Irena Vrčkovnik: "Vedno sem delala sama"

Irena Vrčkovnik: "Vedno sem delala sama" (foto: Foto: Oa) Foto: Oa
Vir: Story
26. 12. 2020

Vedno nasmejana, spontana in tudi po 50 letih izjemno mladostna Irena Vrčkovnik je z novo ljubeznijo začela drugačno življenje.

V oddaji Moja pesem, tvoj glas se spet lahko prepričamo o njeni karizmi in glasbenih sposobnostih, slišali pa bomo lahko tudi njeno najnovejšo pesem Tu in zdaj, ki jo je posvetila svojemu partnerju Urošu, ki ji je pred dobrim letom dni zamajal tla pod nogami.

Ko govorite o novi pesmi Tu in zdaj, se kar nasmihate. Ste tako veseli zaradi pesmi?

Res sem vesela, da sem se po dolgem času spet lahko 'oglasila', in to z novo pesmijo. S skladbo Številka srca, kjer sem avtorica besedila, Aleš Klinar pa avtor melodije, sem zadnjič nastopila na festivalu Melodije morja in sonca pred dvema letoma, ko sem praznovala abrahama. Potem pa pravega navdiha ni bilo, na silo pa nisem želela pisati. Ko pišem za druge, si besedila izmišljujem, za pesmi, ki jih pojem sama, pa potrebujem navdih. Ljubezen je vedno bila moj navdih, zato je tudi večina mojih pesmi ljubezenskih, odraz mojega čutenja iz posamičnega obdobja.

Življenje nam vsem obrača strani in tudi zame se je po dolgih letih zaključila še ena zgodba. Ob tem moram povedati, da nič ne obžalujem, ampak sem hvaležna za preteklost, ki me je veliko naučila, predvsem pa me je pripeljala v sedanjost. Pred dobrim letom dni mi je bila dana še ena velika ljubezen, ki je poskrbela tudi za moj navdih. Del besedila Tu in zdaj sem napisala že lani, kot darilo za njegov rojstni dan, letos pa sem pesem dokončala, spisala melodijo, jo posnela in darilo je dobilo celoto. In veste kaj, celo meni je všeč. (glasen, nagajiv smeh)

Na začetku kariere so za vas pisali pesmi drugi, kajne?

Na začetku samostojne kariere sem imela eno ali dve svoji pesmi, no, narodno-zabavnih pa že nekaj več. Pesem Tisto noč je moja prva avtorska pesem, takrat sem bila stara 16 let. Pri prvih petih CD-jih so se kot avtorji podpisali Oto Pestner, Tomaž Kozlevčar, Božo A. Kolerič .... Nato sem začutila, da želim tudi sama nekaj povedati, se glasbeno izraziti. Med nebom in menoj je naslov šestega albuma, ki je v celoti moj avtorski in odseva mene.

Takrat pa se je zgodila prelomnica, priljubljenost mi je začela padati, saj ljudem ta album ni bil najbolj všeč, pesmi niso bile 'na prvo žogo', kot rečemo, in lahkotne, kot so bili vajeni. Najprej tega nisem razumela, v skladbah sem v celoti razkrila sebe, posnete so bile z najboljšimi glasbeniki, brez računalniških simulacij. Glasba je dihala. A meni so prav te pesmi še danes pri srcu, in ko jih slišim, vem, da sem se prav odločila, ker so brezčasne, ne pa trendovske. Seveda sem kmalu dobila nasvete, naj se vrnem k že preizkušenim zvrstem glasbe, priredbam, da bom spet bližje ljudem. Moj notranji glas pa je ostal odločen, da vztrajam dalje, da ostanem zvesta sebi, da pojem tisto, kar me polni, pa čeprav na račun priljubljenosti. Tako je pozneje nastal še en, moj zadnji avtorski cede Takšna sem.

Irena Vrčkovnik

Zagotovo ste imeli zvezdniški potencial - bili ste (in ste seveda še) privlačni, zabavni in karizmatični. Ampak ste dali prednost iskrenosti pred popularnostjo …

Vedno sem delala sama, nikdar nisem imela menedžerja. Nihče me ni oglaševal, vsak, ki je želel moj nastop, me je enostavno našel v imeniku. Za nastope sem se vedno sama dogovarjala. Tudi stilista nikoli nisem imela, kar je večkrat bilo tudi vidno (smeh), oblačila sem se pač v tisto, v čemer sem se dobro počutila. No, to počnem še danes. Ni mi treba slediti modnim smernicam, če mi niso všeč …

Z leti pa sem se naučila, da ni potrebe po tem, da sem vedno sama za vse. Pri zadnji pesmi mi ob promociji pomagata moj partner Uroš in Miha Kutnar, ki ga sicer poznam že od njegovega desetega leta. Ko je odrasel, je postal predsednik mojega kluba FUN&FAN, ki je v mojih najboljših časih deloval zelo aktivno. Miha študira marketing, zato se na to delo spozna, in mi svetuje, kaj in kako se objavlja na družbenih medijih. Pravzaprav sem mu kar predala vajeti, tako da ureja eno izmed mojih strani na Facebooku, seveda pred objavo vse 'požegnam'. Mogoče bi v preteklosti bilo kaj drugače, če bi imela za seboj ekipo. A preteklost ni več pomembna. Šteje le še tu in zdaj.

Ali ste bili žalostni, ko niste bili več tako priljubljeni?

Kje pa. Prepoznavnost se mi nikoli ni zdela tako super, prej moteča je bila včasih. Seveda sem vedela, da če delujem v javnosti, me ljudje prepoznavajo, in to sem sprejela, saj drugače ne bi mogla opravljati tega poklica, a kljub energičnosti in družabnosti mi je bilo včasih nerodno, če je kdo predolgo gledal vame ali če sem na cesti slišala 'lej, Vrčkovnca gre,' …

Danes teh težav nimam, tudi s tem ne, če me kdo predolgo gleda (smeh), danes se kar vključim v pogovor, se nasmejim in vse je okej. Včasih me kdo vpraša: “A ste mogoče vi tista pevka?” Pa se nazaj pošalim, da nisem, da sem ji samo podobna, a smeha ne morem prav dolgo zadrževati in povem resnico. Največkrat me ljudje na zunaj ne prepoznajo, ko pa kaj spregovorim, rečejo, da so me prepoznali po glasu. No, to pa mi je všeč - biti prepoznavna po glasu, torej po pesmih.

Se vam zdi, da so vas zaradi začetkov, ko ste peli zabavne priredbe, kaj podcenjevali kot avtorico, pevko?

Nikoli se nisem predalčkala. Počutila sem se sprejeto. Občutek imam in sem ga tudi vedno imela, da me imajo ljudje radi, ker imam tudi jaz rada njih. No, vsekakor te vsi nikoli ne bodo sprejeli, niti ni treba, lahko komu greš v nos zaradi malenkosti, včasih vejo o tebi več kot ti sam. No, mene danes to ne moti več. Nikoli se tudi nisem obremenjevala s tem, ali me imajo za pevko na veselicah.

Zame to ni drugorazredno, saj se mi zdi popolnoma enakovredno in odgovorno, če pojem gasilcem, ali v Cankarjevem domu, ali pa otrokom. Spoštujem vsak oder, in menim, da nihče ne bi smel vzvišeno gledati na to. Ker imam res rada glasbo, izvajam toliko različnih zvrsti, da se nekako ne morem opredeliti, katera zvrst mi je najbolj všeč. Začela sem z narodno-zabavno glasbo, pela rock, pop pa kantri, obožujem slovensko popevko. Vse to in še več je glasba in zagotovo je v vsaki zvrsti veliko dobrega in tudi slabega. Zato zame veljata samo dve zvrsti: dobra in slaba.

Ali si nikoli niste želeli vile z bazenom?

(glasni smeh) Imam veliko srečo, saj sem vse življenje z nogami na tleh in realna. Bazenov tako ali tako ne maram oz. jih ne uporabljam, v vili pa tudi ne bi imela kaj početi, razen če bi živela v pravljici. (smeh) Kaj pa človek pravzaprav zares potrebuje? Tako malo potrebujemo, materialnih, nepomembnih stvari je preveč. Mogoče sem zasanjana idealistka, a ljudje potrebujemo notranji mir, nekoga, ki nas ima neizmerno rad, na katerega se lahko zaneseš, se počutiš varnega, potrebujemo prijatelje in seveda zdravje, svobodo, topel dom, naravo …

Narava mi je v zadnjem letu res ogromno dala, nikoli prej nisem bila tako povezana z njo. Rada rečem, da sem v zadnjem letu shodila. Že 17 let živim v Preboldu, pa nisem poznala okoliških hribov, uf, kaj sem zamujala. Med korono sva s partnerjem vse prehodila, pravzaprav se moram njemu zahvaliti, da me je vpeljal v čudoviti svet narave.

Torej lahko rečete, da danes živite bolje in drugače kot pred letom dni?

Zdaj živim drugače.

Napisala Sonja Javornik // Fotografiji: Osebni Arhiv

Nova Story že v prodaji

Story