Z ministrom za digitalno preobrazbo Markom Borisom Andrijaničem in njegovo srčno izbranko Dhruti smo odrinili na besedno popotovanje do stičišča dveh kultur ter nostalgičnih spominov.
Ob skodelici hibiskusovega čaja, krožniku domačih piškotov ter prasketajočem kaminu smo se v hiši njegove mame vrnili desetletja v preteklost. V hiši, ki je v toku časa zamenjala nešteto vlog in med drugim gostila celo učilnico osnovne šole, ki jo je obiskoval njegov dedek. Družinske korenine Andrijaničevih so namreč v Novem mestu globoko razpredene. Le nekaj korakov stran, v starem mestnem jedru, je stala celo dedkova lekarna, ki jo je pozneje razširil, prelevil v podjetje Krka in s tem Slovenijo postavil na svetovni zemljevid z vidika farmacije in podjetništva.
Takrat se je današnji minister z otroško radoživostjo še skrival pred navihanimi bratranci po okoliških ulicah, ne vedoč, da ga bodo ambicije pozneje ponesle na kolidž svete Katarine na Oxfordu. Študij v tujini je začel z miselnostjo, da ni dovolj dober, da bi spadal tja, nato pa ugotovil, da je v veliko stvareh še boljši od sošolcev. Univerza tako ni predstavljala zgolj višje stopničke izobraževalnega portfelja, temveč tudi nepričakovan ljubezenski razplet.
Tam je spoznal svojo srčno izbranko, Indijko Dhruti, s katero sta si večno zvestobo po romanci hollywoodskega scenarija obljubila v Piranu. Velika indijska poroka, na kateri bo po tradicionalnem izročilu jahal slona, še prihaja. Radovedni nemir tako skrbno neguje še danes: “Predvsem v trenutkih, ko s soprogo potujeva Drug proti drugemu. Jaz v Oxford, ona v Ljubljano.”
V Novem mestu, kjer smo danes, ste naredili prve korake. Je to še vedno mesto, ki v vašem srcu nosi pomen pravega doma, ne glede na to, da ste odleteli daleč za študijem in poslovno kariero?
Človek je običajno doma tam, kjer je preživel svojo zgodnjo mladost. Pri meni ni dvoma. Na Novo mesto me vežejo najlepši spomini nanjo – Ob vrnitvi še vedno najprej objamem svojo mamo, nato pa se odpraviva na sprehod po Ragovem Logu ali na kosilo v mestno jedro. Tam pogosto srečam stare prijatelje, zaradi katerih je vračanje domov še toliko prijetnejše.
Dober glas seže v deveto vas, pravi pregovor, in tukaj so družinske korenine na dobrem glasu. Vaš dedek, pozneje tudi župan mesta, ima sloves očeta Krke, ki se uvršča v sam vrh svetovnih farmacevtskih podjetij. Vam je kdaj pripovedoval o svojih začetkih?
Velikokrat. Podjetje Krka je namreč nastalo na temeljih družinske lekarne, ki je le nekaj korakov od tukaj. Odprl jo je njegov oče oziroma moj pradedek, ki je v Novo mesto prispel kot lekarnar iz mesteca Bakar ob Reki. Pradedek se je tukaj ustalil, dedek pa je nato stopil v njegove čevlje in nadaljeval delo v lekarni. Iz nje je nato postopoma zrasla Krka, katere direktor je bil tri desetletja. Novo mesto je s Krko postavil na svetovni zemljevid farmacije in podjetništva.
Je dedek tudi vaš navdih pri odločitvah, kadar ste postavljeni pred zahtevne življenjske prelomnice?
Novo mesto v obdobju, ko je snoval zametke Krke, še ni bilo takšen industrijski šampion, kot je danes. Pripovedoval mi je o tem, da so se prijatelji pogosto muzali njegovim sanjam o farmacevtskem podjetju v Novem mestu. A dedek je bil ponosni Dolenjec. Izobrazil je ljudi, jih pripeljal v tovarno ter bil hkrati izjemno topel družinski človek. Vedno si je vzel čas zame in druge vnuke. Že od samega začetka je moj največji vzornik. Bil je pogumen, predvsem pa z vizionarskim razmišljanjem za tiste čase izredno pionirski. Ne nazadnje pa tudi izjemen diplomat, človek širine in nekdo, ki je imel sposobnost usklajevanja različnih interesov za dosego skupnega cilja. Tako kot on poskušam biti odločen in hkrati dovolj mehak, da razumem širši kontekst, svoje cilje pa uresničim tako, da jih sprejme tudi okolica.
Katere nostalgične spomine na to obdobje, ko ste bili še otrok, ste ohranili do danes?
Dedek nas je naučil igrati biljard, sekati pirhe in nas nemalokrat odpeljal tudi na čaj z rumom. In to so bili za nas, otroke, gromozanski dogodki. Z bratranci nas je po tem, ko smo nekaj ušpičili, skrival tudi pred starši in jim priročno lagal, da Borisa in drugih ni tukaj, čeprav smo se skrivali za njegovim kavčem. Kot najmlajši pa sem pogosto končal kot osrednja tarča bratrančevskih potegavščin. Še dobro, da smo imeli psa Boba, na katerega sem bil izredno navezan in me je ščitil pred dvema razbojnikoma. Na pomoč nam je priskočil tudi pri družinskih kosilih, ko smo mu pod mizo ponudili kakšno dobroto. Babici je ostal ukoreninjen spomin na vojno internacijo v Nemčiji, zato nismo nikoli metali hrane vstran. Vsak od vnukov si je seveda lahko naložil, kolikor je želel, ampak je moral to tudi pojesti.
Ni skrivnost, da je bila vaša otroška želja postati vojskovodja in pozneje tudi rokovski zvezdnik.
Hja, bili smo oboževalci Ramba in podobnih junakov. V sanjah, da bom nekoč postal ameriški marinec, sem se, oblečen v vojaško srajco, rad skrival po gozdu in s palico v roki skakal naokoli. Če me spomin ne vara, sem šel z nekom celo stavit za kepico sladoleda, da mi bo ta cilj uspelo doseči. Ko je vojaška vročica popustila, pa sem jasno želel postati član rokovskega benda. Biti zaljubljen v rokenrol je del družinske tradicije, ki se je s starejših bratrancev prenesla tudi name. Spominjam se starih gramofonskih plošč Elvisa Presleyja iz šestdesetih in sedemdesetih let, pa ljubezni do Rolling Stonesov, Brucea Springsteena in irskih U2. Z bratranci sem bil na kar nekaj rokovskih koncertih.
So izpolnili vaša pričakovanja?
No, takrat sem bil milo rečeno paglavec, ki je hodil bratrancema po pivo in hamburger. Zaradi gneče sem komajda videl oder in slišal petje. A neopisljivo sanjski je bil občutek zavedanja, da sem del nečesa velikega.
Podobno ste nekoč opisali tudi izkušnjo iz gimnazijskih klopi Škofijske klasične gimnazije – da je bilo lepo biti del nečesa tako neobičajnega za takratni čas. Baje imate danes v malem prstu celo latinski in grški jezik.
Obiskoval sem grški klasični razred, kar je res pomenilo, da se je na urnik zvrstilo veliko jezikov – angleščina, francoščina, grščina in latinščina. Škofijska gimnazija se je z vidika želje po močni humanistično-družboslovni plati zdela pravšnja izbira, predvsem zaradi različnih kultur, ki sem jih spoznaval prek jezikov. Zanimale so me rimska zgodovina, grška filozofija in umetnost. Šlo je za izredno plodno okolje. Predvsem pa smo v sklopu gimnazije ogromno potovali – tudi na arheološke tabore – tako da sem se že zgodaj zaljubil v zgodovino in spoznavanje tujih kultur.
Na pravni fakulteti v Ljubljani ste nato diplomirali z odliko, kmalu zatem odšli v Washington na raziskovalno prakso ter na univerzi v Oxfordu postali magister mednarodnih odnosov. Je bil težak zalogaj privaditi se na vse kulturne preskoke?
Tamkajšnja multikulturna mešanica mi je predstavljala nov svet, poln dinamike in priložnosti. Med prakso v Washingtonu sem spoznal, da moram magisterij opravljati v tujini in se pripraviti na velike stvari, ki me čakajo v prihodnosti. Oxford je zato predstavljal formativno obdobje. Znašel sem se v razredu 40 ljudi iz različnih držav. Prihajali smo iz različnih kultur, a naši interesi so bili skupni. S sošolci smo pripravljali skupne projekte, v prostem času pa obiskovali pube in veliko preveslali. Oxford združuje odprtost in modernost s tradicijo ter hkrati ohranja tradicije, ki jih gojijo kolidži.
Omembe vreden je tudi klub Oxbridge pod vašo taktirko, ki združuje nekdanje slovenske študente Cambridgea in Oxforda.
S prijatelji smo pred petimi leti ustanovili Oxbridge klub Slovenije, ki sem ga vodil do lani. Eden izmed naših ključnih ciljev je, da čim več mladim pomagamo do študija na teh univerzah. Na Oxfordu sem spoznal, kako zelo skromni smo Slovenci. Tja sem namreč prispel z miselnostjo, da nisem dovolj dober, a sem kmalu ugotovil, da sem v veliko stvareh še boljši od sošolcev. Pri nas imamo odličen šolski sistem in vse, kar potrebujemo za uspeh. Le malenkost samozavesti nam zmanjka.
Med drugim ste v sklopu magistrskega študija postali tudi del mednarodne skupine, ki je predsedniku afriške države Sierre Leone svetovala, kako upravljati naravna bogastva. Med študijem ste verjetno tudi dobili trdo kožo, ki jo imate pri delovanju na odločilnih položajih.
Moja afriška izkušnja je bila pretresljiva, saj sem bil obkrožen z revščino in pomanjkanjem. Od takrat še bolj cenim Slovenijo, saj imamo skorajda vse, a se tega premalokrat zavedamo.
Se pa verjetno strinjate, da je človek dober v svojem delu le takrat, kadar ni čustveno popolnoma distanciran?
Zagotovo. Nisem tip človeka, ki bi dan za dnem hodil v službo, ki me ne veseli. Čutiti moram, da s tem, kar delam, spreminjam svet na bolje. Imeti moram življenjsko misijo.
Kakšna je vaša?
Da Slovenija postane najnaprednejša in najbolj digitalizirana evropska država do konca desetletja. Imamo jasen načrt in verjamem, da nam bo uspelo, a le če se bomo naučili sodelovati. Sam sem pred slabim letom dni sprejel vlogo ministra za digitalno preobrazbo, in to kljub negotovim razmeram in kratkemu mandatu. Včasih je dobro, da smo ljudje vrženi v morje in plavamo. Vidim se predvsem v vlogi graditelja – nekoga, ki najraje nekaj postavi iz nič. Tako smo v nekaj mesecih vzpostavili vladno službo za digitalno preobrazbo in uvedli celo vrsto pomembnih digitalnih rešitev za državljane.
Česa se v vsakdanjem viharju radi oprimete, da ostanete z nogami na tleh? Če se ne motim, ste v začetnem obdobju ministrovanja celo obljubili večno zvestobo srčni izbranki.
Ko sva premišljevala, ali bi sprejel ministrski stolček, je v meni videla tolikšno zagretost in željo po razvoju Slovenije, da me je v celoti podprla. Sprejela sva odločitev, da se vrnem v Slovenijo in da leto dni živiva ločeno. Ona je ostala v Oxfordu, kjer danes vodi genetski laboratorij, sam pa sem se vrnil domov in bil že čez teden dni potrjen kot minister. Kljub ločenemu življenju sva želela nadaljevati priprave na poroko. Priznam, še zdaleč ni bilo enostavno na noge hkrati postavljati nove vladne službe in organizirati slavja. A družina ima vedno prednost pred vsemi funkcijami, ki pridejo in gredo.
Dhruti prihaja iz Indije, ki se v srca popotnikov zapiše kot dežela barvitih kontrastov. Kako se v vajinem odnosu zrcalijo običaji ter navade obeh kultur?
Z Dhruti naju družijo podobne vrednote, še posebej ljubezen do družinske in medsebojno spoštovanje. Družina je v Indiji namreč na prvem mestu in podobno je pri nas, Andrijaničevih. Obožujeva potovanja, filmske premiere in druženje s prijatelji. Ogromno se učiva drug od drugega, velikokrat pa skupaj tudi kaj dobrega skuhava. Že od nekdaj me privlačijo tuje kulture, zato z veseljem spoznavam Indijo skozi njene oči.
Po kakšnem naključju so se prekrižale vajine življenjske poti?
Pred štirimi leti smo s prijatelji zavili v enega od oxfordskih pubov. Tam sem se na prvi pogled zaljubil v Dhruti, a žal sem že naslednji dan zapustil Oxford, tako da sva si mesec dni izmenjavala sporočila. Najin prvi pravi zmenek se je nato zgodil na Dunaju. To je bilo 1. novembra in spomnim se, kako sem sredi naliva drvel od pokopališča v Novem mestu proti Brniku. Dhruti, ki je prišla iz Londona, ni najinega zmenka omenjala nikomur. Ideja, da s človekom, ki ga je bežno spoznala v neki naključni angleški pivnici, preživi spontan vikend na Dunaju, se ji je zdela popolnoma nora. Mislim, da jo je pomirila lokacija hotela, ki je bila zraven policijske postaje. (smeh) Konec dober, vse dobro – preživela sva fantastičen konec tedna. Prvi poljub se je zgodil že v hotelskem dvigalu.
Danes je vajin celoviti čustveni odnos odraz medsebojnega sprejemanja, predvsem pa odprtosti ter zmožnosti širšega dojemanja kulturnih razlik. So vsi ti vidiki in razmišljanja nekaj, kar boste nekoč želeli prenesti tudi na svoje potomce?
Zagotovo. Tudi svojci so se med seboj sprejeli z odprtimi rokami. Ob prvem obisku sem dobil celo blagoslov njenega dedka. Dhrutijina družina je ogromna, zato so tudi naša druženja precej glasna in polna življenja, po katerih mi nemalokrat šumi v ušesih. (smeh) Občudujem njihovo ljubezen do živahnih, pisanih barv, v katere se odenejo na družinskih slavjih. No, pred kratkim sem si tudi sam privoščil tradicionalno indijsko opravo, namenjeno svečanim priložnostim. Najlepše, kar se lahko naučiš od sočloveka, je namreč ljubezen do družine in spoštovanje tradicije. Da jo znaš negovati in nadgrajevati z ljubeznijo.
Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
