Špela Grošelj je na glasbeni sceni že 20 let. Simpatična, odprta, vedno dobre volje in pozitivna. Čeprav se nam zdi, da o njej vemo vse, ji še vedno uspe marsikaj zadržati zase.
Povejte nam kaj o novem projektu z Domnom Kumrom. Verjetno se je ideja rojevala kar nekaj časa?
Projekt z Domnom Kumrom niti ni več tako zelo nov, saj sva pesem Vino in kitara izdala že lani oktobra. Zgodilo pa se je tako, da mi je to pesem poslal na mail že predlani in me vprašal “kak se to čuje”.
Komad mi je bil tako všeč, da sem se kar naježila. Takoj sem mu odgovorila, da je to nekaj najboljšega, kar je kdajkoli naredil. Sam ni bil najbolj prepričan, zato sem ga preganjala, kdaj misli pesem izdati, a je izdal drugo. Na koncu pa mi je dejal, da če mi je ta pesem tako zelo všeč, mi jo pa podari. Zelo sem bila vesela in pogovarjala sva se že, da ga bom poslala na Melodije morja in sonca 2020 kot solo pesem. Glede na to, da sem tam pred 16 leti zmagala z Atomik Harmonik, sem si rekla, da je čas, da zdaj sama sodelujem s tako super pesmijo. A se je zgodila korona in festival je bil odpovedan.
Vendar vseeno niste vrgli puške v koruzo. Kaj vas je gnalo naprej?
Nekega dne sva se z Domnom vozila na rojstni dan in sva se kar iz avtomobila javljala na Instagram. Moji sledilci so nama pisali, naj skupaj kaj zapojeva. In sva prav to pesem, čeprav nisem znala besedila. Ljudje so melodijo zagrabili in naju spraševali, kje jo lahko najdejo, saj je ni na YouTubu. Takrat je Domen predlagal, da skupaj posnameva duet. In sva ga, nato pa še videospot in lani oktobra vse tudi objavila.
Tudi sicer sta z Domnom dobra prijatelja. Kako to, da se tako dobro razumeta?
Najino prijateljstvo je zelo dinamično. Imava obdobja, ko sva nenehno na vezi in se slišiva vsak dan. Sploh si ne predstavljava, da ne bi bila v stiku. Potem pa pride obdobje, ko se niti ne slišiva. In trenutno je to drugo obdobje. Na nekaterih področjih sta najina značaja povsem nekompatibilna, na drugih pa se zelo ujemava. Povezuje naju ta neka spontana norost. Zdi se mi, da sva oba malce nora, v pozitivnem smislu, seveda.
Kako je bilo ustvarjati nov projekt ravno med karanteno?
Res sva se spraševala, zakaj se sploh lotevava novega projekta, če pa sploh ne bova mogla nastopati. Vedela sva, da bo izkupiček ničen. Ko ponudiš pesem na trg, je zelo pomembno, da jo ljudje zagrabijo in jo imajo radi. A midva se projekta nisva lotila preračunljivo, sicer se ga ne bi. Marsikdo v teh časih ne izdaja novih pesmi, ker se jim to enostavno ne izplača. Preračunali so, da če potem ne moreš iti na oder in unovčiti svojega dela, je brez veze. Midva pa sva pesem izdala iz čiste ljubezni do glasbe, brez kakršnihkoli računic. Verjamem, da se bo to obrestovalo enkrat, ko bo vsega konec in bomo spet na odrih. Zdaj je že skoraj leto dni, odkar sem nazadnje stala na odru, in priznam, da ga nenormalno pogrešam.
Kaj sicer počnete oziroma kako preživljate vse to, kar se nam dogaja? Kakšni so bili vaši praznični dnevi?
Povsem spontano sem se septembra odločila, da se bom lotila svojega posla. S tem mislim na prodajo izdelkov pod lastno blagovno znamko. Odločila sem se, da bom izhajala iz sebe in da bom na trg lansirala produkte, ki definirajo mene. Tako je bil najbolj logičen prvi izdelek prenosni mikrofon, ki ima tudi zvočnik, na katerega lahko poješ, govoriš, nagovarjaš ljudi na sestankih … Ima pa zraven še terapevtske učinke, saj spreminja glas in služi tudi kot popestritev, da se ljudje lahko zabavajo. Lahko pa ga uporabljaš tudi kot zvočnik in prek njega poslušaš glasbo. Ves december sem se ukvarjala s svojim prvim izdelkom.
Odziv je bil velik in izdelek smo razprodali v 14 dneh, kar je bilo zame povsem nepričakovano. Mislila sem, da bo zaloga trajala do junija. Do zdaj sem tako imela ogromno dela in skorajda nisem vedela, kaj se nam dogaja. Za ukrepe sem nemalokrat izvedela dostikrat od prijateljic. Bila sem kar v nekem svojem svetu. No, seveda občasno preberem novice, da ne bi bilo, kot da živim v jami. Poskušam pa biti čim manj obremenjena. Tako sem praznične dni praktično preživela v skladišču, ampak sem se imela super, bi ponovila, če bi bilo treba.
Znano je, da sta z mami veliki prijateljici. Vas je vedno podpirala pri vseh odločitvah?
Res je, z mami sva veliki prijateljici. Od nekdaj me je vzgajala v tem prijateljskem duhu in mi govorila, da ji lahko povsem prav vse. Nikdar me ni obsojala, tudi če sem naredila kaj narobe. Dovolila mi je, da sem se učila na svojih napakah in mogoče ji tudi zato tako zelo zaupam. Je edina oseba na svetu, ki o meni ve prav vse. Včasih kar sama pravi, da mogoče res ne bi bilo treba, da bi vse vedela …
Ste zelo temperamentni in veseli po naravi, so ti časi, ko smo bolj ali manj izolirani, za vas težki?
Glede na to, da mi narava dela omogoča, da kot s. p. lahko delam po svoje, imam še vedno najpogostejšo relacijo od doma do pisarne oziroma skladišča. S prijatelji se ne družimo, se pa seveda redno slišimo, pogovarjamo prek računalnika, da se tudi vidimo. Moram pa priznati, da druženja zelo pogrešam. Pogrešam dogajanja, ki ga je v mojem življenju veliko, ampak nima se smisla pritoževati nad stvarmi, na katere ne moremo vplivati. Tudi to bo minilo, tako da se veselim časov, ko bomo spet imeli normalno življenje.
Kako vzdržujete kondicijo? Ste pazljivi tudi pri prehrani?
Uf, nikakor, na žalost od lani aprila nisem bila aktivna. Takrat sem imela eno težjih obdobij v življenju, nisem se ukvarjala z rekreacijo in potem sem se tega seveda navadila. Človek se namreč hitro razvadi. Kakor se enih stvari navadiš, se jih potem tudi odvadiš. Sem bila tik pred tem, da ponovno začnem vaditi, tako kot takrat, ko sem bila res zelo aktivna in sem vsak dan telovadila, tekla in skrbela za svoje zdravje.
Trenutno nisem za vzor in nisem ponosna na to. In seveda se pozna. Dejansko bi morala zdaj, če bi si želela biti všeč, izgubiti deset kilogramov. Saj jih bom, slej ko prej, ampak danes še ne. No, sicer pa tudi kilogrami niso prišli čez noč. Imela sem zelo zanimivo in dinamično poletje, veliko smo se družili, zraven druženja pride hrana, običajno seveda ne najbolj zdrava. Poleg tega to, kar je meni dobro, ni najbolj zdravo, seveda pa so tu tudi kozarec ali dva ali tri vina ali gina. Ja, ti kilogrami se ne naberejo kar čez noč in tudi ne izginejo. Zavedam se, da moram na tem področju nekaj narediti. Zaradi tega pa nisem blazno togotna ali nesrečna.
Kako se zamotite, ko ste doma? Ste ljubiteljica filmov, knjig?
Zelo rada berem. Trenutno berem knjigo Luke Zorenča Ris. On je bivši specialec, in ker me zelo zanima življenje vojakov, mi je knjiga res všeč. Rada gledam tudi vojne filme. Zanimivo, da sem tudi pet let živela z nekdanjim vojakom. Ta tematika mi je blizu in ta knjiga je zelo dobra. Zorenč je pisal dnevnik, ko je bil na misijah in lahko se kar preslikaš tja v okolje in vidiš, kako je življenje vojakov res drugačno od naših. Drugače pa berem marsikaj, od aprila do junija sem prebrala največ knjig v svojem življenju. To so bile bolj knjige s področja osebnostne rasti in podobno. Za sprostitev pa rada preberem kakšno kriminalko ali pa kakšen roman.
Pet let je kar dolga doba, kako ste preboleli razhod?
Ja, ta razhod sem že predelala. Lani od konca marca pa do junija je bilo kar intenzivno, to so bili verjetno moji najtežji meseci. Veliko sem brala, se sama s seboj pogovarjala in analizirala. Sem namreč tisti tip, ki veliko premišljuje, vsako stvar moram obdelati z leve in desne.
Vse odgovore na vprašanja moram poiskati pri sebi in včasih je to zelo težko. Lagala bi, če bi rekla, da sem bila kar čez noč v redu. Moram pa reči, da ko danes gledam na vse te stvari z drugimi očmi in z distance, se vsaka stvar zgodi z razlogom. Moramo pač sprejeti, kar nam življenje prinese. Slej ko prej se namreč izkaže, da je bilo to točno to, kar smo takrat potrebovali. Potem pa se življenje obrne v neko drugo smer. Meni se je še vedno, v vseh 36 letih. Prazniki niso bili čisto nič žalostni. Če si okej sam s seboj, ti nekdo drug ne more definirat volje. Je pa res zdaj že toliko časa od tega, da bo kmalu leto dni, odkar sem samska, in minilo je res zelo hitro.
Ali je na obzorju kakšna nova simpatija?
V tem zadnjem letu sem srečala tudi kakšnega simpatičnega fanta, ampak še vedno sem samska. Srečno samska je zelo zlajnana fraza, ni mi všeč ta izraz. Hočem pa reči, da mi je dobro tako, kot je. Verjamem, da vse, kar mi je namenjeno v tem življenju, bom dobila. Tisto, česar ne bom dobila, mi pač ni namenjeno. In tega niti nočem. Te stvari prepuščam, naj se zgodijo, ko se zgodijo, če se zgodijo. Tako kot je zdaj, je tako, kot mora biti.
Najlepši in najslabši zmenek …
Joj, težko se zdaj spomnim, kar pomeni, da ni bilo nobenega najslabšega … Ali vsaj tako groznega, da bi mi takoj padel na misel. Zmenki so bili bolj odvisni od tega, koliko mi je bilo do tega človeka. Če mi je bil kakšen fant zelo všeč, ni bilo pomembno, kje sem, le da sem z njim. Meni se je trikrat v življenju zgodilo, da sem bila na zmenku z nekom, za katerega sem imela občutek, da ga poznam že vse življenje. To je čar pravega zmenka. Da je vse naravno, da se ti ni treba pretvarjati, čeprav sediš na travi na tleh. Ni treba, da je ognjemet … Na tistih nekaj zmenkov, kot jih je bilo v mojih 36 letih, imam lepe spomine. Ne spomnim pa se niti enega, za katerega bi lahko rekla, da bi ga rada pozabila.
Vedno ste na očeh javnosti. Si kdaj zaželite, da ne bi bili slavni?
Pevka in voditeljica sem zato, ker gojim strast do tega dela, in ne zato, ker bi si želela pojavljati v medijih. Mogoče takrat, ko sem imela 17 let in sem prišla v skupino Foxy Teens, mi je bilo do tega, da sem v časopisu, pa da si kdo želi mojega avtograma. Po toliko letih pojavljanja v medijih pa je to enostavno del tega posla in pač spada zraven. Bi pa si marsikdaj želela, da ne bi nihče vedel zame. Zlasti kadar imam kakšno osebno krizo in se potem vsi ukvarjajo z njo.
Nekateri ti tudi malo tudi privoščijo, nekateri pa so presenečeni, da imam tudi jaz povsem enake težave kot oni. Seveda, da jih imam. To je samo naše delo, meni je zelo smešno, ko kdo reče zvezda, slavna … Ne vem, zakaj, saj imajo slavni običajno še več težav. Poglejte samo tuje zvezdnike, redko kdo ima tako življenje, da bi mu ga zavidal. Sama se izpostavim toliko, kot se mi zdi potrebno. No, saj v resnici vedo zelo veliko o meni. Konec koncev sem na sceni od 17. leta. Tudi s sledilci na družabnih omrežjih veliko delim. Še vedno pa vedo le 20 odstotkov, tiste bolj ključne stvari vedo le najbližji, tisti, ki jim povsem zaupam.
Kaj vam pomeni prijateljstvo?
Prave prijatelje lahko preštejem na prste ene roke, načeloma so to ljudje, ki so z mano že 10 let. To so prijateljstva iz prejšnjih obdobij, to je odnos, ki smo ga dolgo gradili. S prijatelji se pogosto slišimo in vidimo. No, z nekaterimi le nekajkrat na leto, pa vseeno je vse isto, kot bi se videli vsak dan. To mi ogromno pomeni. To so ljudje, ki jim lahko zaupam, ki me podpirajo, ki me razumejo in predvsem, ki se ne družijo z mano zaradi mojega poklica, ampak zato, ker sem jim kot oseba všeč. To mi ogromno pomeni. Tam med 20 in 25 leti je bilo kar nekaj takih prijateljstev, za katere sem verjela, da so prava, a so bili interesi drugačni, ampak bila sem mlada. Sem se pa iz tega marsikaj naučila. Moj krog prijateljev se ne povečuje, so samo novi znanci za občasna druženja. Prijateljev imam malo in sem zelo vesela in hvaležna zanje.
Ste od nekdaj želeli postati pevka?
Kje pa, želela sem biti prodajalka v trgovini, ker mi je bilo tako zelo kul tipkati po blagajni, nato zobozdravnica, tudi učiteljica angleščine sem želela biti. Hotela sem se vpisati celo na študij angleščine, nato sem šla študirat novinarstvo, a sem končala na študiju multimedije, ki sem ga tudi zaključila. Torej sem po poklicu inženir multimedijev. V mojem poslu mi to zelo prav pride, saj si lahko sama zmontiram videe, tudi spot bi lahko naredila. Če ne bi bila pevka, bi verjetno imela kakšen svoj snemalni studio, to me res zanima.
Imate kakšne strahove?
Normalno, da imam strahove. V zadnjih osmih mesecih sem tudi sama začela na življenja gledati nekoliko drugače. Nekateri strahovi so izginili in se razblinil. Verjetno je bilo to povezano z nekaterimi stvarmi, ki sem jih moral predelati. Verjetno tudi zaradi razhoda s fantom, konec koncev pa tudi zaradi korone. Preden so občine prvič zaprli, sem se preselila nazaj v Domžale in tako sem bila prisiljena biti sama. Imela sem ogromno časa za premišljevanje, za analizo samega sebe in mislim, da sem se otresla veliko balasta.
Hkrati pa se zavedam, da smo ljudje kompleksna bitja in da smo polni nekih vzorcev, ki jih hranimo že od otroštva. Vse življenje se učimo in delamo na sebi. To se bo zdaj čudno slišalo, ampak tako je, še vedno neumni umremo. Vse življenje se moraš ukvarjati s sabo in seveda se pojavijo tudi kakšni strahovi. Zdaj predvsem zelo drugačni, kakor so bili prej.
Šla sem namreč v neke druge vode in imam drugačne skrbi. Od časa do časa pomislim, da smo mi vsi smo skupek vsega. Sama se ne pretvarjam. Kadar nisem dobro, povem, da nisem dobro. Ne bi se mogla pretvarjati, da mi je super in fajn, če mi ni. Tudi ko sva se z Gregom razšla, me dva meseca ni bilo na Instagramu. Ne bom se pretvarjala, da sem v redu, če nisem. Pravim, da če nimaš kaj za povedat, bodi raje tiho. Svoje strahove trenutno kar dobro obvladujem.
Kaj je prva stvar, ki jo boste naredili, ko bo konec karantene?
Šla bom na potovanje, tega si najbolj želim. Že gledam letalske vozovnice in delam načrte, kam bi šla. Ko bo zelena luč, bom takoj šla. Ko bom stopila na oder, bom pa najbolj srečna. Zdi se mi, da zdaj še bolj cenim vse, kar je bilo prej nekako samoumevno. Cenim svoj poklic, do katerega sem vedno gojila strast. Le včasih se pojavi trenutek, ko se mi res ne da od doma in na oder, na primer ob pol enih zjutraj. Zdaj pa ni panike, samo povejte, kdaj … lahko grem tudi ob pol treh zjutraj prvič na oder.
Napisala: Sandra Bratuša / Fotografije: Tibor Golob
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
