Naj vas tudi mi pomirimo, priljubljena pevka se ni nikamor umaknila, saj še vedno nastopa. "Je pa res, da ne snemam več plošč, pa tudi tako zelo pogosto nisem na televiziji, kar je nekako povezano s tem, da je danes zelo malo oddaj, kjer bi se lahko glasbeniki pojavili," v hipu pojasni Irena, ki nam med drugim zaupa še marsikaj.
Tudi to, da jo letos čaka okrogel življenjski jubilej, da je njen sin "odrasel v takega 'deca', kot je" ter da jo nekoč čaka še poroka - njena, seveda!
Story: Kmalu vas bomo videli na odru Melodij morja in sonca. Kaj vas je znova prepričalo?
Zadnja leta sem se festivalov udeleževala le zato, ker so me avtorji povabili k sodelovanju in me s svojimi skladbami prepričali. Zadnji festival, ki sem se ga udeležila, je bila Slovenska popevka leta 2014, ko sem se odzvala vabilu Marina Legoviča in Leona Oblaka. Seveda sem imela v mislih, da je to moj zadnji festival. Nekako sem začutila, da mi ni treba več 'tekmovati'. Letos me je k sodelovanju povabil Aleš Klinar in najprej sem se mu samo lepo zahvalila, da se je spomnil name, saj sem bila prepričana, da me nihče več ne spravi na noben festival. Nato pa me je kot blisk prešinilo, da je letošnje leto malce drugačno zame. Avgusta me namreč obišče bradati mož, ki pa ni Božiček ali dedek Mraz. (smeh) Tako se mi je zdelo nekako smiselno, da svoj jubilej 'okronam' na odru. Na Aleševo glasbo sem tako napisala besedilo, ki govori o tem, kako se ljudje skozi leta spreminjamo, rastemo, padamo, se pobiramo in da so leta le številke. Pomembno je, kako razmišljamo in kako veliko imamo srce - torej Številka srca. Ker pa je skladba takšna, da potrebuje več vokalov, sem k sodelovanju povabila še glasbene prijateljice, skupino Mjav. S puncami se dobro ujamemo, na festivalu pa bomo nastopile desete po vrsti. Sem kar vznemirjena.
Story: Nekoč ste bili del številnih festivalov, vaše pesmi pa so bile pri poslušalcih vedno izjemno lepo sprejete. Ali pogrešate tiste čase in pesmi, ki se še danes predvajajo?
Ja, nostalgija je res malce prisotna. Nikoli ne bom pozabila svojega dobro organiziranega fun & fan cluba, ki me je na festivalih vedno bodril, prinašali so transparente, imeli plišaste igračke, skratka spremljali so me vsepovsod. Klub so ustanovili trije moji goreči podporniki in njihova organizacija je bila res dobra. Klub sicer že nekaj časa ni aktiven, a se je lepo spomniti na tiste čase. Nekatere pesmi pa prepevam še danes in prav prijetno je, ko vidim, da jih ljudje znajo peti. Prav poseben občutek je, ko vidim, da so tudi mladim glasbenikom določene pesmi znane. Ja, YouTube dela očitno nekaj dobrega. (smeh)
Story: Kako zelo se je v teh letih spremenil vaš glasbeni slog, kako se je spremenila Irena?
Res je, da se vsak človek z leti spreminja, prav tako sem se jaz skozi leta učila od najboljših, spoznavala različne glasbene stile, se iskala ... V določenem trenutku sem spoznala, da se želim tudi sama izraziti skozi glasbo, torej skozi melodijo in besedilo. Tako sta moji zadnji dve plošči skoraj v celoti avtorski, tako glasba kot tudi besedila. Prav tako sem želela prispevati svoje ideje pri aranžmajih, sploh pri vokalnih delih. Pisati sem začela priredbe za vokalne skupine, sploh pa pesmi v celoti predvsem za druge izvajalce. Zelo pa me zanima producentsko oziroma delo tonskih mojstrov. Tega dela me še vedno uči moj partner, saj poleg tega, da je tehnično eden bolj podkovanih tonskih mojstrov v Sloveniji - šolal se je pri uglednem ameriškem producentu v Houstonu - ima tudi zelo 'našpičena' ušesa, kar je za tonske mojstre še posebno pomembno.
Story: Letos avgusta vas čaka okrogel življenjski jubilej. Ob tem ne moremo mimo vašega mladostnega videza. V čem je skrivnost? So to čudežne kreme, način življenja ali kaj tretjega?
Čudežne kreme ne obstajajo, skrivnosti ni. Kar poglejte malo naokoli - veliko žensk po petdesetem je videti dobro. Vse je v glavi, torej če se počutiš dobro v svoji koži, če si zdrav, ni razloga, da bi moral pri pol stoletja biti videti slabo. Sicer pa je vse relativno, vsake oči imajo svojega malarja. V meni je še vedno razposajen otrok in nikoli se ne bom uklonila trendom oziroma smernicam, ki pravijo, da se pri določenih letih oblačiš drugače, da so lasje pri določenih letih krajši! Ne, to ni zame oziroma to potem nisem več jaz. Jaz se svojega abrahama celo veselim in nisem obremenjena z leti. Hvaležna sem, da ga bom dočakala in prav prijazno ga bom sprejela. No ja, vsekakor pa make up dela čudeže. (smeh)
Story: Veliko se je govorilo tudi o vaši drugi poroki ... So bile to le govorice ali je res kaj resnice v tem?
Govorilo se je ja, pa nič hudega. Bila sem na poroki, a ne na svoji. Moja me še čaka, mogoče pa jo tudi dočakam. (smeh)
Story: Z vašim Sebastianom se rada odpravita na morje. Kje vse sta se potepala lani, kam vaju bo pot zanesla letos?
On je dosti več na morju, saj se poleg glasbe ukvarja s skiperiranjem. Tako je od pomladi pa do pozne jeseni veliko na morju. Pa vendar se najde čas za skupno jadranje. Največkrat so to Kornati, in čeprav sva jih prejadrala že po dolgem in počez, se jih nikoli ne naveličam.
Story: Tik pred lanskim rojstnim dnevom vas je vaš dragi presenetil z vstopnico za ogled koncerta Toma Jonesa. Imate sicer radi presenečenja?
Ja, res je bilo to veliko presenečenje, saj mi je naročil le, da greva z motorjem v neznano in da naj vzamem samo nujne stvari. Seveda me je zanimalo, kakšna oblačila naj si vzamem, saj nisem vedela, kam greva. Moški glavi je dovolj, če reče 'nič posebnega' in 'malo'. (smeh) Seveda sem glede na skrivnostnost vzela vse in dovolj, za vsak primer. Zelo rada imam takšna presenečenja, saj so znak pozornosti. Letos pa greva v Italijo na Iron Maiden. Po festivalu MMS bo moji glavi to dobro delo.
Story: Vaš sin Žan je zrastel v postavnega fanta, končal šolanje in si našel službo. Verjetno ste kot mama ponosni nanj, ne nazadnje sta zelo povezana.
Res je, najbolj sem vesela, da je odrasel v takega 'deca', kot je. Je samostojen, zaposlen, dela od jutra do večera. Žal je moral treninge nogometa obesiti na klin zaradi službe, a ob koncu tedna še vedno igra za lokalno ekipo. Sicer ne živi več pri meni, a sva še vedno povezana, saj se vloga mame pri meni ne bo kar tako hitro končala.
Story: Mimogrede, ko sva že pri hiši, je novogradnja že končna? Ko se gradi hiša, gradbenih del kar ni in ni konec ...
Hiša je že zdavnaj končana, pripravljena za selitev, le še nekaj kosov pohištva manjka. A nikamor se ne mudi, to prioriteto ima samo čas.
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Osebni album, Primož Predalič
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
