Intervju z Žanom Hauptmanom: "Glasba me najbolj premakne, ko začutim trpljenje"

Žan kot glasbenik sledi ritmu srca in skozenj oblikuje melodije - ne glede na ustaljene smernice pop glasbe. Njegovo občinstvo podpira in predvsem razume glasbo, ki jo ustvarja: "Všeč mi je, da mi je uspelo ustvariti svoj zvok, brez kopiranja vzornikov. Od njih jemljem delčke navdiha in iz njih ustvarim svojo podobo."

Žan, trenutno ste eden najbolj žanrsko pestrih glasbenikov na slovenskem glasbenem podestu. Vaša dela so mozaik raznovrstnih slogov, od soula, funka in popa do prevladujočega džeza. Dejali ste, da slednjemu žanru od začetka sploh niste bili naklonjeni. Kdaj se je zgodil preskok in s čim se vam je prikupil?

Težava je bila predvsem v tem, da nam, učencem, profesorji ne znajo ustrezno predstaviti džeza. To je bil nedvomno povod za moj prvotni 'ljubi-sovraži' odnos s tem žanrom. Začetno učenje bebopa (op. a.: Bebop ali bop je stil džeza, ki se je razvil v začetku do sredine štiridesetih let v Združenih državah Amerike) je težavno, sploh za nekoga, ki nikoli prej ni poslušal džeza.

Ko ti na študiju predstavijo dela ameriškega saksofonista Charlieja Parkerja in druge ustvarjalce iz obdobja dvajsetih let minulega stoletja, je zvok daleč od tega, kar smo recimo vajeni pri poslušanju Franka Sinatre. Težko ga je bilo vzljubiti, vsaj meni. Ogromno srečo sem imel s profesorji, ki so želeli podrobneje spoznati moje razmišljanje in dojemanje glasbe in mi zvrst začeli predstavljati skozi pop izvajalce – torej elemente džeza, ki niso tako surovi kot v bebopu.

Vas kakšen študijski spomin še posebej ogreje pri srcu?

Spomnim se, kako sva s profesorjem Karenom Asatrianom iz Armenije nekoč imela korepeticije. Kot pevec namreč potrebujem korepetitorja in on me je spremljal na klavirju. Na eni od vaj sem moral odpeti komad z naslovom How Deep Is The Ocean, džezovsko klasiko, za katero se mi je zdelo, da sem se izredno potrudil in ga sila doživeto zapel. Dobro sem se počutil. Končava z vajo, on me pogleda v oči in reče: "Žan, your ocean is one meter deep." (op. a.: Žan, tvoj ocean je globok samo en meter). To je bila zame neznanska kritika. Še doma sem vadil in študiral, kaj sem storil narobe in zakaj je to rekel. V šoli je bila kritika zagotovo največja motivacija.

Tista, ki sta odigrala ogromno vlogo, sta bila torej profesor Robert Bargad, ki na zadnjem prvencu Finished, Not Perfect tudi bere besedila, ter profesor Asatrian. Oba sta mi džez predala na pravi način, me nad njim noro navdušila, in še danes posredno ali neposredno sodelujemo. Z njegovim sinom zdaj ustvarjava tudi za prihajajoči EP. Vse se je nekako prepletlo.

Verjetno je bila spodbudna tudi multikulturna narava študija ter predvsem biti obkrožen z enako mislečimi posamezniki, katerih kulturo ste lahko črpali skozi glasbo. Kako je bilo ustvarjati v tako cvetočem okolju?

Večinoma sem se sicer družil s Slovenci, saj v tistem obdobju na Akademiji za glasbo še nismo mogli študirati džeza. Da sem imel znotraj fakultete slovensko skupnost mi je izredno pomagalo. Motivacijo mi je vlivalo predvsem opazovanje kolegov, ki so se trudili ustvarjati tudi zunaj študijskega programa. Navsezadnje v glasbi in umetnosti nasploh šteje predvsem tisto, kar ustvarjaš poleg šole. S kom se družiš, povezuješ, narediš skupni projekt. Tam smo ogromno preigrali skupaj.

Vam je kakšen t. i. 'jam session' ostal v še posebej lepem spominu?

Spomnim se igranja z basistom Petrom Smrdelom, pevko Mašo But in bobnarjem Žigo Smrdelom, sicer člani skupine Wicked Nation. Skupaj smo odigrali celo koncert na neki zasebni zabavi, kjer so želeli slišati bolj sofisticirane džezovske komade. Lep občutek je bil, ko sta me Žiga in Peter, ki sta že prej ustvarjala podobne stvari s skupino, povabila k sodelovanju. Predvsem pa je bilo noro opazovati njuno angažiranost in pisanje pesmi. Krasno je bilo biti del tega.

Obstajajo morda kakšni zaprašeni verzi iz tega obdobja, ki niso nikoli dočakali svojih pet minut?

Nekje še obstajajo stari verzi, ampak to so tisti ... začetni. Ko se še učiš pisati. Te, ki jih ustvarjam zdaj, se mi zdijo dovolj dobri za objavo, začetni pa bi potrebovali še malce obdelave.

Ste se z leti naučili tudi bolje pobrskati po svoji globini?

Seveda. Predvsem pa to, kako na ne pocukran način povedati kakšno pocukrano stvar.

Se vam mora za val navdiha zgoditi kaj presneto bolečega ali prijetnega? Katera skrajnost vas bolj vzpodbudi, da primete za pero?

Glasba me najbolj premakne, ko začutim trpljenje. To seveda ne pomeni, da glasbo enačim s tragiko in bolečino, mi pa vsekakor največ da takrat, ko slišim komad avtorja, ki skozenj izraža bolečino. Ko me prevzamejo kurja polt in solze, je to najvišja točka, kamor me glasba lahko ponese. Vem, čudno se sliši, a včasih si nalašč zavrtim nekaj žalostnega. Najljubši za takšna stanja mi je For All We Know v izvedbi Donnyja Hathawaya. Tega komada nikakor ne morem poslušati v normalnem stanju. Vedno me ponese v prostor, o katerem se trenutno pogovarjava. Glasba mi pomaga izliti žalost iz telesa, da lahko začutim olajšanje.

Pa je vsaka pesem posvečena pesem?

Seveda. Podzavest izredno vpliva na pisanje iz osebnih izkušenj in včasih šele čez čas opazim pravi vzrok določenega stiha. Gre za nekakšne vrste terapijo. Torej, tudi če na začetku ne vem, komu ali čemu je pesem posvečena, se mi čez čas začne dozdevati. Ali pa se preprosto zavrti cikel in se opisana situacija ponovi z drugo osebo.

Komad Če bi vedel je nedvomno tisti, ki ponuja najgloblji vpogled v vaša intimna občutja. Ko besedilo v nekem obdobju posvetite določeni osebi, je v trenutku nastopanja aktualno. Se pozneje z odmikom od situacije in ohlajenim odnosom še vedno lahko povežete z njim, ko nastopate, ali ga morate za doživeto predajo sporočila miselno posvetiti komu drugemu?

To bom znal odgovoriti čez kakšno leto ali dve. (smeh) Zanimivo vprašanje. Ni preteklo še dovolj časa od situacije, da bi se od nje lahko dovolj distanciral. Če zdaj pomislim na prvi avtorski singel Send Me Flying, ki sem ga izdal leta 2019, se z njim ne poistovetim več tako, kot sem se takrat. Morda je razlog tudi to, da sem ga slišal in odpel prevečkrat. Je pa moja naloga najti način, da poslušalcem, ki odštejejo denar za koncertno vstopnico, dam to, kar sem jim dolžen ponuditi. Včasih to dosežem tako, da komad povežem z drugo osebo. Prisiljen si najti majhne povezave, če drugače ne gre. Seveda ni nujno, da gre vedno za dekle. Točno tega bi lahko povezal tudi s starši, ki me že od samega začetka karierne poti bodrijo, vzdigujejo in so v glavni meri krivi za to, da sem postal glasbenik.

Ste v letih pridobivanja izkušenj že odkrili svoj ustaljeni kreativni proces, ki vam zagotavlja, da bo končen produkt všeč vam in predvsem občinstvu? Kako je videti?

Glavno vodilo je ostati zvest svojemu zvoku in ne ustvarjati glasbe zaradi dobička. Komad Send Me Flying je recimo nastal z namenom, da me starši slišijo na radiu. Nastal je kot rezultat takratnih občutij in kaj sem bil zmožen producirati. In če zdaj pogovor naveževa na proces nastajanja pesmi – besedilo se zgodi ob navdihu, bodisi ob gledanju dobrega filma bodisi ponoči, ko zaradi polnih misli ne morem spati, ali ko sem na potovanju in slišim zvok tovornjakov in prodajalce hrane v indonezijskem jeziku.

Nato se usedem za klavir in poskušam melodijo harmonično uskladiti z besedilom. Trudim se, da je pesem celota, tudi če jo zaigram samo s klavirjem. Če zveni dobro samo ob spremljavi devetčlanske zasedbe, potem po mojem mnenju nisem naredil dobrega komada. Preden ga končam, ga slišim vsaj 200-krat. Ob njegovem izidu so vsi navdušeni, meni pa navdušenje že pošteno pada in včasih se zgodi, da ga nikakor ne morem več slišati.

Imate beležko potemtakem stalno pri sebi?

Bolj telefon. Beležka ne pride v poštev, ker rad izgubljam stvari. (smeh)

Kakšno pa je Hauptmanovo občinstvo? S kakšnimi občutki se običajno poigravate na odru?

Opazim, če mi energijo vračajo ali jo samo sprejemajo in ji niso najbolj naklonjeni. Včasih se moram opomniti, da se ozrem okoli sebe, sem hvaležen, da imam ljudi, ki verjamejo vame in z mano igrajo mojo glasbo. Biti v trenutku se mi zdi najpomembnejša stvar, ki jo kot ustvarjalec lahko naredim na odru. Takrat drugače nastopaš. Posvetiti se moraš temu, da dostaviš sporočilo, ki ga želiš.

Moje občinstvo so zagotovo ljudje, ki se ne zadovoljijo s povprečnim 'mainstream soundom'. Ne želim zveneti pretenciozno, želim si samo, da je moje občinstvo tisto, ki brska globlje po predvajalnikih glasbe, da je glasbeno izobražena – s tem ne ciljam na akademske glasbenike, temveč predvsem na to, da se poslušalec želi naužiti kakovostne glasbe. Sicer pa moje občinstvo niso divji mladiči, ki se na moj koncert pridejo razživeti, so bolj sofisticirane sorte. Glede na komad se malenkost razvedrijo ali umirijo, kar mi je odlično. Menim, da to ni publika, ki bo izginila čez noč. Zaupa moji presoji.

Številni glasbeniki sicer priznavajo, da se nemudoma, ko stopijo na oder, v njih prebudi alter ego. Se tudi Žan na odru razlikuje od Žana v zasebnem življenju?

Mislim, da sem na odru še bolj Žan, kot sem Žan na pijači, na intervjuju, doma. Če me kdo želi zares spoznati, mora priti na moj koncert. Na odru sem namreč najbolj pravi Žan od vseh njegovih verzij.

Se kdaj kot avtor pesmi, ko poslušalcem razkrijete svojo intimo, počutite razgaljenega ali gre pri tem za nekakšno obliko osvobajanja?

Včasih se zgodi, da se na kakšnem nastopu nikakor ne morem umiriti. Vidim koga, ki me zamišljeno gleda in guba čelo, jaz pa razmišljam, kaj si misli o meni, zakaj me tako gleda in zakaj ne miga z glavo, če bobnar tako dobro igra. Decembra na razprodanem koncertu na Ljubljanskem gradu bi moral pred občinstvom prvič odpeti komad Če bi vedel, a sem tik pred odločilnim trenutkom začutil, da ga ne morem. Nisem ga bil še pripravljen deliti. Podobno, kot bi pisal dnevnik in ga objavil, da bi ga videli vsi.

Čigavo kritiko pa si najbolj jemljete k srcu?

Pred kratkim sem doživel velik preskok. Noro dobro mi je slišati konstruktivno kritiko, a ne potrebujem več potrditve določenih ljudi. Potrditev je zame predvajanje pesmi na radiih, to, da ljudje prihajajo na moje koncerte, tam ostanejo in ne pobegnejo domov po treh komadih. Glasbo ustvarjam za poslušalce. Oni so tisti, ki kupijo vstopnico in pridejo na koncert. Radijski urednik mi lahko neštetokrat pove, da delam dobro glasbo, a če me ne bo predvajal v svojem programu, nima njegov kompliment nobene teže.

Pa imate, glede na to, da ste diplomirani džezovski pevec, kanček poklicne deformacije, ko poslušate dela drugih izvajalcev?

Spomnim se intervjuja s Princeom, ko je dejal, da je njemu povsem normalno ob vsakem komadu, ki ga sliši, razmišljati, kako bi ga naredil po svoje. Meni se velikokrat zgodi, da me ne prepriča pevčevo predajanje sporočila komada. Imam izredno specifičen okus za vokaliste in ogromno pozornosti posvetim temu, da izvajalec nastop izpelje čim bolj naravno.

Pri vas se zdi, da se je celoten proces umetniškega razvoja zgodil precej naravno. Ste odraščali v muzikološko odprtem okolju? Če se ne motim, je oče prepoznal vaš talent in vam že v zgodnji mladosti kupil električno klaviaturo in vas subtilno usmeril v glasbo.

Bolj potiskal. (smeh) Zagotovo je bil on tisti, ki me je navdušil za glasbo. Vedno sva prepevala v avtu ob radiu, naučil me je dvoglasnega petja pa tudi igranja klavirja. Ker sem vedno igral samo v C-duru, se je šalil, da ne bo igral z mano toliko časa, dokler se ne naučim kvintnega kroga. Vozil me je v glasbeno šolo in tudi pozneje, ko še nisem imel vozniškega izpita, me je vozil na začetne nastope in mi pomagal nositi opremo. On je tudi tisti, ki je predlagal, da borilne veščine zamenjam za glasbeno šolo. V treh letih treninga karateja sem pridobil vijoličast pas, pa še to zato, ker so mi verjetno pogledali skozi prste. Ni se me treba bati.

Vas starša še danes spremljata na koncertih?

Če ju povabim, morata priti! Spomnim se prvega špila kot Hauptman na Lentu na Art kampu, ko so vsi trije s sestro sedeli v prvi vrsti. S telesom sem bil obrnjen ravno proti njim, zato so se mi glas in roke tresli kot šiba na vodi. Zdaj seveda nisem več toliko živčen.

Med pripravo na intervju sem v enem od vaših starih pogovorov zasledila pomenljiv citat: "Preveč živim za prihodnost, preveč se spominjam preteklosti, ne znam pa ceniti tega, kar imam. Zdaj se tega učim." Vam zdaj že bolje uspeva?

Še vedno se učim, se mi pa zdi, da mi gre precej bolje od rok, kot mi je šlo pred letom dni. Napredek je.

Napisala: Neja Drozg // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

• .Morda bi vas še zanimalo: Spoznajte frontmana skupine, ki nas bo letos zastopala na Evroviziji. Več pa v spodnjem posnetku.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol