Intervju z Violeto Tomič

Igralki Violeti Tomič ni tuje prav nič, kar je povezano z igralstvom. Kuharske veščine ima v malem mezincu. Je znana Slovenka. A krvava pod kožo kot vsi drugi. Tudi zato se med drugim zavzema za vseslovenski ‘boljši jutri’.

Story: Igralstvo in kuhinja. Je težje biti dober igralec kot dober kuhar ali obratno?

Kuhanje je ustvarjalnost, ravno tako kot igra. Težko pa ni nič, kar počneš z ljubeznijo. Če se pri kuhanju ali igranju ‘matraš’, je bolje, če tega ne počneš, saj s tem ne koristiš ne sebi ne odjemalcem te tvoje nesreče.

Story: Ali veliko kuhate?

Kuham res veliko, pravzaprav vsak dan. Tega si ne pustim vzeti! Kakšen dan sem prisiljena jesti zunaj, predvsem na gostovanjih, in zato komaj čakam, da se lahko v domači kuhinji zatopim v lonce!

Story: Potem vam hrana v restavracijah ne diši ravno?!

Od gostilniške hrane zbolim. Zunaj jem le izjemoma v kakšni dobri restavraciji, v kateri čutim, da je imel kuhar pozitiven odnos do svojega dela. Hrane po tekočem traku, narejene brez čustev, ne prenesem. Na počitnicah si za nič na svetu ne bi dovolila, da bi se prehranjevala v restavraciji, saj sta priprava in uživanje hrane zame obred. Ne bi hotela tvegati, da mi kdo pokvari dopust!

Story: Ali v kuhinji radi improvizirate? Na kakšne jedi prisegate, eksotične ali tradicionalne?

Pravzaprav prisegam na raznovrstnost. V moji kuhinji si brez kakršnegakoli logičnega reda lahko sledijo golaž, vampi, kislo zelje, tudi testenine na mnogo načinov, tajska in indijska pa kitajska hrana ... Spomladi me po navadi ‘zagrabi’ divja hrana, saj poženejo regrat, rman, koprive, čemaž in trobentice, smrekovi vršički ... V naravi se kar naprej nekaj dogaja in jaz ji kuharsko sledim. Šabesa, regratov med, koprive, sirup iz vršičkov, pesto iz čemaža, bazilike ... oljke, kapre, gobe ... Sem strastna nabiralka, z enega sprehoda si prinesem celotno ozimnico!

Story: Kaj menite o ekološko pridelani hrani? Še ena nova tržna niša ali stvar, ki bo počasi iz trenda prerasla v nujno zlo za večino prebivalstva v smislu ozaveščanja zdravega prehranjevanja?

Mislim, da se moramo zavedati nevarnosti masovne in gensko spremenjene pridelave hrane. Počasi se nabirajo bolezni, človeštvo postaja neplodno, množijo se alergije ... Seveda je ‘ekološko’ lahko tudi zelo varljivo in predvsem drago. Tudi pri tem, kakor pri vsem drugem, je treba poslušati zdrav razum.

Story: Vem, da ste prebrali knjigo Kitchen, in lani ustvarili predstavo Kuhna. Koliko kuharskih knjig je že šlo skozi vaše roke?

Kuharske knjige sem brala kot študentka, ko sem morala začeti sama skrbeti zase. Po jajcih na 100 načinov sem začela širiti repertoar, potem pa me je kuhanje začelo veseliti in nisem se več mogla ustaviti. Predstava Kuhna se dogaja v kuhinji para, kjer on opravlja gospodinjska dela, ker je ostal brez službe. Najhuje je, da njegova žena dela v kadrovski službi in mu niti z besedico ni omenila, kaj ga čaka. Pravzaprav si je želela sužnja. Čudna in destruktivna igra moči med spoloma v teh težkih časih recesije. Si predstavljate, da smo iz tega naredili komedijo??? Najbolje je, če smo se sposobni smejati sebi in svojim slabostim.

Story: Kakšna je bila izkušnja v oddaji Riba na oko?

Joj, zame to ni bila ravno pozitivna izkušnja! Mislila sem, da se bo vse vrtelo okrog kulinarike, zato sem tudi privolila. Potem pa sem padla v nekakšen ‘resničnostni šov’, v katerem po večini niso bili gurmani, niso uživali v poskušanju hrane in pijače, nekateri so bili v oddaji izključno zaradi samopromocije za vsako ceno. Grrrr!

Story: Če se ne motim, se po mestu prevažate tudi z motorjem. Ste ljubiteljica dvokolesnikov?

Vsekakor. Sem tudi strastna motoristka, vendar žal ne morem vsega uskladiti. Razmišljam o motorski prikolici, kamor bi dala ogromnega psa Budo, in bi se najbrž več vozila.

Story: Bi zase dejali, da ste adrenalinska odvisnica ali popolno nasprotje tega?

Pravzaprav ne vem. Vedno mislim, da bi mirno lahko živela daleč stran od sveta in odrskih luči, a se mi prijatelji samo smejijo, saj so prepričani, da ne bi dolgo zdržala. Žal nisem imela nikoli toliko prostega časa, da bi to preizkusila.

Story: Vaše delo je precej obsežno. Ne samo igralstvo na odrskih deskah, TV-zaslonih, režijska vloga … Med drugim ste do danes posodili glas velikemu številu risanih junakov. Imate radi otroke?

Otroci imajo radi mene! Pa živali tudi. Potem jim to vračam, saj ne morem drugače.

Story: Se še vedno radi postavite v vlogo zanimivega lika?

Svoje telo pojmujem kot materijo, ki je kot obleka za različne like. Rada se šemim in igram različne vloge. Najbolj uživam, če se spremenim do neprepoznavnosti, tako kot v monokomediji Hotel Babilon, kjer igram 11 različnih vlog (moške, ženske, stare, mlade). Največji kompliment zame je bil, ko so po neki predstavi, v kateri sem igrala glavno vlogo in skoraj nisem stopila z odra, zahtevali denar nazaj, ker so prišli gledat Violeto Tomič, nje pa ni bilo! (smeh)

Story: Katera risanka vam je bila kot najstnici najbolj pri srcu?

Veste, kot najstnica se sploh ne spomnim, da bi gledala risanke. Sem pa brla stripe in moj najljubši je bil Alan Ford. Še vedno imam celotno zbirko, ker je to klasika stripa!

Story: V preteklem obdobju ste se lotili tudi prvega slovensko-romskega muzikala Stekleno jabolko. Imate za prihodnost še kakšnega asa v rokavu? Morda sanjate o zahtevnem projektu, ki bi ga radi uresničili?

Hmmmm ... Vedno imam polne rokave projektov, ampak realizira se le majhen odstotek. Žal smo vezani na finančna sredstva, ki jih, kot vsi dobro vemo, ni. Časi za gledališko delo so težki, ljudje se borijo za vsakdanji kruh in jim za igre res ni mar. Kujem pa filmsko vlogo, ki bo popolnoma spremenila stereotipne predstave o meni. Tega projekta se neizmerno veselim, za kaj gre, pa boste izvedeli, ko bo čas!

Story: Vem, da ste prekaljeni na obeh področjih, pa vseeno. Televizija ali gledališki oder? Kam vas bolj vleče, ali drugače povedano, kje čutite, da ste morda (naj)šibkejši člen?

Jaz bi kar oboje - če bi se dalo. Televizijsko delo je vabljivo, ker ti daje razpoznavnost, ki jo potrebuješ, da si zanimiv za obiskovalce gledališča. Žal je tako, da si zaradi pojavljanja na televiziji, pa čeprav le v reklami, bolj prepoznaven kot zaradi vseh let trdega dela in kvalitetnih vlog v gledališču!

Story: Ste velika zagovornica vsakdanjih ljudi. Imate še vedno idejo povezati se s politiko in ustanoviti stranko?

Kdo pa so povprečni in vsakdanji ljudje? Pošteni ljudje, ki ne dobijo plačila za delo? Ti ‘nadpovprečni’ posamezniki so nam razprodali imetje in hranijo premoženje v tujih bankah. Želim si, da bi prav vsak državljan naše lepe Slovenije lahko živel dostojno življenje, imel možnost dela in tudi bil plačan za delo, da bi lahko šolal otroke in imel varno starost, da bi se lahko zdravili tudi tisti, ki niso bogati ... Ali je to res tako velika zahteva? Taki ljudje bi si potem zaželeli tudi obiska v gledališču in tako bi lepše živela tudi jaz. Vsi smo povezani. Tega se moramo zavedati. Jaz se bom za omenjene vrednote vedno borila po najboljših močeh.