Intervju z Ano Klašnja: "Ko je telo zelo utrujeno, težko potegneš iz njega vedrino in smeh"

Malce nostalgično se spominja Julije iz baleta Romeo in Julija, ki jo je ustvarila po rojstvu sina pred petimi leti, največji izziv pa je našla v vlogi črnega laboda v predstavi Labodje jezero, ki jo je odplesala odlično, čeprav ni pisana za njen tip plesalke. Balet je zanjo najtežji šport, nadgrajen z umetniškim izrazom, v zrelih plesnih letih pa bolj kot v klasičnem uživa v neoklasičnem in modernem baletu, ki plesalcu puščata več svobode.

Pogovora z umetnikom v tem času skoraj ne moremo začeti drugače kot z vprašanjem, kako se spopada z razmerami, ki jih prinaša epidemija, tako na osebni kot na profesionalni ravni?

Imam srečo, da sem ena tistih, ki delamo v javni službi in dobivamo plačo, pa čeprav je nižja, ker smo na čakanju. Zato se ne morem pritoževati, se pa zavedam, da je situacija za številne zelo težka, predvsem za tiste, ki so ostali brez dela, pa za starejše in otroke, ki bodo plačali najvišjo ceno te krize. Kar se tiče baleta, nas seveda žalosti in nam ni v redu, da ne moremo plesati.

V drugem valu sicer lahko treniramo v Operi, seveda v mehurčkih, po nekaj plesalcev skupaj, vendar to še vedno ni isto kot v običajnih razmerah. Predvsem pa pogrešamo predstave na odru pred občinstvom. Ko smo lani junija in septembra izvedli nekaj predstav, smo bili zelo hvaležni, da smo se lahko po dolgem času predstavili gledalcem v živo, mislim pa, da so bili hvaležni tudi oni. Nastopajoči smo bili hvaležni za aplavz, pa čeprav je bil manjši kot običajno, ker je bilo v dvorani zaradi ukrepov le omejeno število gledalcev.

Kaj pa na osebnem področju?

Osebno pa sem ta čas izkoristila, da sem se spočila, tako psihično kot fizično, kar je bilo zagotovo dobrodošlo. Zlasti med prvo karanteno se je zdelo, da se je svet kar ustavil.

Sicer ste v svoji karieri že imeli daljša obdobja mirovanja ...

Pravzaprav sem imela v svoji karieri dve daljši pavzi, enkrat sem zaradi operacije počivala pol leta, drugič pa zaradi nosečnosti in materinstva leto dni. Prvič me je zelo skrbelo, ali bo telo po poškodbi še lahko funkcioniralo, kot je treba. Misel, da bi kariero morala končati zaradi poškodbe, mi ni bila prav nič všeč, a sem se na srečo brez težav vrnila.

Zaradi materinstva je bil ta premor še daljši, težja pa je bila tudi vrnitev. Nisem sicer izkoristila celotnega porodniškega dopusta in sem se v dvorano vrnila zelo hitro, pet mesecev po porodu pa sem že odplesala premiero Romea in Julije. Zdaj se zavedam, da je bilo absolutno prehitro. To sem plačala s tem, da sem potrebovala kar dve leti, da sem se povsem sestavila, kot pravimo.

Danes vem, da bi morala počivati dlje, in če bi bila še enkrat noseča, bi zagotovo ravnala drugače in bi ostala doma celotno porodniško. Takrat pa, priznam, preprosto nisem hotela, da bi me katera od plesalk zamenjala v vlogi Julije, kar se sliši grozno, a je človeško. A to je bila moja predstava in vloge enostavno nisem hotela prepustiti nikomur. Vsi poznamo občutke ljubosumja in mislim, da s tem ni nič narobe, dokler koga ne prizadenemo.

Ljubljanski balet je 1. januarja kot novi umetniški direktor prevzel priznani koreograf Renato Zanella. Ste že ujeli skupni ustvarjalni ritem?

Zanj je bil začetek na novem položaju zagotovo zelo težak, saj je prišel ravno sredi ponovnega zaprtja, ki nam onemogoča normalno delo. Kljub tem težavam smo se dobro ujeli, trenutno pa že pripravljamo baletni diptih Dunajski večer, ki ga je pred leti ustvaril za baletni ansambel Dunajske državne opere. Priznati sicer moram, da je precej težko delati v negotovih razmerah, ko ne veš, kdaj boš lahko spet nastopil na odru.

Ste v plesu uresničili svoje cilje?

Sem, plesala sem skoraj vse, kar sem želela, danes pa si želim predvsem še to, da bi v življenju našla neko ravnovesje, da ne bi nenehno hitela in se pehala za novimi izzivi. Sprašujem se, zakaj smo do življenja in do sebe tako zahtevni, zakaj dobro ni dovolj, zakaj mora zmeraj biti še boljše?

Lahko katero vlogo označite za vrhunec svoje kariere?

Ustvarila sem veliko lepih vlog, ki so mi zelo pri srcu, nekatere so bile prav moje, kot sem že povedala za Julijo. Ta predstava mi je posebej ljuba, ker gre za dramo, ki vsebinsko vseskozi raste, zato pri njej ni dovolj, da si dober plesalec. Kot vrhunec pa bi morda lahko izpostavila vlogo črnega laboda v predstavi Labodje jezero, predvsem zato, ker nisem nikoli pričakovala, da ga bom lahko plesala. Vloga je namreč pisana na kožo bolj visokim plesalkam, vendar sem imela pri ustvarjanju izvrstno pedagoginjo, ki me je dobro raztegnila, kot pravimo plesalci, in sem jo lahko res dobro pripravila.

Kakšne vloge oziroma kateri stil plesa vam je najljubši?

Klasika mi je bila seveda zmeraj blizu, nekako jo je najlaže plesati. Predstavlja predvsem športni izziv, kako visoko na primer lahko skočiš, koliko piruet lahko odvrtiš, kar je pomembno, ko je plesalec na vrhu telesnih moči. Neoklasika pa ponuja več svobode v gibanju, saj ni vsak gib natančno zapovedan, zato se lahko plesalec bolj sprosti.

Za klasiko bi rekla, da je kot matematika, kjer je vse do potankosti določeno, pri neoklasiki in modernem baletu pa je plesalec bolj svoboden. Kar se tiče konkretnih vlog, sem že od začetka kariere dobivala vloge majhnih punčk, ker imam otroški obraz, vendar me zdaj to že malo moti. Čeprav se lahko še vedno vživim tudi vanje. V Hrestaču denimo že 20 let plešem Klaro, in to v otroški in odrasli dobi.

Na zadnji predstavi Hrestača mi je ena od soplesalk rekla: “Ana, ti si tak otrok.” Kar je bila seveda pohvala, a sem vendarle pomislila, kako lahko pri svojih letih in izkušnjah kot odrasla ženska potegnem iz sebe otroka, ki ga zahteva vloga? In veste, kaj sem ugotovila? Te otroškosti ne črpam več iz sebe kot nekoč, temveč iz svojega otroka.

Danes je povsem običajno, da plesalke tudi po porodu nadaljujejo kariero. Najbrž pa je še bolj kot vrnitev v fizično pripravljenost zahtevno usklajevanje kariere z vlogo matere. Morda pri vas še toliko bolj, ker je tudi vaš partner v umetniškem poklicu, pa še svobodnjak za povrhu.

Res je, za naju z Miho je to precej težko, ker imava zelo neusklajene urnike, zato poudarjam, hvala bogu za babice, ki vskočijo vselej, ko jih potrebujemo. Sicer pa so otroci zelo prilagodljivi, sama sina jemljem s seboj skoraj povsod. Tudi na treninge v paru, ki smo jih imeli med epidemijo.

Kariera plesalcev se je podaljšala krepko v štirideseta leta. Kako vam uspevajo vsi ti napori, in to poleg vseh drugih obveznosti?

Seveda je drugače, naporno, zlasti je izziv, ko plešeš z 20-letnimi puncami. In poleg tega gredo one lahko po treningu domov počivat, mene pa čakajo družinske obveznosti, otrok, kar naprej nekaj delam. Zame se delovnik ne konča, ko ob dveh zaključimo trening. Pa vendar gre, medtem ko imajo one moč mladosti, imam jaz druga znanja in izkušnje. Pomembno je, da delaš z glavo, da ne pride do poškodb. Mislim, da bom na ta način lahko plesala do 45. leta, seveda ne vseh vlog, nekatere pa že.

Kako je balet prepoznaven v Sloveniji?

O tem lahko povem simpatično prigodo. Nekoč sem sedla v taksi in vozniku naročila, naj me pelje do Opere. Odložil me je pred Opera barom, ki je sicer čez cesto. Ko sem mu namignila, da sem mislila operno hišo, se je začudil, saj ni vedel, da jo sploh imamo. Dobro pa je poznal lokal. (smeh)

Vam osebno je širšo prepoznavnost v slovenski javnosti prinesla vloga sodnice v šovu Slovenija ima talent. Je s tem tudi balet postal bolj popularen?

Moj nastop v šovu je zagotovo veliko doprinesel k prepoznavnosti baleta v družbi. Odprle so se nove šole, sama dobivam klice, ali poučujem balet. Kar je dobro, saj balet, pa ne govorim o vrhunskem, človeku res da veliko. Predvsem kontrolo telesa, eleganco in disciplino ter zavedanje, da je pri začetem delu treba vztrajati do konca. Podobno kot vsi drugi športi otroka spodbuja, da se sam organizira, saj ima poleg šole še to obveznost. Meni je mama vedno rekla, da če ne bom imela dobrih ocen, ne bom smela na trening. Zato sem se v šoli pač potrudila.

Balet primerjate s športom?

Seveda, zame je balet najtežji šport, a je hkrati še umetnost, ki poleg vrhunske telesne pripravljenosti zahteva tudi estetiko, tako izvedbe plesa kot videza plesalca. Svoje vloge ne gradimo le s tehniko, temveč moramo pri tem izražati še čustva, tako s telesom kot obrazom. In seveda brez besed, kar je težje kot pri igralcih, ki lahko uporabljajo še glas. Rada naredim primerjavo s Tino Maze, plesati balet je tako, kot bi morala ona med vrhunskim smučanjem z obrazno mimiko izraziti Shakespearovo dramo.

Kako težko je ob težkem fizičnem naporu izražati lahkotnost, veselje in srečo?

To, da moraš biti med hudimi telesnimi napori nasmejan in delovati lahkotno, je zelo utrujajoče, zlasti v daljših predstavah, ko si na koncu že povsem izčrpan. Zato so vloge, ko proti koncu umiraš, si žalosten ali nesrečen nekoliko lažje, saj je res naporno, če se moraš vse do konca smehljati, kot je to na primer v Trnuljčici. Ko je telo zelo utrujeno, težko potegneš iz njega vedrino in smeh.

Napisala: Lena Kreutz // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord