Andja Marić, nekdanja pevka skupine Flare, je pred devetimi leti dobila diagnozo multipla skleroza, ki je njeno življenje obrnila na glavo. Takrat je življenje vzela v svoje roke.
Ko so leta 2012 ugotovili, da je Andja Marić zbolela za multiplo sklerozo, so ji zdravniki celo napovedali, da bo v dveh letih verjetno končala na vozičku. A pevka je odločno rekla ne in uspelo ji je. Nikoli se ni predala in ni obupala. Borila se je za boljše življenje in ni pustila, da bi ji ta avtoimuna bolezen krojila usodo. Nekaj časa jo je bilo bolezni sram in o njej ni govorila. Zdaj pa odkrito govori o svojem življenju zadnjih deset let in tudi pomaga drugim, ki se borijo s podobno diagnozo ali z drugimi življenjskimi izzivi.
Po izjemno dolgi pavzi, ki je trajala kar 20 let, ste se vrnili na sceno in z bratom Jerkom Marićem posneli novo pesem. Zakaj ta dolgi premor?
Zaradi tega, ker se je zgodilo življenje. Zadnjih deset let sem preživela v kaosu, ki mi ga je na pot prineslo življenje. A to zdaj ni več pomembno. Nočem več gledati nazaj, gremo dalje in srečna sem, da se spet ukvarjam z glasbo in da je po toliko letih z menoj v tem ponovno moj brat.
Kaj vam pravzaprav pomeni glasba?
Glasba mi ogromno pomeni, kar vidim šele zdaj, ko sem se po dolgih desetih letih ponovno vrnila k njej.
Ljudje so odlično sprejeli vašo vrnitev, saj ste bili svoje čase izjemno popularni s svojo skupino Flare … Kako gledate na to, vam to daje zagon za naprej?
Zelo hvaležna sem, ker je Flare ostal v srcih ljudi, da ga še vedno poslušajo in da ga poslušajo že njihovi otroci. Hvaležna sem tudi, da so naše pesmi, kot je na primer Srebrni, še vedno na radijskih postajah, še posebej pa sem ganjena, ker so ljudje tako dobro sprejeli mojo novo pesem.
Kako pa so vaši glasbeni kolegi sprejeli vašo vrnitev na sceno? In kakšni so vaši načrti za naprej?
Ne vem za vse, a tisti, s katerimi sem v stikih, so imeli lepe odzive na mojo ponovno zagnano glasbeno kariero. In povem vam, da je to odličen veter v hrbet.
Pa se vrniva k trenutku, ko ste na lepem izginili s scene. Najprej grda ločitev od moža … V kakšnih odnosih sta zdaj?
Ja, to je bilo zelo grdo obdobje, ki pa smo ga prebrodili in pozdravili. Zdaj funkcioniramo kot povsem normalna disfunkcionalna družina. Malo heca mora biti. Funkcionirava kot starša, in mislim, da nama gre zelo dobro. Zaradi vsega tega sem tudi zelo zbolela in zadnjih nekaj let se veliko posvečam sama sebi in svojemu zdravju. Zdaj lahko rečem, da je vse to za menoj in da sem močnejša kot kdajkoli prej.
Nato je udarila bolezen. Kako ste sprejeli diagnozo multipla skleroza, ki bi marsikoga povsem povozila?
Multipla skleroza je stranski pojav vsega, kar sem doživljala psihično in čustveno. Od takrat sem se izobraževala, da zdaj razumem svoje telo in psiho in da dojamem, kako je naše telo super. Ne bom rekla, da je bilo lahko. Bilo je izjemno težko, a preživela sem. Sicer pa, saj veste, kako rečejo: kar te ne ubije, te samo še okrepi.
To je bilo pred desetimi leti, če se ne motim? Kaj ste v tem času ugotovili o sebi? V katerem trenutku ste se odločili, da je dovolj, in vzeli stvari v svoje roke?
Po prvem šoku in občutku, da se je ves svet zarotil proti meni, skupaj z mojim telesom, sem odšla na terapijo in vpisala študij telesno usmerjene psihoterapije. Bila sem študentka doktorja di Spena, in to dolga leta. Bila sem odličen študent in ugotovila sem, da če nimam sebe, nimam nikogar, zato moram biti sama sebi najboljši prijatelj ter mama. Najbolj sem se borila za svojega otroka, za sina, ki je danes krasen 18-letnik. On je moja največja opora v življenju. Videl je, kako sem vstala iz globokega dna in s tem sem mu pokazala, da v življenju ni nič nemogoče.
Nekje sem zasledila, da ste dejali, kako vas je bilo najprej sram, ko so nastopili vsi ti simptomi …
Sram je zelo realna bolečina vseh ljudi, zlasti tistih, ki imajo kakršnekoli težave. To ni zavestno, temveč podzavestno čustvo, ker veš, da nisi kriv, a tu je spet velik zalogaj sprejeti dejstvo, da potrebuješ pomoč. Mnogo težje je sprejeti in prositi za pomoč, kot pa jo nekomu ponuditi. Leta sem čakala, da mi bo bolje, delala sem načrte za prihodnost, a lani sem se odločila, da lahko živim in da je življenje zdaj prekrasno tudi v stanju, v kakršnem sem. Zdaj življenje živim in ga ne odlašam oziroma ga ne puščam za pozneje.
Nekaj časa celo niste mogli hoditi, zdaj pri hoji uporabljate palico. Tudi tega ste se najprej sramovali. Zakaj?
Še en čustveni sprožilec v mojem življenju je bila smrt moje mame, babice in še nekaterih članov moje družine. To je bil samo še dodaten sprožilec moje multiple skleroze. Pri večini avtoimunih bolezni in bolezni nasploh je čustven sprožilec v ospredju. Imam še dva prekrasna brata, ki sta mi v veliko oporo, poleg mojega dragega sina, seveda. Imam torej štiri moške, ki so krasni in so me čuvali in dobesedno nosili po rokah. Res sem neizmerno hvaležna, da jih imam.
Ampak danes ste inspiracija številnim, ki se borijo so to boleznijo. V enem intervjuju ste povedali, da ves čas živite v tretjem nadstropju brez dvigala. Vaša moč in volja sta res neverjetna.
Morala sem biti močna za svojega sina, on je moj motivacijski trener in želela sem biti super mama, saj si tako zasluži. Odločila sem se biti nežna do njegove mame, ki jo ima najraje na svetu, in ta perspektiva mi je zelo pomagala. Zdaj lahko rečem, da sem se izvlekla, zahvaljujoč ženski v mojem lastnem ogledalu.
Kako se je spremenil vaš pogled na svet?
Seveda se je spremenil moj pogled na svet, in to zahvaljujoč temu, da sem se zelo posvečala sebi. Sama sebi sem bolj všeč kot kdajkoli prej in ponosna sem nase. Mislim tudi, da sem mnogo boljša in kakovostnejša oseba, kot sem bila prej.
Pred kratkim ste se vrnili iz Mehike? Kaj ste počeli tam in kaj vas je sploh vleklo na drugi konec sveta?
V Mehiko sem odšla obiskat dekle, ki ima skupino za motivacijo, katere članica sem tudi sama. Ona me je namreč zelo fascinirala, saj si je opomogla od popolne paralize od vratu navzdol. Ker pa sem dolga leta okoli sebe izbirala ljudi, ki so naredili nemogoče, in ker tudi sama vem, da je vse mogoče, sem se odločila priključiti njeni skupini, da bi se od nje nalezla njene neverjetne volje in njenega razmišljanja. S Courtney (Runyon) sva se spoprijateljili in ko sem ji rekla, da ne bom šla na morje, ker nimam varuške, ki bi me spremljala v vodo, mi je dejala, naj pridem k njej v Mehiko, da me bo ona vozila na plažo. Takrat sem pomislila, da je to korak iz moje cone udobja in dokaz, da lahko vse in da ni nič nemogoče. Tako sem odpotovala v Mehiko, kar je bila najboljša odločitev, ki sem jo sprejela v življenju.
Kaj pa ljubezen? Še verjamete vanjo? Ste mogoče zaljubljeni?
Šele zdaj razumem pojma nezrela in zrela ljubezen. Danes se mi zdi, da sem neka modra ženska šele pri svojih 45 letih. A rada imam sebe, spoštujem se in ne morem reči, da ljubezen doživljam kot nekaj, kar mora biti noro. To je za takrat, ko si star 20 ali 30 let.
Je pandemija močno vplivala na vaše življenje?
Zadnji dve leti sta najlepši v mojem življenju, no, vsaj v zadnjih desetih letih. Odkrila sem, kdo sem in kako zelo sem bogata ter srečna. Sprevidela sem, koliko je ljubezni okoli mene, in ustanovila svoj lastni posel Malo šolo za veliko življenje. Ponovno sem oživila Flare, treniram in spet živim s polnimi pljuči. V Zagrebu je bilo nekaj potresov, in to kar močnih. Zahvaljujoč temu smo ugotovili, kaj imamo in da je treba biti hvaležen za vsak dan posebej. Pandemija me je opozorila, da objeme in bližino svojih najljubših ter prijateljev jemljemo za nekaj povsem samoumevnega. Spremenila me je na boljše.
Kaj bi svetovali nekomu, ki se spopada z isto boleznijo kot vi?
Prav zaradi svoje bolezni sem odprla spletno malo šolo za delo na sebi. Dobivam preveč pisem ljudi, ki me sprašujejo, kaj naj počnejo. Ljudem, ki se borijo s kakršnim koli izzivom ali le želijo doseči višjo raven te igre, ki se imenuje življenje, bi povedala, da so oni sami placebo in da je rešitev, ki jo iščejo, v njihovem ogledalu. Pa tudi to, da lahko najdejo odgovore, ki jih želijo od mene, na mojem YouTube kanalu, kjer že 290 dni vsak dan posnamem en video. Tu govorim in odgovarjam na mnogo vprašanj in govorim o tem, kako sem sama rešila marsikaj in kaj meni najbolj pomaga.
Napisala: Sandra Bratuš // /Fotografije: Šime Eškinja