Njena primorska duša je razpeta med Koprom in Ljubljano, kjer si je z možem Borisom Cavazzo ustvarila življenje. Tokrat je Ksenija Benedetti z nami delila podrobnosti o najstrašnejših trenutkih v svojem življenju, o otroštvu in kako je doživljala ločitev svojih staršev, o novem projektu ter nedavni selitvi iz središča Ljubljane.
Ksenijo Benedetti poznamo predvsem kot dolgoletno šefinjo Protokola Republike Slovenije. A ni samo to, je žena, hči, prijateljica, pisateljica, univerzitetna diplomirana muzikologinja, izredna predavateljica na Univerzi na Primorskem in vodja Akademije za poslovni protokol, izjemna sogovornica in še bi lahko naštevali.
Za seboj ima bogato karierno pot, ogromno življenjskih izkušenj, zdaj pa predstavlja enega najbolj osebnih knjižnih projektov Hišo sozvočja - avtobiografski intervju s 75 sopotnicami in sopotniki. Med spraševalci se znajdejo člani in članice njene družine, igralci, pisatelji, novinarji, profesorji, režiserji, politiki, podjetniki ...
”Odločila sem se, da mi vprašanj ne bi zastavljal samo en človek, ampak veliko ljudi. Veliko različnih ljudi. In sem začela to triletno avanturo,” mi pojasni svež koncept nastajanja svojega projekta, ki se ga je lotila v koronskih časih.
Bralca tako popelje v svoje otroštvo in mlada leta, v intimne kotičke svojega zasebnega življenja in v zakulisje protokolarne službe, ki ji je bila zvesta več let. Prikazuje tudi njene vrednote, razmišljanja in je obraz časa, v katerega smo vpeti.
<p>Ksenija Benedetti Boris Cavazza</p>
V zelo osebnem intervjuju smo z gospo Benedetti načeli marsikatero temo, zato vabljeni, da pokukate v njeno navdihujoče življenje, polno ljubezni, izzivov, preizkušenj, tako lepih kot grenkih, prav zaradi njih je namreč rasla in se izoblikovala v močno osebnost, kakršna je danes.
Ko sva se po telefonu dogovarjali za intervju, sem vas ravno zmotila med delom na vrtu. Ste navdušena vrtičkarica ali postorite le nujne zadeve? Kaj vam najbolj uspeva, kaj pa se nikoli ne posreči?
Ah, ne, zdajle je pač treba kositi enkrat na teden. Ne ljubi se mi vedno, zato z Borisom (možem, op. a.) razmišljava o robotku. Najraje imam gozdne jagode v visoki gredi, ki so tja prišle iz Brkinov iz rok mojega drugokolenčnega bratranca Martina. Za šalo smo v grede posadili tudi nekaj paradižnikov, bučke in jajčevce ter čebulo in česen. Ampak res bolj za šalo. Zdaj pa vse kar raste in raste. (smeh, op. a.)
Če se ne motim, ste se nedavno preselili na obrobje Ljubljane. Ste se že navadili na nov dom? Pogrešate kaj iz prejšnjega doma, česar niste mogli prenesti?
Pogrešava izključno le našo nekdanjo zunanjo dnevno sobo – Platano in platanarje Benča (Janez Bončina - Benč, op. a.), Jakova Brdarja, Francija Nemca, Boruta Kolška, prijazno natakarico Marico ... Živeti v središču, na Kongresnem trgu, ima sicer nekaj prednosti, a ta naša hiška z vrtom in ptičjim petjem z naskokom zmaga. In do centra sva z avtomobilom v desetih minutah. Boris je ob preselitvi na pol v šali rekel: “Jaz se več ne premaknem od tu, ne grem več nikamor (smeh).” Skratka: sijajno.
Vaša duša bo verjetno vedno razpeta med domačo Primorsko in vse bolj ljubo Ljubljano, če se lahko tako izrazim. Se motim?
Koper je moje mesto, a tudi Ljubljana je z leti to postala in postaja vsak dan bolj. Edino, kar ji manjka, je morje.
Koliko Primorke je še v vas?
Sto sedemindevetdeset odstotkov. (smeh, op. a.)
<p>Postala sem bolj jutranji človek, prej me boste našli za računalnikom ob sedmih zjutraj kot ob osmih zvečer.</p>
Po izobrazbi ste univerzitetna diplomirana muzikologinja. Kaj vam pomeni glasba? Kako na glasbo in glasbenike gledate danes, v primerjavi s časi, ko ste študirali?
Glasba skoraj vseh zvrsti je moja večna spremljevalka, na tak ali drugačen način. Moji pogledi nanjo in na glasbenike se niso in ne bodo spremenili.
V teh dneh ste izdali novo knjigo Hiša sozvočja, pri kateri gre za nenavadno zvrst avtobiografije. Od kod ideja za tak koncept?
Ideja me je obšla nekega večera, tik pred spanjem, med koronskim zaprtjem. Nekaj časa pred tem sem sicer že razmišljala o neki mini avtobiografiji v formi intervjuja. Nato se je nam vsem zgodila korona in kar naenkrat sem imela čas. Odločila sem se, da mi vprašanj ne bi zastavljal samo en človek, ampak veliko ljudi. Veliko različnih ljudi. In sem začela to triletno avanturo.
Zaradi narave dela poznate ogromno ljudi. Po kakšnem ključu ste izbirali izpraševalce? Je kdo odklonil sodelovanje?
Ni bilo enega ključa, bilo je mnogo ključev in kakšna ključavnica (smeh). Vsi so rekli ja, razen meni zelo dragega Marka Letonje, ki sem ga ujela na Kongresnem trgu mimogrede in me je prosil: ”Ksenija, prooooosim, daj me tokrat izpusti,” in mojega tudi zelo dragega dolgoletnega frizerja Tomaža Turka, ki je sicer privolil, potem pa vprašanj ni poslal, jaz pa ne sitnarim ali prosim več kot dvakrat.
Opazila sem, da ste na naslovnici knjige kot avtorica navedeni s priimkom Benedetti. Zakaj ste se odločili, da uporabljate samo svoj priimek, in ne tudi moževega?
Pred poroko sva z Borisom sicer o tem razmišljala in se skupaj odločila, da obdržim svoj priimek, ker me vsi poznajo po njem in ker sem se že takrat počasi odločala, da se podam v predavateljske vode. Ksenija Cavazza nima veliko zveze s protokolom, Ksenija Benedetti pa veliko. A to ni moj dekliški priimek (ki je bil Mahne), ampak priimek mojega prvega moža, ki je z mnogo leti postal tudi zelo moj. Biti Ksenija Benedetti Cavazza bi bila pa še večja čudnost. (smeh, op. a.)
Za nekatere je pisanje terapija. Kaj pa vam osebno pomeni? Kdaj ste najbolj ustvarjalni?
Odvisno od trenutka. Postala sem bolj jutranji človek, prej me boste našli za računalnikom ob sedmih zjutraj kot ob osmih zvečer. Pisanje je užitek, ventil, sprostitev, terapija pa gotovo ne, na srečo te ne potrebujem. (smeh, op. a.)
Ko bralec bere vašo knjigo, dobi podroben vpogled v vaše življenje. Je bila kakšna tema prepovedana?
Ne. Odgovorila sem na prav vsa vprašanja. Prošnja sopotnicam in sopotnikom je bila za tri, nekateri so jih postavili pet, Jan Cvitkovič pa samo eno.
Kakšne imate občutke, ko se razgalite pred javnostjo?
Nimam občutka, da sem razgaljena.
Znano je, da ste otrok ločenih staršev. Kako vas je to zaznamovalo?
Mama in oče sta se ločila, ko sem bila stara 20 let, ni mi bilo vseeno, a sem razumela, da bo za oba bolje, da gresta narazen. Vendar sta bila vedno v dvojini, ko je šlo zame. Skupaj smo praznovali rojstne dneve in božične praznike, skupaj smo tudi odšli na smučanje, ko sem bila stara že 35 let, spala sta sicer vsak v svoji sobi, a zvečer sta plesala rokenrol, kot sta ga znala le onadva. Tak odnos bi močno priporočala vsem ločenim staršem.
Dejali ste, da ste bili pridni in poredni obenem. Pri čem se to najbolj odraža?
Ne najbolj, malce pa že: šefinja državnega protokola je imela (še ima) tri tetovaže, ki jih v službi nikoli nisem kazala. Ko je kdo za to izvedel, je dvignil obrv ali na široko odprl oči.
Kaj pa tetovaže ... So tudi te malo uporniške?
Uporniške ne. Všeč so mi, kadar so estetske in kadar pred odločitvijo o njih tehtno razmislimo. Ne, da nase nadenemo vse vsevprek ali kakšno kitajsko pismenko, za katero nam tetovator reče, da pomeni na primer ljubezen, potem jo pa kdaj pozneje vidi kak Kitajec in se začne gromko smejati, ker je na človeku namesto ljubezen prebral toaletni papir.
Koliko jih imate in kaj vam pomenijo?
Tri. Na desni rami je nastala že leta 1995, ko še niso bile moderne. Pozneje je zaživelo še gorgonsko sonce na hrbtu in stiliziran morski konjiček na zapestju. Sonce in morje sta me tudi sicer v življenju kar močno izoblikovala.
Z Borisom Cavazzo sta 7. maja praznovala 7. obletnico poroke. Kako je biti v razmerju z igralcem? Ste mu kdaj rekli: “Boris, daj, nehaj igrati.”
Nikoli, ker nikoli ne igra, zato da bi igral.
Kako bi opisali teh magičnih sedem let zakona?
Magično. (smeh, op. a.)
Boris, vaš mož, je v svoji avtobiografiji spregovoril o vseh tragedijah, ki so se mu zgodile. Kako je stati ob strani človeku, ki je dal v življenju skozi toliko hudega?
Borisa vse njegove tragedije niso uničile in vedno je našel bilke, ki se jih je oprijel, da je vedno znova vstal. Težko si kdo, ki tega ni doživel, predstavlja, kako zelo težko je spet vstati, ko te usoda tako sesuje in uniči. Našla sva se pozno, ko sta bila nahrbtnika najinih življenj že močno polna z ljubeznimi, razočaranji, trpljenji, užitki … A je bil v njiju še vedno prostor za novo ljubezen in nove užitke. In kljub izzivom, ki sva jih prebrodila skupaj, zdaj že 10 let živiva, kot sva si vedno oba želela živeti. Že večkrat sem povedala, da nisva skupaj od vedno, sva pa lahko za večno.
V knjigi večkrat omenite Borisov nesrečni padec na počitnicah v Dolomitih, tudi to, da obžalujete to potovanje in da vas je najbolj strah Borisovega ponovnega padca. Verjetno si nihče ne more predstavljati, kako ste se s tem soočali? Lahko v nekaj stavkih orišete, kako ste se s tistim obdobjem spopadali?
To je bilo poleg očetove bolezni in smrti nekaj najstrašnejšega v življenju. Ob strani mi je stalo res veliko ljudi, predvsem pa Borisov sin Sebastian, moja mama ter prijateljici Damjana in Katja. Številni so želeli pomagati in tudi so res močno pomagali. A pri meni je tako, da vse hudo najbolje prenašam sama. Veliko mi je pomenilo, da sem si lahko dopisovala z ljudmi, a pogovarjanje in jok na ramah ni zame.
Brez oklevanj tudi spregovorite o tem, da nimate svojih otrok in da tega ne obžalujete. Mogoče se motim, ampak ženske se znamo postaviti zase in v zadnjih letih se veliko posvečamo karieri, saj želimo biti neodvisne. Ste se kdaj vprašali, ali ste prevečkrat dali prednost karieri in se za to mogoče 'ni izšlo'? Ali so razlogi za to preprosto drugje?
Ne, prepričana sem, da je ženska lahko uspešna v svoji karieri in hkrati odlična v vlogi mame. Moja kariera ni razlog, da nimam otrok. Več o tem pa v knjigi. (nasmeh, op. a.)
Ste ob kakšnem vprašanju (kadarkoli, ne samo med pisanjem knjige) ostali brez besed, bili v zadregi? Kako ste se znašli?
Ne, vprašanja me že vsaj 35 let ne spravljajo več v zadrego. Znam odgovoriti tako, da “ne odgovorim”. (smeh, op. a.)
7. avgusta praznujete rojstni dan. Je knjiga na neki način tudi darilo sami sebi? Se obdarujete za osebni praznik?
Ne, knjiga ni darilo sebi. Tudi sicer se ne obdarujem, razen daril v obliki doživetja: piknika na Pregarju v Brkinih, kosila z najbližjimi, zgodnjega vzpona na Snežnik (nekoč z očetom), obiska Barcelone (z Borisom), nove tetovaže ...
Imate kakšne posebne želje za prihajajoči rojstni dan?
Letos bom 7. avgusta verjetno v Križankah na predstavi Gran bolero (En knap & zagrebški plesni ansambel) in zagotovo bom ta dan vsaj deloma skupaj z mamo in Borisom. Želim si predvsem zdravja za moje najbližje in zase. In da bi uspešno izpeljala tudi naslednje šolanje Akademije za poslovni protokol, letos je šolanje uspešno zaključila že šesta generacija, drugo leto februarja začenjamo s sedmo. Želim si tudi zdravja našega planeta in ponovnega človečenja človeštva.
Ste ljubiteljica mačk. Eni je ime KokAkola in ji pravite mačja princesa. Je zahtevna, posebna?
Uf, to je princesa na zrnu graha. Vse življenje živim z mačkami, ampak ona je najbolj samosvoja od vseh.
Imate poleg KokAkole še kakšnega mačkona? Kaj vam je pri njihovih osebnostih res všeč?
Nazadnje sta bila z mano Jaka in Oskar, ki sta skupaj prišla v hišo, a sta žal v obdobju enega leta oba odšla. Oskar pred tremi meseci. Bilo je grozno. Moji oz. naši mački so družinski člani in marsikdo tega žal ne razume. Zdaj prepričujem Borisa in njegovega mlajšega sina Aleksa, ki živi z nama, da bi osrečili kakšnega psička iz zavetišča. Za zdaj neuspešno.
Malce me tudi skrbi zaradi KokAkole. Ampak ni nemogoče, da ga bom nekega dne kar pripeljala domov (smeh). Tako ali tako bi se takoj oba zaljubila vanj, KokAkola bi ga pa verjetno najprej popraskala in popihala, potem bi se pa nanj navadila.
<p>Moji oz. naši mački so družinski člani in marsikdo tega žal ne razume.</p>
Bili ste dolgoletna šefinja Protokola Republike Slovenije. Če bi lahko na novo spisali protokolarna pravila, kaj bi najprej uredili ali spremenili, bi kaj celo ukinili?
Vse odvečne ceremonije. Vse obiske, ki so sami sebi namen. Tudi kakšno državno proslavo ali dve.
Se spomnite kakšnega določenega spodrsljaja med službovanjem v protokolu, ki vam je najbolj ostal v spominu?
To je vprašanje, ki se vedno znajde na meniju vas, novinark in novinarjev (smeh), a vas bom tokrat usmerila v branje knjige, kjer sem o kakšnem kaj napisala.
Katera je največja zmota, ki jo imajo ljudje o vas?
Da sem zapeta in resna. In da sem dama. (smeh, op. a.)
Napisala: Alma Rahne // Fotografije: Osebni Arhiv, Mediaspeed
BONUS VIDEO: Pogovor Boruta Pahorja z Marjanom Pipenbaherjem
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču