po ministrovanju, saj je ravno slednje vplivalo na to, da ni kmetija več tako dobro vzdrževana, kot je bila nekoč. Za to je seveda krivo moje kronično pomanjkanje časa. Vse imam izračunano do minute natančno. Od 5.30 zjutraj do odhoda v hlev in Ljubljano. Hudič je, če se kaj zalomi.

Le redki vedo, da k natančnemu načrtovanju urnika prištevate tudi svojo mojstrsko tehniko likanja srajc.

Politika na leto oguli lepo število oblek, zato likam od trenutka, ko je bilo treba nositi srajce in kravate. Tega me je navadila že mama. Rešujem ga po matematičnem kopitu – srajce nosim vsak dan v tednu in v petek, ko se vrnem domov, je moja prva zadolžitev vse položiti v pralni stroj. Likanje nato pride na vrsto pozno ponoči ali v soboto zjutraj.

Za darilo ob 50. rojstnem dnevu so mi sodelavci celo kupili lutko, ki srajce, v katere jo oblečeš, zlika, a da sem hitrejši, svojim že likam ovratnik, medtem ko lutka opravlja svojo nalogo. Za celoten postopek likanja srajc potrebujem približno dvajset minut na teden. Prepričan sem, da sem z razdelano tehnologijo likanja najboljši neprofesionalen likalec v Sloveniji. (smeh)

Občutiti je vaš neprekosljivi perfekcionizem. Vas natančnost odlikuje na vseh področjih življenja?

Na nekaterih. Na drugih sem z užitkom površen.

Na primer?

Če se mi na deževno nedeljsko popoldne nikamor ne mudi, z ležanjem zapravim polovico dneva. Razkošje je toliko večje, če je ob meni še moja hči. Stara je devet let in pošteno sem se že nagledal risank o bikcu Ferdinandu. (smeh) Skupaj pogosto obiščeva tudi kino v Zagrebu, kamor grem s še večjim užitkom, saj me tam ljudje manj poznajo. Predstavljajte si, da bi v Ljubljani gledal risanke – ljudje bi zagotovo mislili, da se mi je popolnoma zmešalo. Kakor strela me hči prekaša tudi na digitalnem področju. Za rojstni dan sta mi z Ivano kupili iPen in še danes ga ne znam pravilno uporabljati. Čas teče naprej, jaz pa, priznam, ostajam precej analogen.

S srčno izbranko Ivano sicer razpeta med Slovenijo in Hrvaško negujeta odnose na daljavo. Bo držal rek, da se morajo partnerji malenkost pogrešati, da se imajo nato še raje?

Vsak dom zahteva nekoga, ki podpira tri vogale, in moja Ivana je steber vseh treh. Trenutno na daleč, si pa neskončno želim, da bi jih tudi od blizu. Pogoji, ki jih v normalnih okoliščinah ne bi nikoli sprejel, me pošteno žulijo. Rad sem z njima. Ob pomanjkanju pristne družinske plati življenja so takšni konci tedna resnična svetinja.

Nastopijo danes, ko sedite na ministrskem stolčku, občutki domotožja po preprostosti življenja? Kaj je pravzaprav bilo glavno vodilo, ki vas je gnalo na političen parket po menedžerskem vodenju Term Olimia, v katerih ste delovali od leta 1999?

Verjeli ali ne, nekoč sem novinarjem celo dejal, da se ne bom nikoli ukvarjal s politiko. Pošteno sem se zarekel. Do leta 2014, v tedanjem nepolitičnem poslovnem udejstvovanju, sem kot krizni menedžer štirih podjetij vsakih nekaj let prispel do križišča, na katerem sem spoznal, da me ni ničesar več strah. In ko človeka ni več strah, je čas za spremembo. Celo v zadnje podjetje, Terme Olimia, sem prišel po naključju. Očitno to, na kar niti ne pomislim, pozneje postane moja usoda.

Koga ima za vzor moški vašega kova?

Vse tiste, ki so iz malih zgodb naredili velike.

Nekoč ste tudi sami prisostvovali nastanku tradicije, ki je vodila do tega, da je občina Podčetrtek danes bogatejša za košarkarskega prvoligaša. Kot igralec v metu žoge na koš in pozneje kot trener ste bili odgovorni za športni podmladek.

Nepojmljivo! Pisala so se sedemdeseta leta in v tedanjih časih nismo imeli niti dvorane. Košarka je nato po tem, ko je Jugoslavija slavila na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Ljubljani, doživela razcvet in že leto dni pozneje smo dobili prvo asfaltirano igrišče pri šoli v Podčetrtku in prvo telovadnico v srednji šoli. Ob nedeljskih jutrih se je na njih odvijala vaška liga.

Košarko sem celo igral daljše obdobje, vmes staknil še poškodbo ahilove tetive, po njej pa nekaj let treniral našo vaško ekipo. Ni bila ravno najboljša, je bila pa brez dvoma daleč najbolj pametna, saj smo vsi dokončali fakulteto. (smeh) Mlade igralce sem hodil iskat na dom in nemalokrat moral ob tem prepričevati starše, da so jim pustili igrati košarko.

Čez čas sem pridobil tak sloves, da če sem jih peljal jaz, so verjeli, da bodo njihovi otroci košarko tudi zares igrali. Sem bil pa kot trener precej impulziven. Ko je bilo treba povzdigniti glas, sem vpil kakor zverina, hvalisal pa bolj malo. (smeh) Vsako tekmo sem tako kot igralec kot trener doživljal čustveno intenzivno in bil v popolnem transu.

A vendarle javno izkazovana stališča že od nekdaj zastopate drugače, v sodelovalnem duhu in z voljnostjo, da prisluhnete. Vas je kdaj strah odločno spregovoriti?

Pogosto me tepe ravno to, da govorim, kar mislim.

Kako bistveno pa je za vizionarje, kot ste sami, najti somišljenike? O čem si, ko beseda ne teče o politiki, s sogovorci najraje izmenjujete mnenja?

Somišljenikov ne iščem v pravem pomenu te besede. Vsakemu sogovorcu se prilagodim in z njim razpravljam o področju, v katerem se najdeva oba. Najsi bo to kmetijstvo ali šport, če želite tudi umetnost ali politična zgodovina.

Ob razklanosti sveta na dva pola, kakršnemu smo priča zadnje obdobje, se odpirajo številne pereče teme negativnega prizvoka. Kaj ob spremljanju teh vidite kot najboljše orožje v boju za boljši jutri?

Kot večnega in zapriseženega optimista me boste težko pripravili do tega, da bi v prihod- nosti videl kaj črnega. Optimist sem tudi z vidika vere v kreativno sposobnost Slovencev in med drugim odgovora na vprašanje, kaj bomo naredili, da bo naš podmladek ostal na domačih tleh. Mene boste iz moje luknje težko dobili, mlajši pa so, po drugi strani, fleksibilnejši in morajo imeti ambicijo ostati tukaj. Tukaj bodo ostali, če bodo imeli plačo, priložnost ustvariti družino in kariero.

Kateri pa so za vas tisti trenutki, ob spominu na katere vam zaigra srce?

Predlani, ko v obdobju spomladanskega zaprtja države z družino nismo mogli biti skupaj, smo se dogovorili, da se vsi trije dobimo na mejnem prehodu. Bilo je kakor v filmu Most vohunov Toma Hanksa, v katerem si na mostu izmenjajo ruskega vohuna.

Prehod Imeno na mostu Miljana nosi še posebej sentimentalen pomen, saj se je na tem mostu moj oče leta 1944 prvič po štirih letih pogovarjal s svojo mamo. Več ur je trajalo, da je pastir, ki je bil na slovenski strani Sotle, našel mojo mamo in jo iz Olimja napotil v Imeno. Srečanje, ki smo ga med drugim naredili tudi v spomin mojemu očetu, je tisto, ki v meni še danes vzbuja močna čustva.

Za kuliso odločne politične podobe se torej skriva čustvena plat.

Politika me včasih seveda žene v borbenost, nekateri celo pravijo, da sem robat. A v resnici sem popolno nasprotje tega – občutljiv, nežen in izredno miroljuben človek.

Napisala: Neja Drozg // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik