Intervju s Hajdi Korošec: "Bila sem prvi otrok, ki je pel za otroke"

Mala Hajdi se je prelevila v uspešno slovensko podjetnico in si na družbenih omrežjih zgradila zavidanja vredno skupnost ljudi, ki ji zaradi njene popolne iskrenosti in brezpogojne ljubezni do življenja sledijo na vsakem koraku ter jo z veseljem spremljajo.

V Celju imate zares prečudovito trgovinico z otroškimi dodatki. Kot pravite sami – od mamice za mamice. Kramljate z ljudmi, ki vas obiščejo v trgovinici, in se ustavite, ko vas nekdo prepozna na ulicah?

Priznati moram, da sem zelo socialno bitje. Mož Urban ni tako družaben, zato včasih to težko gleda. Vsepovsod se moram ustaviti in pogovoriti, saj se zelo rada družim z ljudmi. Zdaj me veliko več žensk ustavi tudi zaradi Instagrama. Povejo mi, da me rade spremljajo. Zelo posrečeno se mi je zdelo tudi to, da so me zadnjič punce v trgovskem centru pozdravile, kot da se poznamo že nekaj let. Rekle so mi, da me vsak dan gledajo na Instagramu, zato se jim zdi, da smo prijateljice. Všeč mi je, ker dobivam same pozitivne vibracije.

Na Instagramu ste si zgradili zavidanja vredno število sledilcev. Po čem mislite, da vas poznajo – po mali Hajdi, trgovinici ali na splošno po tem, ko ste gradili prepoznavnost prek Instagrama?

Mislim, da imam mešanico vsega, predvsem pa ljudi, ki jih zanimajo moda, življenjski slog, potovanja, kakšna kulinarična doživetja. Na kratko, kar zanima naju z Urbanom in kar rada počneva. Instagram je platforma za dajanje in prejemanje informacij. Na družabnih omrežjih poskušam videti samo pozitivne stvari, čeprav vem, da je prisotnega tudi veliko negativnega, zato sem še toliko bolj pazljiva.

Vseeno izhajam iz sebe, zakaj sem sploh prisotna na Instagramu, Facebooku, Linkdinu in TikToku. Čeprav moram reči, da me na TikToku na trenutke preseneti veliko negative. Tam je veliko zamaskiranih ljudi pod številkami, ki znajo biti napadalni in žaljivi, ampak se mi zdi, da moraš imeti za to trdo kožo.

Sem zrela oseba in psihično stabilna, zato je težko, da bi me 'jožica555' prizadela, me pa skrbi, ker je na platformi veliko mladih, kar je lahko zanje, ki šele gradijo svojo osebnost, zelo težko. Sama se soočam z določenimi strahovi, recimo, kako bo, ko bosta moja sinova želela imeti podobne platforme.

Sama sem precej povezana s tem, tudi zaradi svojega dela. In če sama to počnem, ne morem reči otrokom, da ne smejo. Prepričana pa sem, da obstajajo neke varovalke, s katerimi jih lahko nadziramo. Ne gre za to, da jima ne bi zaupala, ampak bolj to, kaj vse se dogaja v džungli družabnih omrežij.

Ste mamica dveh fantkov. Koliko sta stara?

Dante je star sedem let, Evan pa šest. Dante je zaključil prvi razred, Evan pa bo šel letos v šolo. Trenutno imamo kar veselo in aktivno. Iz dneva v dan se prebijaš in misliš, da dnevi ne gredo nikamor, ko pa pogledam nazaj, ne morem verjeti, da sta že tako velika fanta.

Čas je res hitro minil. Nekateri rečejo: “Majhni otroci, majhni problemi. Veliki otroci, veliki problemi.” Res jih poizkušam ubogati in poslušati, saj so bili nasveti starejših vedno pametni in na mestu. Zdaj se še rada pocrkljata in naju potrebujeta, midva z možem pa poskušava uživati, saj pravijo, da se stvari kar hitro obrnejo. (smeh)

Kaj je za vas najpomembnejša naloga matere?

Mama mora svoje otroke pripraviti na življenje. Ne želim ju preveč zavijati v vato. Naj sama spoznata nekatere stvari, čeprav zna to biti boleče in je težko gledati. Boljše jih je od malega navaditi na realnost, kot pa da bi v življenju imeli nato težave. Mi smo ves čas skupaj in smo zelo navezani drug na drugega.

Ravno zadnjič so mi dale misliti besede ravnateljice, da bi bilo dobro, da se navadita samostojnosti. Že ko greva z Urbanom v trgovino za eno uro, je problem, ker nismo šli skupaj. Po drugi strani pa morata vedeti, da sva midva njuna opora in da sva jima vedno na voljo.

Na družbenih omrežjih vidimo, da si velikokrat vzamete čas za družino in skupaj odpotujete, naj bodo to malce bolj oddaljeni kraji ali pa tudi ne. Je pomembno, da imate oddih le zase?

Sicer ne moreš reči, da je oddih. Naša potovanja so nekakšen 'šikan kaos'. (smeh) Z dvema majhnima otrokoma ni enostavno. Otroka sta se morala naučiti potrpežljivosti, kar je ena super lastnost, ki jo lahko razvijaš ravno na potovanjih. Zdi se mi pomembno, da otrokom pokažem svet, kulturo in vero. Ravno s tem bosta razvila smisel in čut za empatijo, da bosta postala tolerantni osebi, ki bosta v svetu sprejemala drugačnost.

Zdi se mi, da je na svetu čedalje manj potrpežljivosti in razumevanja za drugačne. To se mi nikakor ne zdi prav, zato želim, da se moja otroka naučita sprejemati drugačnost. Tudi mene sta starša tako vzgajala. Potovanja so večna akcija. Z Urbanom sicer narediva vse, da je otrokoma lepo, ampak včasih, ko si tudi do 18 ur na poti in na ramah nosiš otroka in prtljago, se vprašaš, kaj mi je bilo tega treba.

A ko pridemo na destinacijo in spoznamo nove ljudi, doživimo kaj novega, je vse poplačano. Navajeni smo, da si uredimo fizične albume, tako si otroka lažje zapomnita stvari in se tega pozneje tudi spomnita.

Bi lahko z nami delili kakšen namig za potovanje z otroki?

Teh adutov imava ogromno. Čez čas sva se jih naučila. Vsi se bojijo potovati z dojenčkom. Seveda otrok joka pri vzletu in pristajanju letala zaradi pritiska, ampak to se da hitro obvladati z dudo ali stekleničko.

Najtežje je bilo potovati, ko sta bila stara eno in dve leti, saj v tistem obdobju nista mogla biti pri miru. V tistem obdobju bi dolga potovanja odsvetovala in raje predlagala kakšno Španijo, ki je precej blizu in izredno lepa destinacija. Po drugem ali tretjem letu pa vse postaja lažje, saj imava pripravljene lizike, avtomobilčke ali v skrajnem primeru igrice in risanke. S seboj imamo tudi pobarvanke ali slikanice.

Je otroška trgovinica nastala že pred rojstvom sinov ali ste jo gradili sočasno?

Najprej sem delala na banki kot komercialist za pravne osebe. Tam sem bila 10 let. Imela sem res super službo, plačo, sodelavce in poklic sem res rada opravljala. Urbana sem spoznala najprej prek službe, nato prek Facebooka. Ko sem prvič zanosila, sem po spletu iskala kaj drugačnega, ekstravagantnega in butičnega za dojenčka, kar se tiče opreme.

Tega ni bilo, našla sem le nekaj tiste klasične ponudbe. Takrat sem že bila na Instagramu, ki pa je bil precej drugačen. Pomemben je bil videz, velik poudarek je bil na estetiki, veliko je bilo modnih navdušencev. Videla sem precej stvari za dojenčke in všeč mi je bil skandinavski stil, ker je bil dosti bolj umirjen, veliko je bilo pastelnih barv, prevladoval pa je preprost dizajn, ki pa je bil kljub vsemu zelo učinkovit. Všeč so mi bile praktične rešitve.

Začela sem naročati in prihajalo je vse več paketov. Urban je takrat delal kot ponudnik spletnega gostovanja, zato mu je bilo to okolje zelo domače. Odločil se je, da je dovolj naročanja, saj so me vsi spraševali, kje sem dobila to dudo in kje to priponko. Rekel je, naj iz tega naredim posel. Za rojstni dan mi je podaril domeno hajdi.si. Medtem ko je Dante spal, sem delala čudeže in vnašala vse prečudovite izdelke. Navezovala sem stike s ponudniki – predvsem s tistimi iz Skandinavije. Tako se je začela plesti moja pravljica o Hajdi.

Začeli smo doma v dnevni sobi za računalnikom, nato s pisarnico in majhnim skladiščem. Kmalu je prišla nepričakovana rast in hitro sem znova zanosila. Prišli so vsi možni problemi, od soočanja z organizacijskimi, digitalnimi in kadrovskimi težavami, hkrati pa sem imela še dva majhna otroka. Usklajevanje je bilo težko, tudi za naju z Urbanom, saj je hkrati vodil še svoje podjetje, ki pa ga je pozneje prodal, saj enostavno ne moreš obvladovati toliko stvari hkrati.

Torej partnerstvo s proizvajalci traja že od samega začetka?

Prva znamka je bila Elodie. Z lastnico sem navezala globoke in pristne stike. Ona je zame res kraljica, kar se tiče dizajna, in je naredila pripomočke visoke mode, ki se lahko primerjajo z znamkami, kot sta Gucci in Prada, ampak za dojenčke. Printi so narisani na roke. Razvijajo se novi izdelki in nove ideje, ona pa hodi po sejmih, kjer spremlja razvoj mode.

Velikokrat se vprašam, kako je vedela, katere barve bodo modne. V Parizu so posebni sejmi, kjer se določijo trendi barv in vzorcev. Enkrat so tigri, drugič rožice, ampak to se vedno ve vnaprej. Te stvari so v svetu mode zelo dorečene in niso spontane. In Elodie je ena izmed znamk, ki je bila zares ljubezen na prvi pogled in prva stvar, ki sem jo kupila za Danteja, je njihova odejica.

Poklicali so nas in želeli, da se v živo vidimo v Stockholmu. Nisva vedela, kako to izvesti z malimi otroki, zato sva angažirala vse babice in dedke, da sva lahko šla podpisat pogodbo. In še zdaj sodelujemo. Tudi Linda je bila že večkrat v Sloveniji in pri nas v Celju. Bila je tako navdušena, da so z vso družino prišli z avtom.

Svojo trgovino v centru Celja ste povezali s celjskim muzejem. S čim natančno ohranjate butičnost?

Z Urbanom sva najprej začela s spletno trgovino, saj je fizična trgovina dandanes prestiž. Takrat sva si ogledala že kar nekaj objektov, ampak ko sva stopila v naš celjski Železninar, me je oblila kurja polt. Spomnila sem se, kako sem z očetom hodila v Železninarja, ker je bil trgovski potnik za Kovino Tehnik in je tam velikokrat zaključeval stvari.

Ko sva stopila noter, sem si rekla, da je to to. Edini pomislek je bila grozno velika kvadratura pa tudi to, ali je Celje sploh zrelo za takšno trgovino. Rekla sem si, da je dovolj tega. Vedno nas je strah. Zakaj ne bi bilo Celje pripravljeno za eno takšno trgovino? Čeprav je bil Urban na začetku še vedno skeptičen, sva se le odločila in vzela ta prostor v najem. Ko so se začele obnove, sem poudarila, da želim določene stvari ohraniti.

Med prenavljanjem se je pri nas ustavilo ogromno radovednežev. Železninar kot stavba je bila stara 200 let in tem ljudem zelo veliko pomeni. Povezani smo tudi z Muzejem novejše zgodovine, saj sem želela, da so nekateri udarni kosi iz Železninarja razstavljeni. Drugače pa smo vedno razmišljali široko. Naredili smo previjalnico in dojilnico, saj takrat v mestu ni bilo mesta, kjer bi lahko mamice dostojno previle ali podojile otroka. Imamo tudi Unicefovo točko, kar pomeni, da se lahko k nam zatečejo otroci, ki imajo težave.

Naredili smo tudi očetov kotiček, kjer se lahko očetje usedejo, ko mamice nakupujejo. Ves čas poskušamo razmišljati vnaprej. Še ena novost je voziček, ki si ga lahko izposodiš, če ga recimo pozabiš doma, ali pa poganjalček. Pripravili smo veliko manjših dejavnosti, da bi se starši dobro počutili med nakupovanjem.

Na prvem mestu pa je tudi naše osebje, ki lepo poskrbi za stranke in razumejo našo filozofijo. Mamice so se tega navadile in so izjemno hvaležne. To mi veliko pomeni. Ves čas razmišljamo, kaj še narediti. Razmišljam, kaj mi je manjkalo, ko sem bila noseča ali ko sem imela malčke. To želim zdaj ponuditi mamicam. Vedno sem izhajala iz sebe, tudi pri izbiri izdelkov.

Zaradi predsodkov v naši družbi se je za vami in za vašim mlajšim možem verjetno obrnilo veliko glav in na vaju pokazalo veliko prstov. Kako to premagati?

Največji predsodek sem imela jaz. Ko sva vstopala v to zvezo, sem imela čuden občutek. Mogoče zaradi vzgoje ali nekih okvirjev, ki so mi bili dani. Imela sem težavo se soočiti s tem, Urban pa ne. Urban je vedno vedel, kaj si želi. Med nama je deset let razlike.

Najtežje mi je bilo, ko me je predstavil svoji mami, vendar je bila skulirana in prijazna. Takoj je rekla, da ko je bil Urban majhen, je imel na steni poster od Hajdi in povedal, da se bo z njo poročil. Stvari so bile čisto jasne – samo meni ne. (smeh) Urban je ena izmed mojih najboljših odločitev, ker res dobro funkcionirava. Slišim veliko zgodb, ko se mi oglasijo starejše ženske, ki imajo mlajše moške.

Njihove zveze nenormalno dobro funkcionirajo. Ne vem, kaj je s tem. Očitno se trend obrača. Zanimivo je tudi to, da je Urban veliko bolj zrel in resen, jaz sem pri 42 letih veliko bolj otročja. Včasih samo sebe presenetim. (smeh) Včasih potrebujem Urbana, da nas ima pod kontrolo, da to ne gre v čudne dimenzije. Včasih mu rečem, da mu želim, da bi imel vsaj pol toliko noro mladost, kot sem jo imela jaz, ker sem se imela res fajn. A Urbana to enostavno ne zanima. On je točno vedel, da hoče mene in da hoče družino.

Pojdiva še na začetek. Bili ste prva otroška zvezda, ki je prodrla med bolj priljubljene, lahko bi rekli, da ste v Sloveniji povzročili pojav otroških zvezd. Kako ste kot otrok doživljali to slavo?

Meni je bilo vse skupaj igra. Super je bilo, da smo se spoznali z Brendijem od Don Juanov. On je pisal pesmi in z mano presedel veliko časa. Vse ga je zanimalo. Vse pesmi so bile odraz tega, kar se je dogajalo meni.

V šoli so mi govorili, da sem važna, ker sem bila veliko na televiziji. Takrat je bilo to, da si prišel v oddajo k Miši Molk, nekaj ekstravagantnega. Danes se vsak, ki ima 5 minut časa, prijavi na šov, in je to to. Na te komentarje sem sošolcem odgovorila, da nisem važna in nastala je pesem Nisem važna. Rada sem imela oblekice, še zdaj jih imam, in nastala je pesem Oblečem si oblekico.

Imela sem kužka, ki je hodil k sosedi v vas. Vse to so bile pesmice iz mojega življenja. Velikokrat, ko me vprašajo, kako sem dosegla tak uspeh, da je še zdaj vse aktualno, jim odgovorim, da je bilo vse zelo iskreno. Otroci še danes to čutijo z mano. Bila sem prvi otrok, ki je pel za otroke.

To je bila odločilna stvar, ki je premagala. Seveda pa tudi krasna ekipa – moja starša, ki sta bila moja menedžerja. Mami je skrbela za zunanji videz, torej za obleke, pričesko in vse, da sem bila lepa. Tudi za urnike, da je bilo vse organizirano. Mami se je vsemu odpovedala, ne nazadnje tudi svoji službi, da me je lahko vozila naokrog po obveznostih. Vsega je bilo. Od nastopov, treningov, verouka, glasbene šole, športnih aktivnosti, intervjujev in slikanj. Tega je bilo ogromno, zato sem ju res potrebovala ves čas. Ko obiščeš čisto vsak gasilski dom v Sloveniji ... Naj mi še samo en reče, da je Slovenija majhna. (smeh)

Na odru ste vedno izžarevali energijo, bili ste poskočni in nasmejani do ušes. Ste bili tudi za kamerami takšen otrok?

Vedno se nasmejem, ko se spomnim, da so televizijski snemalci snemali moje nastope. Vedno je bilo težko, ker so me morali loviti s kamerami. Iskali so nekak­šno statiko, jaz pa sem res velikokrat izginila iz kadra, ker sem skakala naokrog. Že od nekdaj se je kazala ta hiperaktivnost, ampak v pozitivnem smislu. Vedno sem bila vesela in nasmejana ter ljudi spravljala v dobro voljo. Rada sem žurala, to mi je bilo položeno v zibelko.

Moj oče je drugače igral bobne, mami pa je uživala v modi in je frizerka. Ti dve stvari sta mi bili servirani in ni čudno, da sem izpadla takšna. Srečna sem, ker ko se ozrem nazaj, ne bi spremenila čisto ničesar. Mogoče bi kak­šno solzo manj potočila za kakšnim bivšim fantom. (smeh)

Spregovorili ste o zaničevanju vrstnikov, s katerim ste se soočali v mlajših letih. Vendar pravite, da vas je to utrdilo in da brez teh izkušenj ne bi bili to, kar ste danes.

Otroci so lahko zelo zlobni, zato je treba biti previden in kot starš spremljati te signale. Enkrat sem se na Instagramu že razgovorila, da meni žalitve zdaj nič ne morejo. Te stvari me zdaj motivirajo. Komentarji postanejo skupni problem naše družbe, ki ga bo treba rešiti.

Takšne stvari, ki se dogajajo zdaj, se ne smejo dogajati. Ogromno je namreč verbalnega nasilja in politiki bi lahko bili boljši vzor vsem nam, sploh na Twitterju. Včasih me je sram, kdo vodi našo državo in kako. Mislim, da bi morali ravno oni biti vzor, tudi drugi, ne samo politiki, bi morali se zamisliti, če že ne nad sabo, vsaj nad tem, kakšen zgled smo za mlajše generacije. Določene zadeve bi morali res rešiti. Poglejte na primer šov Sanjski moški. To je ne nazadnje odraz slovenske družbe. To smo mi. To nam je lepo ogledalo, kdo smo in kakšni smo.

Ni prav, da smo nesramni drug do drugega, sploh pa ženska do ženske. Tudi sama sem bila deležna ženskih igric, zato se nisem rada družila z ženskami. Preziram to grupiranje in spravljanje na nekoga, ki je ranljiv. Sama imam natančno dve prijateljici, ki ju lahko pokličem.

Veliko raje sem se družila z moškimi, ker pri njih takšne hudobije ni. Vse to ti ostane za vse življenje. Ko sem videla, da je moj sin pohodil mravljo, sem mu povedala, da se to ne dela. Mi živimo skupaj na tem svetu, ne glede na to, ali je to mravljica ali mačka. Spoštovati moraš vsa živa bitja, ne samo ljudi.

Pri šestih letih sem ravno zaradi tega postala vegetarijanka. Nobena žival mi ni naredila ničesar slabega, človek pa marsikateri. Nisem tisti vegetarijanec, ki bi vsiljeval svoj način razmišljanja. Urban je meso in tudi otrokom ga normalno ponujam. Vsak človek se mora sam pri sebi odločiti, kaj mu paše ali ne. To, da ljudje jemo meso, mi je do določene meje normalno, ampak kar jim počnemo, pa ne. Predvsem pa prenažiranje ni pošteno do živali.

Ste sinovoma vegetarijanstvo morda na začetku skrivali?

Priznam, da na začetku sem malo, zdaj, ko sta velika fanta, pa verjamem, da znata to sprejeti. Če njima ustreza meso, naj ga jesta. Sama morata sprejemati odločitve. Ko pojesta meso, ju pohvalim, da bosta močna, in če jima je to všeč, ju pri tem spodbujam. Seveda pa ju zanima, zakaj ne jem mesa. Enostavno rečem, da sem se tako odločila in tega ne skrivam več.

Znani ste po tem, da ste izjemno odprti. Zakaj menite, da je tako pomembna iskrenost, ki jo širite med ljudi?

Trenutno se mi zdi, da je toliko neiskrenosti in prikrivanja med nami. Zanimiva tematika je cepljenje. Javno sem povedala, da sem bila pozvana na cepljenje in sem bila zelo vesela, ker zaupam strokovnjakom. Če oni pravijo, da je to edini izhod iz tega, da se rešimo celotne situacije s covidom, da se gospodarstvo postavi na noge, da bo glasba zaživela, mi je to samoumevno.

Kmalu se je seveda začela valiti negativa in opazila sem, da je prisotno drugačno mišljenje, kar seveda sprejmem, ampak način, kako ta druga stran komunicira, pa seveda ni primeren. Žalostna sem, ker nisem nikogar prepričevala, naj se cepi, ampak sem samo povedala, da sem vesela, da sem bila končno pozvana. Upam, da se nas bo res veliko cepilo. Vem pa, da se jih veliko tudi ne bo – nekateri zaradi zdravstvenih razlogov, kar je popolnoma razumljivo, nekateri zaradi strahu, kar je spet popolnoma razumljivo.

Nekateri se niso cepili zaradi lastnih prepričanj, kar pa je tudi njihova pravica. To je tolerantnost in sprejemanje drugačnosti, ni prav, da se žalimo in delimo na dve skupini – cepljeni ali necepljeni. Kot da bi se delili na črnce in belce. S tem gremo en korak nazaj. Ravno pri tej temi, ko se je sprožil val, sem razmišljala, da je redkokateri vplivnež spregovoril o tem, ali se je cepil.

Res je, da sem izgubila veliko sledilcev na račun tega, po drugi strani tudi dobila, ampak pomembno je, da imam veliko isto mislečih ljudi, saj si lahko na takšen način dobro izmenjujemo informacije. Če nekomu ni všeč, da nimam enakega mnenja, je res boljše, da gre. Potem se mi je počasi odvijal film, zakaj je tako. Meni se je zdelo logično in spontano, da to javno povem. Pogovarjajmo se o tem, ker očitno je nekje problem. Ni rečeno, da se bo kaj spremenilo, pomembno pa je, da se o tem govori. Zato so mi družbena omrežja pomembna – da se pogovarjamo, čeprav imamo drugačna mnenja.

Bi zase rekli, da ste brez dlake na jeziku?

Ja, nikoli nisem imela težav s tem. Zaradi iskrenosti sem si na glavo nakopala že ogromno težav, ampak se mi zdi boljše živeti življenje z mirno vestjo in da lahko povem, kaj si mislim, kot pa živeti v neki senci in izgubljati neki bit, svoj jaz. Pomembno je, da ohranjam svoj način življenja.

Napisala: Živa Avžner // Fotografije: Ana Ravnak Majcen