Ženska, ki je odšla v svet, ji je uspelo in je lahko navdih številnim. Pisateljica, režiserka, producentka, televizijska in radijska novinarka, nekdanja dopisnica RTV Slovenija. Vse to je Nina Kojima, ki že skoraj dve desetletji živi v Londonu …
A to še ni vse, Nina ima tri magisterije in pripravlja doktorat o etiki vesoljskega raziskovanja, pripravlja pa se tudi na snemanje novega filma. Njen zadnji dokumentarec je Brexit, ki so ga pred kratkim prikazali tudi na Filmskem festivalu v Portorožu. Poleg tega najde čas tudi za moža Tosha in hčerki Ajsho ter Mei.
Kaj vas je vleklo v svet oziroma v London?
London ni bil v načrtu, a v življenju se pač zgodijo nepredvidljive stvari. Zaljubila sem se in spakirala. Zelo preprosto, v eni potezi, seveda sem se prej še poročila.
Kako je živeti in delati v velemestu, kot je London? Kaj vas je najbolj navdušilo in presenetilo v tem mestu?
Mesto sem dobro poznala, prvič sem ga obiskala s šolsko ekskurzijo, ko mi je bilo 15 let. Bila sem v šoli v Wienchesterju, živela pa sem v Romseyju. Takrat mi je bil London prevelik. Dve leti pozneje sem se šolala v Londonu. To je veličastna metropola, zdi se mi, da ga lahko primerjamo zgolj še z dvema drugima mestoma, in sicer Tokiem in New Yorkom.
Predvsem Tokio mi je še posebej pri srcu, tja se rada vračam. Lani je bila Japonska še zaprta za tuje goste, vendar sem imela srečo, da sem na podlagi družinskega vizuma lahko po dolgem času zaradi covida vseeno šla. Po dveh letih in pol sem se lahko družila s prijatelji, ki jih imam tam, spet sem lahko obiskala najljubše kraje, tudi Okinavo.
Poletje v Tokiu je prehitro minilo. London je mesto neskončnih priložnosti v vseh pogledih, ne govorim zgolj zaradi kulture, zabave in dogodkov, temveč tudi kariernih priložnosti. Enako je v Tokiu ter New Yorku in zdi se, kot da so ta mesta v paralelnem osončju.
Včasih se mi zdi, da živim v vseh treh mestih hkrati, saj se s prijatelji in sodelavci vedno nekje ujamemo, če ne v Londonu, pa v Tokiu ali New Yorku. Hitro sta poleg še Los Angeles ter Pariz. Vedno isti krogi, isti prijatelji, praznovanja, nekateri živijo v Velikem jabolku, drugi v Los Angelesu, Tokiu, Parizu, pač nekje v paralelnem osončju, v enem izmed naštetih mest smo in se družimo. In to je tisto, kar se mi zdi, da je še posebej fantastično; ko si prebivalec Londona ali enega od omenjenih mest, potem si prebivalec celotnega sveta. Letališča so na voljo, konkurenčnost gospodarstva ponuja najcenejše letalske vozovnice, vsi smo povsod.
<p>Mladi iz Slovenije imajo zdaj veliko manj priložnosti za katero koli delo v Londonu, kot je bilo to pred brexitom.</p>
Kako se je vaše življenje spremenilo, odkar ste se preselili v London?
Lahko si mislite ... Iz relativno malega mesta prideš v metropolo, kjer živi več kot 9 milijonov ljudi oziroma okoli 30 milijonov, kot jih je v Tokiu. Morda sem bila že osnovana tako, da se lahko prilagodim. Verjetno se nisem ravno popolnoma spremenila, sem pa se precej dopolnila. Vsak dan imam namreč priložnost, da sprejem novo kulturo, slišim nov jezik in okusim hrano ter sadove iz najbolj eksotičnih delov sveta.
London me vsak dan dopolnjuje, izboljšuje in plemeniti. To seveda drži, če si pripravljen sprejeti neznano in če so ti stvari tuje zgolj do trenutka, kot jih imaš priložnost sprejeti, razumeti ali pa se jih vsaj dotakniti. Vsak dan se zbudimo z namenom, da začnemo znova, da se nekaj novega naučimo in izpopolnimo v starem. In prav to je tisto, kar se mi zdi bogastva vredno. Res je, da so te stvari na voljo za izkustvo v najbolj empiričnem smislu zgolj v velikih mestih, seveda se jih na neki način da izkusiti tudi v knjižnicah.
Kaj vam je najljubše v Angliji?
Anglija je precej ravninska, vzdolž obale so strme pečine, morje je hladno in bolj ko greš proti zahodu, močnejši so tokovi vode in obala je bolj odsekana, morje pa je takoj globoko. V prispodobi povedano, ravnina pomeni, da srečaš veliko ljudi, in tudi če se kdaj ne strinjamo drug z drugim, si ob koncu dneva še vedno lahko sežemo v roko in zaželimo lep večer.
Toleranca, spoštovanje do ljudi ter razumevanje in nenehno povezovanje. Kot je Adam Smith (sicer Škot) rekel, en človek v enem dnevu naredi 16 žebljev, če pa se delo porazdeli na več ljudi in eden dela konice žeblja, drugi paličnik ter tretji kapico, potem trije lahko na dan naredijo 300 žebljev. Prav tako je v ravnini velik prepih, saj se veter in vreme ne ustavljata ob gorskih prelazih, morje pa je vedno priložnost za nove izzive.
Eni so plitvi ob peščenih plažah, drugi pa segajo v globine. Upam, da ne zamerite, ampak Anglija je zdaj moj dom in prav tako Škotska, zato sem lahko malce bolj poetična. Skratka, nasprotje od hribovske mentalitete, kjer je pogled na morje iz višin čudovit, dela pa se ne splača porazdeliti, saj je pot v dolino strma in polna naključij.
Kako se vaš življenjski slog zdaj razlikuje od tistega, ki ste ga imeli v Sloveniji?
"Včash smučam hit, včasih pa počas," tako kot je bilo v Sloveniji. Še vedno tečem, vsak dan, še vedno ne jem mesa, še vedno pijem vino ...
Imate kakšen nasvet za mlade, ki bi radi sledili vašim stopinjam in delali na področju medijev, in to v velemestu, kot je London?
Mladi iz Slovenije imajo zdaj veliko manj priložnosti za katero koli delo v Londonu, kot je bilo to pred brexitom. Zdaj bo še huje, kajti imigracija v Združenem kraljestvu je rekordna in vlada bo poostrila zakone, tako da na primer tudi tisti, ki so preživeli štiri leta v Londonu in bi teoretično lahko zaprosili za status stalnega prebivališča, tega ne bodo več mogli storiti, saj bodo na podlagi novih zakonov prisiljeni zapustiti mesto takoj po končanem študiju. Upam, da nisem s tem odgovorom komu prestregla načrtov ali pa razblinila sanj.
Kako najdete ravnotežje med svojim hitrim in napornim profesionalnim delom in zasebnim življenjem? Imate kakšne posebne tehnike ali rituale, ki vam pomagajo ohranjati ravnovesje?
Spim zgolj štiri ure, po navadi od 1.00 do 5.00, in imam več časa kot večina ljudi. Najprej spijem kozarec vroče vode, vanjo včasih stisnem limono, kot to počnejo na Okinavi. Moj prvi obrok je okoli 13.00, v času kosila, torej med 12.00 in 13.00 po navadi tečem, izogibam se hrani, ki me naredi zaspano po prvem obroku, kave ne pijem, prav tako ne kadim.
Hrano vedno pošteno začinim s čilijem, soli ne maram, popijem pa veliko šampanjca, in to vsak dan. Dan končam z branjem filozofskih knjig, dopoldne, ki se pri meni začne ob 18.00, poskušam največ narediti za službo, bodisi delam za dopisništvo za TV Slovenija ali pa opravljam študijske obveznosti. Po 18.00 se priklopim na pacifiški čas, v Los Angelesu ter Vancouvru, kjer so po navadi moja snemanja, je 10.00 zjutraj in ravno pravšnji čas, da opravim mitinge ter da dam navodila za naprej.
S tamkajšnjimi sodelavci se tipično dobimo spet okoli 23.00 ali polnoči, tedaj se odjavim, oni pa dokončajo tisto, kar smo se dogovorili. Tudi kar se akademskega dela tiče, je podobno. Moji kolegi iz Družbe Mars so prav tako sedem ali osem ur za mano. Delam vsak dan, tudi ob sobotah in nedeljah. Nedelja je pravzaprav moj prvi delavni dan v tednu. Petek zvečer je po navadi edini čas, ko si rečem: "Sabat salom!" Petek zvečer rada preživim s prijatelji, bodisi sem gost ali pa gostim.
<p>Petek zvečer rada preživim s prijatelji, bodisi sem gost ali pa gostim.</p>
Imate v Londonu kakšno posebno mesto, kamor se radi umaknete in sproščate?
Odvisno, kaj mislite s tem. Joge ne prakticiram, prav tako nisem meditativni tip. Najbolj me sprošča tek, tedaj premišljujem največkrat o Schrödigerjevi mački, relativnosti časa in prostora, paralelnem vesolju ... Vsi projekti, vse, kar delam in počnem, mi ne dovoljuje časa za sprostitev.
Sem ter tja zajadram v enega od svojih klubov, bodisi Groucho ali Soho House, vendar zgolj, če se dobim s prijatelji. Ah, pa v Chiltern Firehouse, kjer je pravzaprav moja dnevna soba, tam se še posebej dobro počutim. Ampak čas je največja tržna vrednost, kdor zna s časom, prihrani denar. Časa mi vedno primanjkuje ...
Delate na različnih medijskih platformah: TV, radio, pišete scenarije … Kako preklapljate med temi različnimi vlogami?
Televizija, filmski scenariji, snemanje filmov. To je tisto, kar res znam, mogoče je le malce več izziva pri mojem akademskem raziskovanju. Vesoljska znanost je širok pojem, ki zajema vse od raket, etike, metalurgije, kvantne fizike in kvantne mehanike, biokemije, astrobiologije ...
Za to porabim ogromno časa, saj gre za interdisciplinarno doktorsko raziskavo, ki vključuje najrazličnejša področja vesoljskih znanosti, ampak ne morete si predstavljati kakšno veselje imam do tega. Hkrati ugotavljam, da gremo spet v napačno smer, da postavljamo jedrske nuklearke, saj mislimo, da bomo tako znižali porabo karbodioksidov ter se ubranili geopolitične negotovosti. Imenujemo jih čisti vir električne energije. Kje pa, to sploh ni res!
Naj spomnim na dogodek Carrington in radiacijo ter sončeve seve. Ti so uničili elektromagnetno polje na Marsu in tudi na Zemlji ga lahko. Samo en močan sončev sev je potreben, ki bo usoden za vse življenjske vrste na Zemlji. Ko bo udaril sončev sev, bo udaril tudi po nuklearkah in moč bo substančna!
Kateri del ustvarjanja vam je najljubši?
Akademski, pisateljski in filmski.
Bili ste tudi na filmskem festivalu v Cannesu. Kaj ste počeli tam?
V glavnem sem imela veliko sestankov s filmskimi vlagatelji pa tudi z igralkami in igralci. Predvsem pa moram gojiti stike s kolegi, producenti, izvršnimi producenti in drugimi iz filmskega sveta.
Lahko z nami delite nekaj svojih najljubših trenutkov ali spominov, ki ste jih doživeli v Cannesu?
Večerja s prijateljem in sodelavcem Alešem Pavlinom iz Perfo Slovenija ter direktorjem Palić filmskega festivala Ilijo Tatićem. Potem večerja ter druženje z režiserko ter prijateljico Gurinder Chadha ter producentom Paulom Bergesom Mayedo ter seveda klepet z igralcem Michaelom Fassbenderjem ter igralko Alicio Vikander.
Prebrala sem tudi, da imate tri magisterije in pripravljate še doktorat. Od kod vsa ta energija? Poleg tega je tu še družinsko življenje, otroci …
Energija pride iz indijske in pakistanske hrane, čilija, šampanjca, vse drugo pa so zakoni vesolja. Kinetična energija je pač takšna, da ko je ni ali je primanjkuje, je treba poiskati nove vire. Polnjenje je najboljše, ko je zmerno, praznjenje pa je ugašanje. In enako je pri ljudeh. Če te ugašajo, potem ima vsak lastno voljo in presojo, da pusti, da malce zapiha čez angleško ravnino. S tem zamenja smer in kmalu lahko krene v smer s tistim, ki ga polni, pa čeprav v paralelnem osončju.
Napisala: Sandra Bratuša // Foto: Tomo Brejc
BONUS VIDEO: Pogovor Boruta Pahorja z Marjanom Pipenbaherjem
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču