Na televiziji Pop TV se večinoma podpisuje pod prispevke z notranjepolitično tematiko. V življenju pa je Irena Joveva dekle širokih nasmehov, debelih romanov, potovanj in mnogoterih zgodb, ki se zapišejo na drugi strani snemalnega objektiva.
S simpatično temnolasko - sončkom, kot ji pravijo prijatelji - smo na veliki televizijski hiši začeli dan.
Story: Irena, sestali sva se ob kavici ... se prav s kavo navadno začnejo vaši dnevi?
Irena: Res je, pri meni se vse začenja s kavo, če le imam čas zanjo. Moram pa priznati, da nisem jutranji človek. (smeh) Zato je super ravno to, da se nam uredniški sestanki navadno začnejo ob 9.30, kar je ravno dovolj časa, da zjutraj malce odspim, spijem kavo, pojem zajtrk ... Če ne utegnem doma, pa v službi. Drugih jutranjih ritualov, razen tega, da spim, kolikor dolgo se le da, pa nimam. (smeh)
Story: Verjetno pa velikokrat šele zjutraj, na sestanku, izveste, kaj vas čaka čez dan?
Irena: Kakšni sprotni dogodki, za katere izveš čez dan, znajo biti zelo stresni. Odvisno od teme. V tem poklicu je veliko adrenalina, veliko stresa. In takšnih dni je kar precej. Ampak jaz grem s tokom. Na to se ne pripravljam posebej, je pa res, da na koncu takšnega dne navadno samo padem v posteljo. Mislim, da če tega ne počneš z veseljem, sploh ne moreš zdržati. Včasih sem malce žalostna, ker si ljudje predstavljajo, da pridemo v službo ob 17. uri, da nas naličijo, da nam nekdo - sicer ne vem, kdo — napiše, kaj moramo reči, da si tam eno minuto in da greš domov. Ni tako lahko. Tudi če si samo minuto v oddaji, se na vklop pripravljaš ves dan.
Story: Vaša posebnost so notranjepolitične teme. ... So vas te stvari tudi tako zanimale že, ko ste bili deklica?
Irena: Oče je vedno gledal Slovenijo 3, parlamentarni program, in jaz sem velikokrat to gledala z njim. Zato sem od nekdaj vedela, kdo je na primer Milan Kučan, pa kdo je Janez Janša, kdo je Borut Pahor ... Nikoli pa si nisem predstavljala, da bom nekoč te ljudi snemala, jih spraševala in z njimi delala prispevke. V ta svet sem padla, ko sem začela delati na Slovenski tiskovni agenciji. Tja sem prispela ravno v obdobju, ko so bile predčasne volitve, ko je bilo veliko takšnega političnega dogajanja. Ker sem že malce vedela, kaj se dogaja, so me v resnici kar malce vrgli v morje. Videli so, da se znam znajti, in meni je takšno delo postalo všeč.
Story: Diplomirali pa ste iz mednarodnih odnosov, kajne?
Irena: Res je, ampak se nisem nikoli kaj veliko vključevala v te debate. Mislim, da so bili moji sošolci veliko bolj zagnani za politiko.
Story: Pa zdaj intervjuvate tudi kakšnega svojega bivšega sošolca, ki je pristal na politični funkciji?
Irena: Tudi, predvsem pa imam veliko sošolcev, ki so zdaj v kakšnih sektorjih odnosov z javnostjo. Eden ali dva mislim, da sta v kabinetu predsednika vlade, ampak tega še nikoli nisem izkoristila. Mislim tudi, da to, da se poznaš, ni vedno pozitivno.
Story: Kdo od ljudi, s katerimi ste v zadnjem času delali, pa vas je presunil?
Irena: Navadno mi najbolj ostanejo v spominu zgodbe s terena, tiste bolj človeške zgodbe, če se lahko tako izrazim. Predvsem ko sem delala prispevke o begunski krizi. Ali pa pred nekaj meseci, ko sem delala tudi z Lamijo Adži Bašar, dekletom, ki je dobila Saharovo nagrado, iz Iraka, ki jo je ugrabila Islamska država in ji je uspelo pobegniti ... Ona je bila na primer ena od tistih zgodb, ki mi bodo ostale za vedno v spominu. Je pa res, da sem veliko bolj čustvena kot kdorkoli drug pri nas, pa še ribica sem po horoskopu. Včasih malce preveč dovolim, da se me stvari dotaknejo. Tega sicer ne pokažem v prispevku, se pa pozna ob koncu dneva.
Story: Ste se pa od začetka verjetno že malce utrdili?
Irena: Seveda, in to kar precej, pa vendar še vedno ne toliko kot kdo drug. Sodelavci mi še vedno rečejo, naj se ne obremenjujem, ker je na koncu dne le prispevek. Včasih, ko delam kakšne zgodbe iz zdravstva, o mamicah z bolnimi otroki, premalo plačanih ljudeh, bolnikih ... To me zelo prizadene.
Story: Vas je do zdaj kdo tožil, vam grozil, bil jezen na vas?
Irena: Takšne izkušnje še nisem imela, je pa res, da imaš, če delaš prispevke o politiki, vedno drugo stran. Tisti ljudje, ki niso na ravni politikov, ampak recimo nastopajo kot 'navadni državljani', pa včasih gledajo na stvari drugače. Ampak jaz se vedno potrudim narediti in dobiti vse strani ene zgodbe in zato z nikomer še nisem imela nikoli nobenih težav. To štejem kot dokaz, da sem korektna. Prav pri političnih temah res vedno pazim, da mi nihče ne bo mogel nikoli reči, da kaj ni v redu. Ali da kaj ni prav. Pri teh stvareh se še toliko bolj poglobim.
Story: Vas morda kdaj tudi kdo ni jemal resno?
Irena: Morda v preteklosti, ko sem komaj začela. Takrat sem bila stara 24 let. Ko sem prišla na Pop TV, pa je bilo vseeno že malce drugače, ker so vsaj politiki že vedeli, kdo sem. Ko pa še niso ... No, saj mi nihče nikoli ni neposredno rekel, ampak dobiš pa občutek. V takšnih primerih nisem nikoli nič rekla nazaj, ker sem si vedno mislila, da bodo že dojeli, ko bodo videli prispevek.
Story: Se spomnite svoje prve politične zgodbe?
Irena: Seveda. Takrat sem začela delati z Bratuškovo oziroma takrat še njeno vlado.
Story: Adrenalin pa je bil na vrhuncu verjetno?
Irena: Vsekakor. Vsakič, ko sem šla prvič snemat kogarkoli od njih, recimo Karla Erjavca, Zorana Jankovića, Alenko Bratušek, Gregorja Viranta ... Nanje gledaš drugače in si jih predstavljaš drugače. Na začetku sem potrebovala še malce več priprav, kot jih imam zdaj. No, potem sem pa videla, da to ni nič takšnega, da samo opravljam svoj poklic tako kot oni.
Story: Na televiziji vas vedno spremljamo v zelo resni vlogi. Pa bi rekli, da ste takšni tudi doma?
Irena: Doma nisem niti najmanj resna, vsaj ne v takšnem smislu. Res ne. Ljudje, ki me poznajo, mi vedno rečejo, da sem sonček. Ker vedno pridem v družbo nasmejana in dobre volje. No, saj imam včasih tudi jaz slab dan, ampak načeloma ne. Pred kamero se pa povsem spremenim, ampak saj se ne nazadnje moram, ker so takšne teme. Veliko ljudi z Jesenic, od koder prihajam, mi reče, da sem na televiziji čisto drugačna.
Story: Kako pa radi preživljate svoj dan? Imate radi šport?
Irena: Če sem čisto iskrena, je pri novinarstvu tako, da se nekateri čisto predajo športu, spet drugi se po službi raje družijo ob pijači. Saj dostikrat tudi 'športam', ampak se vseeno raje družim. (smeh) Zvečer gremo na kakšno pijačo, se malce pogovorimo, malce pojamramo ... Ob kakšnem pivu. (smeh) Ne ostane mi namreč veliko časa za hobije, svoj prosti čas rada izkoristim za druženje s fantom, ki sicer tudi dela na tej medijski hiši. Ker je športni producent, ne delava prav skupaj, kar je dobro. Doma pa potem izkoristiva čas in ga preživiva skupaj.
Story: Kako lepo. Pa sta se spoznala prav na teh hodnikih?
Irena: Tako je. (smeh)
Story: Glede na to, da je on športni producent ... Je potem prav on tisti, ki vas največkrat zvabi na športno igrišče?
Irena: Tudi. Ampak zdaj se tudi sama že spravim gledat kakšno tekmo. Zadnjič sem na primer sama od sebe po televiziji spremljala eno od nogometnih tekem slovenske prve lige. Če bi mi kdo pred dvema letoma rekel, da se bo to kadarkoli zgodilo, bi rekla, da je nor.
Story: Kaj pa kakšni izleti v hribe za vikend?
Irena: Tudi v hribe sva že šla, velikokrat prost konec tedna čas preživiva kje okrog Kobarida, od koder je fant, skratka nekje v naravi, pri Soči.
Story: Pa služba ostane v službi ali kdaj najde pot tudi domov?
Irena: Malce se pozna tudi doma. Ampak mislim, da je veliko lažje, da oba prihajava iz istega sveta. On mene razume in jaz njega. Velikokrat se vprašava za kakšen nasvet in mislim, da je to super.
Story: Zdaj se približujemo koncu poletja. Kako ste ga preživeli?
Irena: Na počitnicah sem že bila, ampak se pa počutim, kot da ne bi bila. (smeh) Odpravila pa sva se po državah bivše Jugoslavije, najdlje sva se zadržala v Črni gori.
Story: Omenili ste tudi sprostitev. Tudi vi svoje poletne popoldneve rada preživljate v družbi kakšne dobre knjige?
Irena: Absolutno. Predvsem v družbi kakšnega dobrega romana ali kriminalke. To imam rada, že od malega. Ko sem bila deklica, sem toliko brala, da sem imela prepoved vstopa v knjižnico. (smeh) Starši so vsem prepovedovali ven, meni pa v knjižnico. Nič drugega namreč nisem želela početi, samo brati. In to mi je — ko mi seveda čas dopušča — ostalo še danes. (smeh)
Story: In če končava pri tem ... Koliko knjig pa ste letos nesli s seboj?
Irena: Mislim, da sem v dveh tednih prebrala pet knjig, s tem, da sva samo teden dni 'počivala'. Ja, sem pravi knjižni molj, ki zna prebrati tudi eno konkretno knjigo v enem dnevu. Ne morem si pomagati. Tako me prevzame, da včasih cel dan ne grem niti v morje. (smeh)
Kaja Milanič
